Jedro

Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in mu jasno nakazati druge možnosti, kako ga lahko opravi, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora drugotoženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 337,09 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik v tej pravdi od obeh toženk solidarno vtožuje nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala kot posledica delovne nezgode pri zavarovanki prvotoženke. Prvostopenjsko sodišče je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti toženk, saj ni izkazan element objektivne oziroma krivdne odgovornosti.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo s predlogom , naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi glede glavnice, obresti in stroškov, podrejeno pa razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revident v reviziji zatrjuje, da višje sodišče v obrazložitvi svoje sodbe nima posebnih razlogov za svojo odločitev, pač pa se zgolj sklicuje na razloge zavrnilne prvostopenjske sodbe. Pri tem navaja, da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena zato, da bi se ugotovilo, kakšna navodila so imeli delavci, konkretno tožnik, v nadaljevanju pa je višje sodišče kljub ugotovitvi, da tožnik ni ravnal v nasprotju z ustaljeno prakso dela in danimi navodili, sprejelo protispisen zaključek, da obstoj navodil v konkretnem primeru ni bil potreben, in pritožbo tožnika zavrnilo. Sodbe tako po mnenju revidenta ni mogoče preizkusiti, razlogi pa so si med seboj v nasprotju. Razlogovanje sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost toženih strank, češ da ne gre za delo v pogojih povečane nevarnosti dela, je materialno pravno zmotno. Prav tako ne vzdrži materialnopravni zaključek sodišča v zvezi s krivdno odgovornostjo zavarovanca prvotoženke in drugotoženke. Če bi bili glede na naravo dela in upoštevajoč navedene okoliščine (prevelika dolžina in teža vejevja, nakladanje na višini 1,7 m) s strani zavarovanke prvotoženke in drugotoženke kot delodajalca tožnika glede na določila 6., 7. in 8. člena ZVZD sprejeti potrebni varnostni ukrepi, do poškodbe v konkretnem primeru ne bi prišlo. Morebitna premajhna pazljivost delavca pri delu v takšnih primerih, ko se toženka sklicuje na nepotrebnost navodil, kvečjemu lahko predstavlja okoliščino morebitne sokrivde, nikakor pa ne izključne krivde tožnika za nastalo škodo. Zavarovanka prvotoženke in drugotoženka bi se nedvomno morali zavedati, da pri delu, kjer je vse prepuščeno samoorganizaciji delavca, obstaja večja nevarnost nastanka poškodb, saj delavci delajo po lastnem preudarku in lastnih ocenah. Organizacija dela s pomočjo skupinovodje bi takšno tveganje poškodb pri delu zmanjšala. Ta bi delavce sproti opozarjal na morebitne povečane nevarnosti pri delu in jih opominjal, če lastna presoja delavcev pri delu ne bi bila ustrezna oziroma pravilna. Tožena stranka bi lahko glede na dejstvo, da je dala navodila za razrez vejevja, ki je šlo za prodajo, takšna navodila vpeljala tudi za konkretno delo, kjer se je vejevje pripravljalo za odpad. Ker je tožnik ravnal v interesu izvajanja dejavnosti svojega delodajalca in zavarovanke prvotoženke, je nedvomno upravičen pričakovati tudi pravilno in varno organizacijo dela, torej takšne varnostne ukrepe, da se dne 9. 9. 1997 pri delu ne bi poškodoval. Kar se tiče protipravnosti ravnanja toženih strank revident poleg neobstoja navodil navaja tudi dejstvo, da tožnik ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu. To pomeni, da dela, pri katerem se je poškodoval, glede na zakonska določila sploh ne bi smel opravljati. Ta dokaz je sodišče prve stopnje, kar je v razlogih sodbe povzelo tudi sodišče druge stopnje, glede na 286. člen ZPP zavrnilo kot prepozen. Pri tem revident opozarja na pomanjkanje materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Na krivdno odgovornost je sodišče prve stopnje opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitveni sodbi po prvem naroku za glavno obravnavo in najmanj tedaj bi moralo prvostopenjsko sodišče pozvati pravdne stranke tudi k predložitvi dokazov o preveritvi tožnikove usposobljenosti pri delu. Tožnik ne more mimo dejstva, da je sodišče dopustilo na primer dokaz z zaslišanjem priče J. Š., ki prav tako ni bil predlagan pravočasno, ni pa sodišče dopustilo ključnega dokaza za ugotovitev tožnikove usposobljenosti pri delu, podatke o preizkusu iz varstva pri delu za konkretno delo.

Odgovor nasprotne stranke

4. Drugotoženka v odgovoru na revizijo poudarja, da tožnik z navajanjem, da je šlo v konkretnem delovnem procesu za samoorganiziranje, izkrivlja ugotovljena dejstva. Po mnenju drugotoženke je šlo za dobro organizirano delo, pri čemer tožnik noče razumeti nepotrebnosti nadzora in navodil za skrajno preprosta opravila. Tudi trditev, da tožnik ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu, je neresnična. Glede zavzemanja za sokrivdo tožnika drugotoženka poudarja, da njena krivda sploh ni podana, saj je ravnala tako skrbno, kot od nje zahteva pravni standard za tipično, normalno, povprečno ravnanje delodajalca. Zavrača tudi obstoj objektivne odgovornosti. Nenavaden se ji zdi tudi očitek kršitve postopka glede materialnega procesnega vodstva. Razveljavitveni sklep z napotilom višjega sodišča, ki prav tako predstavlja materialno procesno vodstvo, je namreč prejel tudi tožnik, ki bi moral po njem ravnati, ne pa čakati, da bo kdo namesto njega predlagal dokaze. Drugotoženka glede na navedeno predlaga, da se neutemeljena revizija zavrne.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnik se je dne 9. 9. 1997 poškodoval v delovni nezgodi v R. d.o.o. zavarovanka prvotoženke); tožnikov delodajalec v času škodnega dogodka je bila T. d.d. (drugotoženka), ki je tožnika na podlagi sklepa o nujni začasni razporeditvi delavca začasno razporedila v R. d.o.o.; tožnik se je poškodoval pri nalaganju vejevja na traktorsko prikolico, ko je sam dvigoval 5 m dolgo vejo, težko od 20 do 30 kg, na višino 2,70 m; v skupini je bilo 5 delavcev – 1 je vozil traktor, 2 sta žagala, 2 (mdr. tožnik) pa nalagala vejevje na prikolico; nadzor nad delom je opravljal delovodja, ki delavcem ni dal posebnih ustnih navodil, kako naj vejevje nalagajo in kakšne dolžine naj bo; šlo je namreč zgolj za čiščenje podrastja, ki je bilo sicer namenjeno za odpad.

8. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Predvsem pa je treba upoštevati, da je nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kategorija kršitve postopka.(1)

9. Res je, da je višje sodišče prvostopenjskemu sodišču dalo napotek, naj razišče, ali je delovodja pred začetkom del dal tožniku ustno odredbo o načinu njihove izvedbe, pri čemer naj preveri tudi, ali je tožnik ravnal v skladu z danimi navodili.(2) Prvostopenjsko sodišče je napotilo drugostopenjskega sodišča v celoti upoštevalo in je dokazni postopek v tej smeri tudi izvedlo. Pri tem je prišlo do ugotovitve, da delovodja skupini 5 delavcev ni dal posebne ustne odredbe o načinu nalaganja vejevja na prikolico ter točni dolžini vej, saj je obstajala ustaljena praksa, da glede preprostih del, med katere spada tudi nalaganje vejevja, posebna navodila niso potrebna, pač pa se o notranji organizaciji in razporeditvi del dogovorijo delavci sami. Kljub temu, da tožnik ni kršil nobenih internih navodil oziroma pravil, ker teh sploh ni bilo, to še ne pomeni, da je s tem avtomatsko podana krivdna odgovornost delodajalca, kot skuša razlogovati napotilo višjega sodišča revident. Višje sodišče je namreč prvostopenjsko sodišče zgolj usmerilo glede dodatnega raziskovanja dejanskih okoliščin, ni pa moglo predvideti, do česa bo prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku prišlo. Glede na (naknadno) ugotovljeno dejansko stanje so zaključki obeh nižjih sodišč pravilni, razlogi zanje pa jasni in razumljivi, brez nelogičnih nasprotij in protislovij, zaradi česar se da sodbo tudi v celoti preizkusiti.

10. Odškodninska odgovornost delodajalca temelji na 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

11. Glede na ustaljeno sodno prakso, predvsem pa glede na v konkretni zadevi izdana oba drugostopenjska sklepa, sta nižji sodišči pravilno presodili, da v predmetni zadevi ne gre za objektivno odgovornost toženih strank.(3)

12. Zakon o obligacijskih razmerjih določa kot podlago odgovornosti tudi krivdno načelo z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR), kar pomeni, da se krivda delodajalca predpostavlja, ta pa se lahko odgovornosti reši, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

13. Delodajalec mora organizirati delo tako, da poteka varno (16. člen v času nastanka škode veljavnega Zakona o varstvu pri delu, Ur. l. SRS, št. 32/74 do Ur. l. RS, št. 57/96). Organizacija delovnega procesa na terenu je v sferi delodajalca. Delo na terenu v imenu delodajalca (kot njegova podaljšana roka) pa vodi vodja skupine (delovodja). Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je, ali je bil delovodja dolžan dati ustno odredbo tožniku, kako naj naloži veje na traktorsko prikolico. Ob upoštevanju vseh dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, se revizijsko sodišče strinja z zaključki nižjih sodišč, da gre v konkretnem primeru za preprosto delo, kjer posebna navodila niso potrebna. Gre za običajno opravilo, kjer verjetnost za nastanek poškodbe ni prav nič večja, kot sicer v življenju, seveda ob povprečni skrbnosti, ki se pričakuje od delavca. Zahteva, da bi bilo potrebno delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in mu jasno nakazati druge možnosti, kako ga lahko opravi (v konkretnem primeru bi lahko za pomoč prosil sodelavca, ki bi mu vejo razrezal na manjše kose, kar je bila tudi siceršnja praksa), je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Po mnenju revizijskega sodišča bi bila nasprotno razširitev in širjenje obveznosti na strani delodajalca in pri njem zaposlenih nadrejenih delavcev nesmiselna, predvsem pa neživljenjska in nepraktična.

14. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz za preveritev tožnikove usposobljenosti pri delu. Sodišče prve stopnje je nasprotno dopustilo in izvedlo tako po mnenju tožnika sporen dokaz zaslišanja J. Š. kot tudi vse predlagane poizvedbe. Iz tega izhaja, da je trditev revidenta o neenakem obravnavanju teh dveh prepoznih dokazov neresnična. Res pa je, da se končni dokazni sklep sodišča razlikuje od same obrazložitve odločbe. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da trditve o neopravljenem izpitu iz varstva pri delu in s tem povezanih dokazov ni upoštevalo zaradi prekluzije. Pomembno pa je, da je prav tako zapisalo, da bi kljub upoštevanju le teh, odločilo enako, saj med samo opustitvijo tega varnostnega ukrepa in nastalo škodo ni vzročne zveze. Iz tega sledi, da kljub razlogom takšna nedoslednost sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost same odločbe. Pri tem revizijsko sodišče še poudarja, da je izpoved priče J. Š. sodišče dopustilo in upoštevalo zgolj glede vprašanja obstoja in vsebine potrebnih ustnih navodil, ki naj bi jih delovodja moral posredovati tožniku.

15. Revizijsko sodišče še dodaja, da je neutemeljen tudi revizijski očitek nezadostnega materialnega procesnega vodstva. Če je bilo materialno procesno vodstvo sodišča na prvem naroku nezadostno ali pa je sodišče kasneje spremenilo svoje pravno naziranje (iz objektivne v krivdno odgovornost), je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in dokaze. Pravkar povedano pa velja le ob podmeni, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, vsa dejstva in dokaze navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo.(4) V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 24.2.2004(5) izključilo obstoj objektivne odgovornosti in opozorilo na morebiten obstoj krivdne odgovornosti. Vsaj takrat sta se pravdni stranki jasno seznanili z možno pravno podlago in imeli možnost navajati dejstva in zanje predlagati dokaze, če že nista imeli te možnosti na prvem naroku. Glede na tako očiten napotek sodišča druge stopnje sodišču prve stopnje, posredno pa tudi strankam, o kršitvi določbe 285. člena ZPP ni mogoče govoriti. Pričakovati od sodišča prve stopnje, da bi od strank zahtevala točno določene navedbe in dokaze, pa bi bilo neživljenjsko in nesmiselno. Celo nedopustno bi bilo, da bi sodišče eni stranki sugeriralo, naj postavi dokazni predlog, s katerim bo ovrgla uspeh pri dokazovanju druge stranke. Posledično je revizijsko sodišče mnenja, da so navedbe in dokazi v zvezi z krivdno odgovornostjo po tem trenutku, če niso podani brez krivde, prepozni in zato neupoštevni. Kot pa je sodišče že pojasnilo, to v vsakem primeru ne bi vplivalo na samo pravilnost in zakonitost končne odločitve.

16. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so drugotoženki priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (600 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%) in 20% DDV-ja.

Op. št. (1): Tako sodba II Ips 458/2005 z dne 21. 6. 2007 in sodba II Ips 160/2007 z dne 26. 8. 2009. Op. št. (2): Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1814/2004 z dne 13. 6. 2006. Op. št. (3): Sklep Cp 3401/2001 z dne 24. 2. 2004 in sklep I Cp 1814/2004 z dne 13. 6. 2006 ter sklep II Ips 480/2000 z dne 25. 4. 2001, sklep II Ips 433/97 z dne 12. 11. 1998, sodba in sklep II Ips 453/2003 z dne 26. 8. 2004 itd. Op. št. (4): Tako N. Betetto, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 585. Op. št. (5): Sklep Cp 3401/2001 z dne 24. 2. 2004.