Jedro

Vožnja delavca iz kraja stalnega bivališča v Ljubljano in nazaj (140 oz. 150 km) na dan, ko je bil v bolniškem staležu, lahko pomeni, da delavec ni upošteval navodil zdravnika, ki mu je prepovedal težje fizične obremenitve. Vožnja osebnega avtomobila je naporna in obremenilna za voznika, zlasti ob prometnih konicah, zato lahko ogrozi oz. poslabša tožnikovo zdravstveno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 29.10.1996 ter sklep pritožbene komisije z dne 27.10.1996 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti - zlorabe bolniškega staleža (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak še traja ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati na delo (2. točka izreka) ter mu za čas od 1.12.1996 do vrnitve na delo obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 86.963,00 SIT ter takso za tožbo in sodbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (5. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od leta 1989, ter da je bil do leta 1993 več kot polovico delovnih ur v bolniškem staležu, od leta 1994 dalje pa vsak mesec. Zaradi tolikšne odsotnosti je tožena stranka sprožila postopek ugotavljanja utemeljenosti bolniškega staleža, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik delanezmožen do 10.7.1996, zato je prejšnji lečeči zdravnik dr. T. O. zaključil bolniški stalež z dnem 23.7.1996. Tožnik je svojega zdravnika zamenjal in dosegel, da mu je bil stalež ponovno odprt. G. M. L. je dne 2.9.1996 v razgovoru z dr. L. izvedel, da tožnik V. nima prostega gibanja, ampak gre lahko le v domačo trgovino in k zdravniku, zato se je tožena stranka tega navodila držala in zaradi kršitve ukrepala. Izjava dr. L. na obravnavi dne 9.12.1998 je drugačna od vsebine razgovora z M. L., zato je pričevanje dr. L. povsem neverodostojno. Tožena stranka predlaga zaslišanje M. L. in soočenje navedene priče z dr. L.. Tožnika v spornih dneh, ko je tožena stranka opravila kontrolo bolniškega staleža, ni bilo doma, dne 2.9.1996 pa je peljal hčer v Ljubljano, kar tudi sam priznava. Z vožnjo z osebnim avtomobilom na relaciji 140 km v obe smeri je tožnik opravljal fizično delo, kar je v nasprotju z navodili zdravnika, kršitev navodil pa pomeni disciplinsko kršitev zlorabe pravice do bolniškega staleža. Vožnja po cesti Kočevje - Ljubljana je naporna in predstavlja večjo obremenitev celo za zdravega človeka; tožnik za tako vožnjo tudi ni imel dovoljenja zdravnika, saj ga ni vprašal, ali lahko vozi osebni avtomobil. Že to dejstvo zadostuje za obstoj disciplinske kršitve. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnika v času trajanja bolniškega staleža v času kontrole dne 2.9.,4.9.,5.9.,18.9. in 21.10.1998 ni bilo doma, vendar njegove odsotnosti ni ocenilo kot zlorabo pravic po 56. točki 97. člena pravilnika tožene stranke o delovnih razmerjih in 33. členu sprememb in dopolnitev pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Štelo je, da tožnik ni opravljal fizičnih del v nasprotju z zdravnikovimi navodili, pri čemer se je oprlo zlasti na izpoved tožnikovega lečečega zdravnika dr. D. L., ki je pojasnil različna navodila, ki jih zdravniki dajejo pacientom glede na naravo njihove bolezni (pacienti A, B in C kategorije). Pacient kategorije C, med katere je spadal tožnik, lahko hodi na sprehod, v trgovino, na obiske k sorodnikom, ne sme pa se ukvarjati s fizičnim delom. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da odsotnost z doma zaradi zasebnih opravkov, v kolikor je šlo le za odhod v trgovino, na banko ipd., glede na dana navodila ne pomeni zlorabe bolniškega staleža. Glede vožnje v Ljubljano in nazaj (140 oz. 150 km) na dan 2.9.1996 pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ta aktivnost ne pomeni kršitve zdravnikovih navodil, neprepričljiv, kljub izpovedi dr. L., da vožnja na daljših relacijah za tožnika sicer ni priporočljiva, vendar glede na razdaljo za tožnika kot voznika ni problematična. Zlasti okoliščina, da tožnik zdravnika sploh ni vprašal, ali lahko vozi osebni avtomobil na daljših relacijah, imel pa je navodilo, da lahko hodi v trgovino in na sprehod, vzbuja dvom, ali je res v celoti upošteval dana navodila. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tudi vožnja osebnega avtomobila naporna in obremenilna za voznika, zlasti ob prometnih konicah. Zato se zastavlja vprašanje, ali je takšna aktivnost - vožnja na daljši relaciji - fizično delo, ki pacientom C kategorije s takimi zdravstvenimi težavami, kot jih je imel tožnik, ni dovoljeno. Zato je s tem v zvezi potrebno dopolniti dokazni postopek, bodisi z zaslišanjem tožnikove zdravnice nevrologa dr. L. S., pri kateri se je tožnik zdravil v spornem obdobju, ali pa pridobiti mnenje ustreznega izvedenca medicinske stroke, da se ugotovi, ali bi, glede na tožnikovo zdravstveno stanje, vožnja na že omenjeni relaciji lahko ogrozila oz. poslabšala tožnikovo zdravstveno stanje. Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani, sicer pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), na katere je pritožbeno sodišče dolžno pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 370. člena ZPP ugodilo pritožbi ter razveljavilo sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in popolno ugotovi dejansko stanje v zvezi z vprašanji, ki do sedaj niso bila v celoti razčiščena. Pribavi naj tudi celotni Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke, ker je v spisu le sklep o spremembi in dopolnitvi pravilnika z dne 20.8.1996 (kar ne zadostuje, zlasti ne v primeru, če bi se ugotovilo, da je tožnik disciplinsko odgovoren za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti in bi bilo potrebno presojati zakonitost in primernost izrečenega najstrožjega disciplinskega ukrepa). Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).