Jedro

S tem, ko je tožeča stranka trdila, da je opravila delo, ki ga je tožena stranka uporabila za pridobitev uporabnega dovoljenja (vsa tri opravila, ki so predmet tega spora, pa so bila nedvomno potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja in jih je torej treba obravnavati kot celoto) in da ji je zato tožena stranka dolžna povrniti zahtevani znesek, za katerega je bila ob odsotnosti pravnega temelja tožena stranka neupravičeno obogatena, je (vsaj implicitno) zatrjevala tako svoje prikrajšanje, kot okoriščenje tožene stranke, vzročno zvezo med njima in odsotnost pravnega temelja, torej vse splošne predpostavke po prvem odstavku 190. člena OZ. Pritožbeni očitek, po katerem naj bi prvostopno sodišče v nasprotju s pravilom o zbiranju procesnega gradiva iz 7. člena ZPP ta dejstva ugotavljalo samo, torej ne drži. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe določb o dokaznem bremenu (7. člen ZPP) in o prekluziji (286. člen ZPP), ker naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo projektne mape, čeprav tega dokaza nobena od strank ni predlagala oziroma ni pravočasno predlagala. Tožeča stranka se je pravočasno, že v svoji prvi pripravljalni vlogi, sklicevala na projektno dokumentacijo in pojasnila, da gre za zelo obsežno dokumentacijo, ki jo sestavljata dva fascikla, debela po 7 cm, s katero razpolaga tudi tožena stranka. Istočasno je navedla, da bo dokumentacijo predložila, če bo sodišče štelo, da je potrebna za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožeča stranka dokaz z vpogledom v projektne mape predlagala že v svoji prvi pripravljalni vlogi, a ga zaradi njegove obsežnosti takrat ni predložila. Ni šlo torej zgolj za napoved dokaznega predloga, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Iz navedenega razloga (obsežnost gradiva) predlagani dokaz z vpogledom v dokumentacijo zadošča, tožeča stranka pa ni bila dolžna celotne dokumentacije predložiti v spis

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka).

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe z 12. 1. 2012 dopusti (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna stranskemu intervenientu plačati 9.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. maja 2010 do prenehanja obveznosti (prvi del II. točke izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (drugi del II. točke izreka in III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo in iz vseh pritožbenih razlogov izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka in stranski intervenient na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost pritožbe

5. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da stranki o pripravi projekta izvedenih del, o projektantskem nadzoru in o pripravi dodatnega projekta za izvedbo PZI-2 za zasnovo požarne varnosti in za kanalizacijo, nista sklenili nobenega dogovora. Ocenilo pa je, da trditve tožeče stranke dajejo zadostno podlago za presojo utemeljenosti zahtevkov na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

6. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, po katerem je tožeča stranka postavila minimum sklepčnih trditev za uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi, je pravilno. Res je, da je tožeča stranka v svoji prvi vlogi s tem v zvezi navajala le sledeče: "Tožeča stranka zgolj iz previdnosti še navaja, da je tožena stranka delo, ki ga je opravila tožeča stranka in je zajeto v projektu izvedenih del, uporabila za pridobitev uporabnega dovoljenja. Tako je tudi v primeru, da med pravdnima strankama pravni temelj ni obstajal, .. tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti znesek, za katerega je bila neupravičeno obogatena. Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto namreč dolžan vrniti, če je mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi ...".1 A tožena stranka temu zahtevku do prvega naroka za glavno obravnavo v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni nasprotovala. Zato tožeča stranka svojih trditev, ki sicer same po sebi zadoščajo za uporabo določbe o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ, ni bila dolžna dopolnjevati. Pritožba torej s tem, ko trdi, da naj bi bil obogatitveni zahtevek nesklepčen, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotno stališče pritožnice bi bilo v obravnavanem primeru pretirano.

7. S tem, ko je tožeča stranka trdila, da je opravila delo, ki ga je tožena stranka uporabila za pridobitev uporabnega dovoljenja (vsa tri opravila, ki so predmet tega spora, pa so bila nedvomno potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja in jih je torej treba obravnavati kot celoto) in da ji je zato tožena stranka dolžna povrniti zahtevani znesek, za katerega je bila ob odsotnosti pravnega temelja tožena stranka neupravičeno obogatena, je (vsaj implicitno) zatrjevala tako svoje prikrajšanje, kot okoriščenje tožene stranke, vzročno zvezo med njima in odsotnost pravnega temelja, torej vse splošne predpostavke po prvem odstavku 190. člena OZ. Pritožbeni očitek, po katerem naj bi prvostopno sodišče v nasprotju s pravilom o zbiranju procesnega gradiva iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, ta dejstva ugotavljalo samo, torej ne drži. 8. Dejansko stanje v zadevah, na kateri se sklicuje pritožba, je bilo drugačno in zato za zaključek o sklepčnosti tožbe v tej zadevi ne moreta biti relevantni. V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 462/2007 z dne 18. 2. 2010 je šlo za primer, ko v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvene podlage v smeri neupravičene pridobitve sploh ni bilo zatrjevane, v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 813/2006 z dne 24. 5. 2007 pa je bil položaj drugačen v tem, da je šlo za primer neodpravljivo nesklepčne odškodninske tožbe.

9. Ob tem prvostopenjsko sodišče tudi ni zmotno ugotovilo, da tožeča stranka v svoje prikrajšanje ni privolila. Trditve tožene stranke, da naj bi ji tožeča stranka zagotavljala, da bo na podlagi plačila, ki ga je tožena stranka že izvedla, od tožeče stranke prejela tudi projekt izvedenih del, je sodišče prve stopnje štelo za nedokazane, ker ga izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče M. S. v tem delu, ob odsotnosti drugih dokazov in nasprotni izpovedbi stranske intervenientke, nista prepričali2. Pri tem je izpostavilo tudi izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, da mu je projektantka zatrjevala, da bodo potrebna doplačila za PID, kjer bodo spremembe glede PZI in PGD, kar je nasprotovalo njegovi predhodni izpovedbi, ko je trdil, da je vedel, da projektantka dela dokumentacijo za projekt izvedenih del, vendar naj bi jim zagotavljala, da zanjo ne bo treba ničesar plačati.3 S pritožbenimi navedbami tožena stranka zato dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki kršitev procesne narave. Da se sodišče prve stopnje s tem ne bi ukvarjalo, ne drži - svojo odločitev je v 31. in 34. točki sodbe razumljivo obrazložilo.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe določb o dokaznem bremenu (7. člen ZPP) in o prekluziji (286. člen ZPP), ker naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo projektne mape, čeprav tega dokaza nobena od strank ni predlagala oziroma ni pravočasno predlagala. Tožeča stranka se je pravočasno, že v svoji prvi pripravljalni vlogi, sklicevala na projektno dokumentacijo in pojasnila, da gre za zelo obsežno dokumentacijo, ki jo sestavljata dva fascikla, debela po 7 cm, s katero razpolaga tudi tožena stranka.4 Istočasno je navedla, da bo dokumentacijo predložila, če bo sodišče štelo, da je potrebna za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožeča stranka dokaz z vpogledom v projektne mape predlagala že v svoji prvi pripravljalni vlogi, a ga zaradi njegove obsežnosti takrat ni predložila. Ni šlo torej zgolj za napoved dokaznega predloga, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Iz navedenega razloga (obsežnost gradiva) predlagani dokaz z vpogledom v dokumentacijo zadošča, tožeča stranka pa ni bila dolžna celotne dokumentacije predložiti v spis.

11. Pa tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi ni (dovolj jasno in nedvoumno) predlagala dokaza z vpogledom v vodilno mapo tehnične dokumentacije, bi jo bilo dolžno na to opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Po navedeni določbi je namreč predsednik senata dolžan skrbeti za to, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila. To bi, posebno glede na obširno obrazložen dokazni predlog, ki pa bi bil, po mnenju sodišča, še vedno nejasen, veljalo v tem primeru. Ker pa je tožeča stranka dokazni predlog ponovila tudi v vlogi, s katero je predlagala vprašanja za izvedenca, je s tem že sama odpravila morebitno nejasnost.5 Prvostopenjsko sodišče je imelo v takšnih okoliščinah in ob upoštevanju določb 252. člena ZPP zadostno podlago, da je izvedencu naložilo tudi vpogled v projektne mape pri upravni enoti, očitek procesne kršitve 7. in 286. člena ZPP, kot tudi neenakega obravnavanja, pa ni utemeljen.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek v nasprotju s 44. točko obrazložitve. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je jasno, da tožeči stranki po presoji sodišča pripada plačilo 9.087,13 EUR (od tega znesek 6.809,33 EUR za projekt izvedenih del, znesek 1.448,80 EUR za projektantski nadzor in znesek 829 EUR za pripravo PZI-2), povečano za 20% DDV, torej skupno 10.904,56 EUR. Iz obrazložitve pa izhaja tudi, da je sodišče pri tem upoštevalo svojo vezanost na tožbeni zahtevek in stranskemu intervenientu od tega zneska, v skladu z 2. členom ZPP, prisodilo le toliko, kolikor je tožeča stranka zahtevala - znesek 9.600 EUR (z obrestmi). Znesek 149,40 EUR, ki ga pritožnica tudi omenja kot glavnico, pa se, kot je pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče v 48. točki svoje obrazložitve, nanaša na stroške postopka, ki so stranski intervenientki nastali zaradi izdaje sklepa o izvršbi.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj bi prvostopenjsko sodišče stranskemu intervenientu prisodilo nekajkrat višji znesek, kot ga je ugotovil izvedenec, med drugim tudi podvojene stroške za izdelavo projekta izvedenih del strojnih inštalacij, elektroinštalacij in izkaza požarne varnosti. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče6 in kot izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja,7 je sodni izvedenec pri ugotavljanju vrednosti projekta izvedenih del ugotavljal le vrednost tistih del, ki jih je pri pripravi projekta izvedenih del opravila sama tožeča stranka (ne pa tistih, ki so jih opravili drugi projektanti), torej izdelavo vodilne mape, načrt arhitekture, drugi gradbeni načrt, kanalizacijo, načrt gospodarjenja z odpadki in odgovorno vodenje projekta. Izvedenec je vrednost teh del ocenil na 2.897,60 EUR. Preostali prisojeni znesek pa se, kot je natančno obrazloženo v 38., 42. in 43. točkah prvostopenjske sodbe, nanaša na a) zneske, ki jih je tožeča stranka namesto tožene stranke plačala projektantom, ki so sodelovali pri projektu izvedenih del s pripravo projekta izvedenih del strojnih inštalacij, projekta izvedenih del elektroinštalacij in izkaza požarnih varnosti (720 EUR + 850 EUR + 560 EUR) ter na 581,73 EUR stroškov fotokopiranja, ki jih je tožeča stranka plačala družbi T. d. o. o. in 1.200 EUR stroškov v zvezi s pripravo projekta izvedenih del, ki jih je tožeča stranka plačala družbi H. d. o. o.; b) opravljeno storitev projektantskega nadzora, ki jo je izvedenec ocenil na 1.448,80 EUR in na c) v okviru PZI-2 pripravljene zasnove požarne varnosti in projekta kanalizacije (700 EUR + 129 EUR). Prvostopenjska sodba torej tudi v tem delu vsebuje jasne in neprotislovne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zato ji pritožba neutemeljeno očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje prav tako ni zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka opravila projektantski nadzor, kot to napačno meni pritožnica. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema njegovo dokazno oceno. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila predstavnica tožeče stranke (arhitektka I. J.) ne samo prisotna na operativnih sestankih, kar (in nič drugega) je sodišče ugotovilo iz zapisnikov o teh sestankih. V času gradnje objekta je arhitektka s toženo stranko tudi aktivno sodelovala tako, da so se ji postavljala vprašanja in da so se ji določale naloge, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe M. S., da je projektantka z njim komunicirala po telefonu, z izvajalci pa po elektronski pošti (in ne na podlagi zapisnikov, kar prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita pritožba). Vse to pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dela, ki so običajna za projektantski nadzor v ožjem smislu, ki obsega preverjanje, ali so dela izvedena v skladu s projektom ali ne.8 To, da je bil projektantski nadzor opravljen, je nenazadnje izrecno ugotovil tudi izvedenec in ga za obravnavani primer ocenil na 1.448,80 EUR.9

15. Ugotovitve sodišča prve stopnje o opravljenih storitvah projektantskega nadzora, ob ugotovljeni prisotnosti arhitektke na operativnih sestankih, ne omaje niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbo predstavnika tožene stranke M. S. o tem, da se projektantski nadzor ni izvajal. S tem očitkom pritožba dokazne ocene ne more izpodbiti, saj sploh ne gre za izpoved dejanske narave, ampak za pričin pravni zaključek, pri čemer je ta priča hkrati potrdila (kar je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo za bistveno), da je predstavnica tožeče stranke, arhitektka I. J., komunicirala tako z njimi, kot z izvajalci.

Sklepno

16. Odločitev sodišča, po kateri mora tožena stranka stranskemu intervenientu plačati za opravljeno delo, je tako pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa stroški v zvezi s pritožbo sploh niso nastali.

1 Primerjaj listovno številko 10 sodnega spisa. 2 Primerjaj 31. točko obrazložitve sodbe. 3 Primerjaj 34. točko obrazložitve sodbe. 4 Primerjaj drugi odstavek na listovni številki 37 sodnega spisa. 5 Primerjaj njene navedbe na listovni številki 85 sodnega spisa. 6 V 38., 39. in 40. točki obrazložitve sodbe. 7 Iz 3. točke pisnega izvedenskega mnenja na listovni številki 115 sodnega spisa je razvidno, da je izvedenec vrednostno opredelil izdelavo projekta izvedenih del le v obsegu, kot ga je izdelala tožeča stranka. 8 Tako tudi dr. Nina Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 1061. 9 Primerjaj izvedenčeve ugotovitve v 4. točki na listovni številki 115 sodnega spisa, povzete zlasti v 42. točki obrazložitve sodbe.