Jedro

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. V postopku odmere ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Navedena sposobnost se upošteva v postopku davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je tožniku z izpodbijanimi odločbami za posamezne mesece od marca 2012 do marca 2013 odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost (s pripadajočimi obrestmi), ki bi jih kot lastnik zasebne družbe moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), 5. točki 6. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) ter 6. alinei 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Ti zavarovanci so po določbah 4. in 6. člena ZPSV zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ki bremenijo delojemalce in delodajalce, od zavarovalne osnove določene skladno z 209. in 208. členom ZPIZ-1 in po prispevnih stopnjah, predpisanih v členih 8 do 14 ZPSV.

Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT 499-22-175/2013 z dne 27. 11. 2013 postopke v pritožbenih zadevah združilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Podlaga za obveznost obračuna prispevkov za socialno varnost je status zavezanca, ki se pridobi z vpisom v ustrezen register in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. Ker je vključitev v zavarovanje in obveznost plačila dajatev posledica vpisa v register, pritožbene navedbe, da bi davčni organ kot upnik ob zasegu osnovnih sredstev družbe lahko sprožil še postopek stečaja, ne morejo vplivati na odločitev.

Tožnik se z odločbami ne strinja, ker mu je davčni organ zasegel in na dražbi prodal edino osnovno sredstvo, s katerim je opravljal dejavnost in ustvarjal dohodek. Gre za nezdružljivo postopanje davčnega organa, ki na eni strani odvzame sredstva za delo, po drugi strani pa z odmernimi odločbami nalaga plačilo odmerjenih prispevkov, ki jih tožnik, ker sredstev za delo nima, ne more plačati. Davčni organ je sicer ravnal skladno z določbami ZDavP-2 (178. člen), ni pa pomislil na posledice tega dejanja, saj je bilo podjetje zaradi odvzema osnovnega sredstva primorano k prenehanju poslovanja. Sodišču predlaga, da izpodbijane odločbe odpravi, toženi stranki pa naloži, da na podlagi 107. člena ZDavP-2 odloči o odpisu davčnega dolga, ki mu je z njimi naložen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe. Ob takšni dejanski podlagi pa odločitev, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-1, ZPIZ-2, ZSDP, ZUTD, ZPSV in ZDavP-2, s katerimi je obrazložena, ne more biti drugačna od izpodbijane.

Kot pravilno navedeta že oba davčna organa, je skladno z navedeno zakonodajo za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Premoženjski in dohodkovni položaj družbe, ki ga navaja tožnik, je za odločitev nerelevanten že zato, ker se obveznost z izpodbijano odločbo družbi ne nalaga. V zvezi z navedbo tožnika o nemožnosti opravljanja dejavnosti družbe v lasti tožnika (in posledično) tožnikove nemožnosti plačila naloženih dajatev pa sodišče pojasnjuje, da v postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Navedena sposobnost se upošteva v postopku davčne izvršbe. Ker je predmet tega upravnega spora izključno presoja zakonitosti izpodbijanih odmernih odločb, se sodišče ni opredeljevalo do zahteve tožnika za odpis (z izpodbijanimi odločbami) naloženega davčnega dolga. Pri tem sodišče pojasnjuje, da se v primeru, kot je obravnavani, postopek za odpis davčnega dolga ne vodi uradoma, temveč le na zahtevo stranke, ki jo je treba vložiti pri pristojnem davčnem uradu.

Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti predlogu tožnika, da se odločba odpravi. Odločbo namreč sodišče odpravi le v primeru, če je ta nepravilna in neskladna z zakonom, česar pa v obravnavanem primeru ne ugotavlja.

Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker so dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).