Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da je podpis ponarejen, banka pa je dokazala svoje trditve, je bilo treba tožbeni zahtevek na ničnost pogodbe zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 1. 3. 1994, kakor tudi zahtevek za odobritev potrošniškega kredita iz točke II izreka in interni nalog za gotovinsko plačilo z dne 1. 3. 1994 za znesek 358.185,53 SIT nični. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo pravdnih stroškov in tožniku naložilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče ni navedlo materialne podlage za svojo odločitev, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pravna norma je bistvena sestavina. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče zmotno interpretiralo izvedeniško mnenje. Iz tega izhaja, da med podpisom delovne knjižice pritožnika in podpisom na pogodbi z dne 1. 3. 1994 obstajajo številne skladnosti in tudi neskladnosti, zato ni mogoče potrditi, da je to podpisala ista oseba. Iz tega ne izhaja, da pritožnik ni uspel dokazati, da podpis ni njegov. Sodišče tudi sklepa, da iz izvedeniškega mnenja ni mogoče ugotoviti, da je nekdo zlorabil tožnikov osebni dokument in se izdajal za tožnika. To iz izvedeniškega mnenja ne izhaja. Izvedenec sicer res zapiše, da pri podpisu kreditne pogodbe ni videti poskusov imitiranja, vendar tudi zapiše, da to ne pomeni, da tega ni. Tožnik se je leta 1994 podpisoval drugače. Sodišče ni kritično presojalo dejstva, da ena in ista oseba v istem postopku na treh različnih listinah podpisana različno. Pritožnik in njegova partnerka D. L. sta izpovedala, da nista bila v M., nista se vračala na B. preko predora K. ali preko L. Komitent je bil iz podružnice B. V tem času nista potrebovala dodatnega denarja, tožnik v tem času ni registriral novega vozila. Jasno je, da spornega kredita ni najel pritožnik in zato so sporne listine nične. Tožnik ni prejel denarna na podlagi spornega kredita. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, saj je izvedenec zapisal, da nima zadosti primernega gradiva. Tožnik ga je zaprosil naj pove, kaj je treba, da bi lahko celovito in strokovno odgovoril na zastavljena vprašanja. Sodišče pa bi moralo v okviru materialnega vodstva pravde poskrbeti, da se dopolnijo dokazila na navedbe strank o tem, da bi pritožnika pozvalo, da se na prazen list papirja večkrat podpiše. Sodišče tega ni storilo. Sodišče zmotno interpretira dokazno breme, in sicer tako, da sta toženki predložili kreditno pogodbo in potrdilo o državljanstvu ter zadostili dokaznemu bremenu. Tožena stranka bi morala dokazati, da je denar dejansko izročila pritožniku, saj je to bistvena sestavina pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do trditev, da pritožnik ni podpisal nobene izmed spornih pogodb in ni prejel denarja. Tožena stranka bi morala dokazati finančno transakcijo, to je dejansko izročitev gotovine. Zmotno sklepa sodišče o tožnikovih navedbah, da nikoli ni bil zaposlen v družbi P. d.o.o. Sodišče je dopustilo vpogled v izpis iz sodnega registra za to družbo, čeprav tožena stranka ni predlagala trditene podlage za ta dokaz. Zato bi sodišče moralo zavrniti ta dokazni predlog. Dejstvo je, da pritožnik ni bil zaposlen v družbi Patrick d.o.o. in da je to izkazal z delovno knjižico. Nemogoče je, da bi pridobil veljavno listino o tem, da je v predmetni družbi zaposlen, pa naj bi bil družbenik pritožnikov brat ali tretja oseba. Pritožnik ne bi mogel pridobiti potrdila delodajalca, če tam ne bi bil zaposlen.

3. Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej trdi, da sodišče ni zapisalo pravne podlage za odločitev o tem sporu. Sodišče je presojalo pogodbo, ki jo je tožnik sklenil 1. 3. 1994, zahtevek za odobritev potrošniškega kredita in interni nalog, vse z dne 1. 3. 1994. Tožeča stranka trdi, da ni podpisal pogodbe in obeh listin. Torej zatrjuje, da do pogodbe ni prišlo, ker se nista srečali pravi volji pravih pogodbenih strank. Sklenitev pogodbe določa sicer 15. člen OZ, vendar je v tem primeru tožeča stranka zatrjevala neobstoj prave volje oziroma stranke. Zato je sodišče dovolj obrazložilo svojo odločitev, mogoče jo je preizkusiti in zato sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da tožnik ni sklenil pogodbe oziroma izpolnil listin, pa do pogodbe ne bi moglo priti oziroma bi bile te listine brez pravnega učinka.

6. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zlasti zmotno presojalo izvedeniško mnenje. Pritožba trdi, da je sodišče ugotovilo, da izvedenec ni potrdil tožnikove teze, da je nekdo zlorabil njegov osebni dokument in se podpisal. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje korektno naredilo dokazno oceno in tudi pravilno ocenilo izvedeniško mnenje, ki ga je ta izdelal na podlagi primerjanih podpisov in tudi pravilno ocenilo zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje pravilno povzame ugotovitve izvedenca, da je med spornimi podpisi minilo 16 let in da gre za velike tiskane črke, kar so manj „prijazne“ za preiskavo. Sodišče pravilno povzame ugotovitve izvedenca, da kljub številnim skladnostim in tudi neskladnostim, ni mogoče potrditi, da bi oba podpisa napisala ista oseba (primerjaj dokazno oceno v točkah 19-23). Pritožba meni, da bi iz izvedeniškega mnenja sodišče moralo ugotoviti, da podpisa nista ista in torej verjeti tožeči stranki; vendar pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje poleg dokazne ocene opravilo tudi druge dokaze (zaslišalo tožnika, pričo D. L., zaposlene pri toženi stranki in vpogledalo listine, katere je predložila banka). Na podlagi izvedeniškega mnenja pa je sklepalo, da le s tem dokazom tožniku ni uspelo potrditi teze, da je nekdo zlorabil tožnikov osebni dokument in se podpisal. Glede izbranih primerljivih podpisov je sodišče pojasnilo, zakaj je vzelo podpis na drugi strani delovne knjižice, ne pa podpisov, katere bi tožnik zagotovil sedaj. Izvedenec pa je pojasnil, kaj vse so razlogi, da ne more s 100 % gotovostjo odgovoriti na zastavljena vprašanja, zlasti pa na tožnikovo težo, da je podpis na kreditni pogodbi ponarejen.

7. Pritožba še trdi, da sodišče ni upoštevalo trditev tožnika in priče D. L., da nista bila v M. Sodišče je odgovorilo na te trditve in opravilo dokaze (točka 25), vendar tožniku in priči o tem ni verjelo. Pri tem se je oprlo tudi na trditve kreditodajalca, da SO poleg vloge za kredit potrebovali tudi osebni dokument in potrdilo delodajalca. Tožnik je trdil, da predloženo potrdilo podjetja P. d.o.o. ni verodostojno, saj tam ni bil zaposlen. Sodišče pa je na to odgovorilo, da je iz izpiska iz sodnega registra razvidno, da je družbenik podjetja tožnikov brat M. M. (priloga C 1). Zato sodišče ni verjelo tožniku, ko je izpovedal, da je za to podjetje slišal prvič. Pritožba meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti tega dokaza. Če je tožena stranka predlagala ta dokaz, saj je trdila, da je direktor in lastnik te družbe tožnikov brat, ni ravnalo v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Dokazni predlog je bil pravočasen, kar je sodišče obrazložilo v sodbi pod točko 6. Zmotno meni pritožba, da je sodišče s tem dokazom ugotovilo, da je tožnik bil tam zaposlen. Sodišče je le obravnavalo trditev banke, da je imela v spisu potrebne podatke za odobritev kredita in da je bilo v spisu potrdilo delodajalca, da je tožnik tam zaposlen. Gre torej za presojanje ravnanja tožene stranke v konkretnem primeru, ali je bila dovolj skrbna oziroma ali je imela vse v spisu, da odobri kredit. Zmotno meni pritožnik, da je banka odobrila kredit le na podlagi osebne izkaznice. V spisu je bilo tudi potrdilo o državljanstvu za tožnika in tožnik ni trdil, da bi mu kdo to potrdilo ukradel oziroma ni pojasnil, kako je banka prišla do njegovega potrdila o državljanstvu. Sodišče prve stopnje je tako presojalo vse izvedene dokaze skupaj in ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, tožeča stranka pa je dokazala svoje trditve. Banka je bila zadosti skrbna pri preverjanju istovetnosti stranke in pogojev za odobritev kredita. Banka je dokazala, da je gotovinsko izplačala odobreni kredit (interni nalog, B 9). Pritožba zmotno meni, da banka ni dokazala, da bi izpolnila kreditno pogodbo oziroma izplačala denar. V obsegu predloženih dokazov in tudi z zaslišanjem tožnika in bančnih uslužbencev, je sodišče pravilno ocenilo dokaze in ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je druga oseba podpisala oseba in da denarja ni prejel. Banka pa je dokazala, da je šlo gotovinsko nakazilo.

8. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato je neutemeljen očitek pritožbe, da sodba nima razlogov o prejemu denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi, da je bil postopek banke leta 1994 nestrokoven oziroma nenavaden, kar naj bi potrjevalo tožnikove trditve, da je pogodba nična.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri ni zagrešilo očitanih kršitev, je to narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).