Jedro

Organ bi moral pri ugotavljanju, ali je bil predlog vložen v okviru objektivnega roka, upoštevati, da za obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP (odločba izdana kot posledica kaznivega dejanja, npr. na podlagi ponarejene listine) triletni rok, ki teče od dokončnosti odločbe, ni absoluten, saj je v petem odstavku 263. člena ZUP zanj določena izjema; to za obravnavani primer zlasti velja, ker spisne listine izkazujejo, da je nastopila pravnomočnost kazenske sodbe na dan 26. 11. 2009, torej po tem, ko je 6. 12. 2008 že iztekel triletni rok od dokončnosti odločbe. Ali je bil predlog vložen v okviru subjektivnega roka, pa bi organ moral ugotavljati na podlagi 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (ki določa, da znaša en mesec od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo), upoštevaje navedbe v predlogu za obnovo postopka, da sta vlagatelja predloga prejela pravnomočno kazensko sodbo ... z dne 22. 10. 2009 na dan vložitve predloga 3. 11. 2010 ter dokazni predlog za (njuno) zaslišanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Grosuplje št. 330-1966/2010-28 (310) z dne 1. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika in A. A. za obnovo postopka, končanega z odločbo te upravne enote št. 330-1165/2005-6 (102) z dne 16. 11. 2005. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil predlog za obnovo postopka, vložen 3. 11. 2010, glede na določbe 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložen prepozno, in sicer tako po 2. kot 10. točki 260. člena ZUP. Predlagatelja sta zamudila predpisani triletni (objektivni) rok, ki je tekel od dokončnosti izpodbijanega akta, to je od dne 6. 12. 2005. Zamujen pa je tudi enomesečni (subjektivni) rok za obnovo postopka (prvi odstavek 263. člena ZUP), saj je bilo ugotovljeno, da sta vložnika bila seznanjena s spornim dokumentom - pooblastilom že na prvi zapuščinski obravnavi in ob vložitvi kazenske ovadbe, vse v letu 2007. O opravljenem izbrisu zaznambe zaščitene kmetije pa je bila obveščena tudi B. B., ki je bila takrat še živa, s čimer je bil tudi v tem primeru pretečen enomesečni rok za obnovo postopka. Nazadnje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja še, da tudi v kolikor bi bila obnova po 2. točki 260. člena ZUP dovoljena, bi glede na podatke katastra, ki so bili podlaga za izdajo dokončne odločbe, to v obnovi ne pripeljalo do drugačne odločitve.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 6. 7. 2017 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da bi moral prvostopenjski organ pri odločanju o pravočasnosti predloga za obnovo postopka uporabiti izjemo, ki jo predvideva peti odstavek 263. člena ZUP, saj je bila obnova predlagana (tudi) iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP. V konkretnem primeru je bilo namreč s pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem ... ugotovljeno, da je C. C. vložila vlogo za preverjanje pogojev za določitev zaščitene kmetije, last njene mame B. B., s pooblastilom, na katerem je ponaredila njen podpis. Do pravnomočnosti navedene kazenske obsodilne sodbe je prišlo dne 26. 11. 2009, kar je po preteku 3-letnega objektivnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP; zato je prvostopenjski organ napačno štel, da ni razloga za uporabo izjeme po petem odstavku 263. člena ZUP. S tem pa so bila kršena pravila postopka. Napačen in v celoti neobrazložen pa je tudi zaključek prvostopenjskega organa, da naj bi tožnik zamudil subjektivni enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Prvostopenjski organ je namreč v tem primeru tek roka vezal na irelevantne okoliščine – v zvezi s katerimi se tožeča stranka sicer niti ni mogla izjasniti – saj je razlog po 2. točki prvega odstavka 260. člena ZUP dokazoval s pravnomočno obsodilno sodbo. Že dejstvo, da se je prvostopenjski organ v zvezi s presojo pravočasnosti predloga osredotočil na potek zapuščinske obravnave in predkazenskega postopka, kaže, da si le-ta napačno razlaga določbe 260. in 263. člena ZUP. Prvostopenjski organ pa nasprotno z neposrednim zaslišanjem tožnika (dokaz, podan z njegove strani) ni ugotavljal, kdaj in na kakšen način je slednji izvedel za obstoj navedene pravnomočne obsodilne sodbe. V zvezi s subjektivnim rokom tožnik še navaja, da ne razume, zakaj je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi upošteval, da naj bi bila o opravljenem izbrisu zaznambe zaščitene kmetije obveščena tudi takrat še živeča, vendar povsem slepa B. B., saj je v tem delu odločba povsem neobrazložena. Nazadnje tožnik opozarja še na napačno argumentacijo prvostopenjskega orana, in sicer v delu, ko navaja, da tudi v primeru dopustitve obnove postopka ne bi prišlo do drugačne odločitve. Iz izpodbijanega akta razen pavšalnih navajanj, da se v obnovi postopka upošteva pravno in dejansko stanje v času izdaje akta, ki se izpodbija z obnovo postopka in da podatki katastra ne bi pripeljali do drugačne odločitve, konkretnih pojasnil s konkretnimi podatki ni, zaradi česar je tudi v tem delu odločba povsem neobrazložena, dejansko stanje pa niti pravilno niti popolno ugotovljeno. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sklep prve stopnje in odločbo druge stopnje.

5. Tožba je utemeljena.

6. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z dokončno odločbo istega organa z dne 16. 11. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da kmetija v lasti B. B. ne izpolnjuje več pogojev za določitev zaščitene kmetije. Organ je odločitev oprl na določbe 263. člena ZUP in zaključek, da predlog za obnovo postopka, vložen iz razlogov po 2. in 10. točki 260. člena ZUP, ni bil vložen pravočasno. S tako odločitvijo in razlogi zanjo se tožnik ne strinja, pri čemer iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi se nanašale tudi na obnovitveni razlog po 10. točki 260. člena ZUP; tako je sporen zgolj zaključek, da je predlog za obnovo postopka nepravočasen, kolikor je vložen iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP.

7. Kot izhaja iz predloga za obnovo postopka, ki ga je 3. 11. 2010 podal tožnik (skupaj z A. A.), je obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP utemeljeval z navedbami, da je bila odločba, s katero je bil postopek, katerega obnovo predlaga, končan, izdana na podlagi zahteve C. C. kot pooblaščenke lastnice kmetije B. B., ki pa se je pri tem izkazovala s ponarejenim pooblastilom, s čimer je storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika. Kot dokaz je predložil pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem ... z dne 22. 10. 2009. Pravočasnost predloga pa je utemeljeval z navedbami, da je navedeno kazensko sodbo prejel na dan vložitve predloga, 3. 11. 2010, in kot dokaz predlagal svoje zaslišanje.

8. Prvostopenjski organ je v postopku preizkusa formalnih predpostavk, določenih v prvem odstavku 267. člena ZUP, ugotovil, da je obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP verjetno izkazan, vendar, da je predlog prepozen. Sodišče njegovemu zaključku ne pritrjuje.

9. Po 2. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, dokončno v upravnem postopku, obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Po 2. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, ki se nanaša (med drugim) na obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena tega zakona, stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je zvedela za pravnomočno sodbo. Po četrtem odstavku tega člena se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti; po petem odstavku tega člena pa se izjemoma lahko predlaga oziroma začne obnova (med drugim) iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP tudi po preteku treh let. 10. Glede na navedeno bi moral organ pravočasnost predloga za obnovo postopka, vloženega iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP, presojati ob uporabi citiranih določb 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP ter četrtega in petega odstavka tega člena. Kar pomeni, da bi moral pri ugotavljanju, ali je bil predlog vložen v okviru objektivnega roka, upoštevati, da za obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP (odločba izdana kot posledica kaznivega dejanja, npr. na podlagi ponarejene listine) triletni rok, ki teče od dokončnosti odločbe, ni absoluten, saj je v petem odstavku 263. člena ZUP zanj določena izjema; to za obravnavani primer zlasti velja, ker spisne listine izkazujejo, da je nastopila pravnomočnost kazenske sodbe na dan 26. 11. 2009, torej po tem, ko je 6. 12. 2008 že iztekel triletni rok od dokončnosti odločbe. Ali je bil predlog vložen v okviru subjektivnega roka, pa bi organ moral ugotavljati na podlagi 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (ki določa, da znaša en mesec od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo), upoštevaje navedbe v predlogu za obnovo postopka, da sta vlagatelja predloga prejela pravnomočno kazensko sodbo ... z dne 22. 10. 2009 na dan vložitve predloga 3. 11. 2010 ter dokazni predlog za (njuno) zaslišanje. Po mnenju sodišča bi organ predlagano dokazovanje za izkazovanje pravočasnosti predloga v tem primeru moral dopustiti in izvesti, saj je treba upoštevati, da vlagatelja predloga v kazenskem postopku nista sodelovala kot udeleženca, zato jima je bilo dokazovanje okoliščine seznanitve s pravnomočno kazensko sodbo lahko oteženo. Sodišče dodaja, da pa je organ v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti predloga sicer mogel tudi po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe o tem, kdaj naj bi se vlagatelja seznanila s pravnomočno kazensko sodbo (čeprav mu spornih okoliščin s tem ni uspelo razjasniti). Brez podlage pa je organ ugotavljal (in nanje opiral zaključek o nepravočasnosti predloga) nerelevantne okoliščine o tem, kdaj naj bi bila vlagatelja predloga za obnovo postopka seznanjena s ponarejenim pooblastilom, kajti relevantna je v tem primeru zgolj okoliščina seznanitve s pravnomočno kazensko sodbo, ki dokazuje, da je bilo pooblastilo ponarejeno1. Nadaljnja nerelevantna okoliščina, na katero je organ nepravilno tudi opiral zaključek o nepravočasnosti predloga (pri čemer niti ni razumljivo obrazložil, zakaj jo je štel za dokazano in za pomembno), pa je okoliščina o tem, da je bila o izbrisu zaznambe zaščitene kmetije obveščena lastnica kmetije B. B..

11. Ker organ v postopku preizkusa formalnega pogoja pravočasnosti predloga za obnovo postopka tako ni ravnal, kot je sodišče predhodno navedlo, da bi moral, je kršil pravila postopka. Ker je kršitev mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, gre za bistveno kršitev pravil postopka. Bistvene kršitve pravil postopka pa so razlog za odpravo izpodbijanega akta (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe utemeljene, je iz razloga, ker v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka, to pa je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo, na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 pa zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek. V tem bo ta organ, glede na četrti odstavek navedenega člena, vezan na podana stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

13. Čeprav na tem sodišče svoje sodbe ne gradi, saj je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu sklep, sprejet v postopku ugotavljanja formalnih pogojev za obnovo postopka, v zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da je razlogovanje prvostopenjskega organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o tem, da četudi bi bila obnova po 2. točki 260. člena ZUP dovoljena, odločitev prvostopenjskega organa ne bi bila drugačna, preuranjeno in brez podlage, in to ne glede na to, ali je podano v smislu presoje kvalificiranosti obnovitvenega razloga (tretji odstavek 267. člena ZUP) ali v zvezi z odločitvijo v obnovljenem postopku (prvi odstavek 270. člena ZUP). Če bo v ponovnem postopku organ prišel do zaključka, da predlog formalni preizkus po prvem odstavku 267. člena ZUP prestane, bo v nadaljevanju (sicer) moral preizkusiti kvalificiranost uveljavljanega obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP, to je, ali so okoliščine in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve (tretji odstavek 267. člena ZUP). Pri tem bo moral upoštevati, da v postopku, katerega obnova se predlaga, dejanja (stranke) niso nastala po volji stranke (B. B.). Glede na že omenjeno pravnomočno sodbo kazenskega sodišča namreč niti ni bil podan predlog stranke (lastnika) za začetek postopka, niti ni bila tej v postopku dana možnost udeležbe in zagotovljena pravica izjave (niti se v njenem imenu veljavno ni izjavila „pooblaščenka“, saj je nastopala s ponarejenim pooblastilom). Kar pomeni, da gre v bistvu za okoliščine v smislu 10. točke 260. člen ZUP, v primeru katerih se kvalificiranosti obnovitvenega razloga ne ugotavlja (tretji odstavek 267. člena ZUP). Ob navedenem tako tudi v obravnavanem primeru rezultat preizkusa kvalificiranosti uveljavljanega obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP ne bi mogel biti negativen.

14. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave. Sodišče je namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa presodilo, da je očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, hkrati pa ni bila podana situacija, da bi v upravnem sporu sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15. Čeprav je tožnik uveljavljal stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo, je sodišče tožniku moralo priznati stroške sodnega postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu jih je odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV. Priznani stroški tako skupaj znašajo 347,70 EUR. Sodišče jih je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 naložilo v plačilo toženki, kot to izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 1388/2002 z dne 10. 11. 2004