Jedro

Vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom v Republiki Avstriji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Republiki Avstriji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 16. 5. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen tako s strani Republike Avstrije kot s strani Kraljevine Nizozemske kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je obema pristojnima organoma v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. S strani pristojnega organa Republike Avstrije je 16. 5. 2025 prejela odgovor, da Republika Avstrija na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. S strani pristojnega organa Kraljevine Nizozemske pa je prejela odgovor, da Kraljevina Nizozemska ne sprejema pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora odgovorna država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

6.Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa ugotavlja, da tožniku v Republiki Avstriji niso priznali statusa mednarodne zaščite, kar pa ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Glede tožnikovih navedb, da v Republiki Avstriji ni zaprosil za mednarodno zaščito, pa tožena stranka pojasnjuje, da je iz evidence EURODAC jasno razvidno, da je bil v evidenco s strani Republike Avstrije vnesen pod številko ena, kar pomeni, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito oziroma je za to vsaj izrazil namen. Poleg tega je bil nastanjen v azilnem domu, torej nastanitvi za prosilce za mednarodno zaščito oziroma za osebe, ki čakajo na sprejem prošnje. Tožnik je tudi povedal, da je imel v azilnem domu v Avstriji nudeno nastanitev, prehrano in zdravniško oskrbo. Azilni dom je opisal kot umazan, glede hrane pa je povedal, da mu je bila ta zagotovljena, vendar je bila slaba. Tožena stranka ugotavlja, da so te izjave precej posplošene, kar ne zadostuje za zaključek o obstoju kakršnihkoli sistemskih pomanjkljivosti. Umazanija je lahko posledica povečanega števila nastanjenih prosilcev in kot taka ne izkazuje splošnega stanja ter s tem sistemskih pomanjkljivosti na področju postopkov mednarodne zaščite ali pogojev sprejema. Poleg tega so za higieno in urejenost prostorov v veliki meri odgovorni tudi prosilci sami. Obroki, ki jih prejmejo prosilci, so ustrezno kontrolirani in količinsko predpisani ter tako ustrezajo predpisanim standardom. Pri tako velikem številu nastanjenih oseb z različnimi prehranjevalnimi navadami je povsem nemogoče zagotoviti prehrano, ki bo ustrezala preferencam vseh nastanjenih. Tožnik je sprva navajal, da pri postopku tolmač ni bil prisoten, kasneje pa v razgovoru izjavil, da je bil v azilnem domu vendarle prisoten. Tožnik je tudi povedal, da je bil zdravnik v azilnem domu prisoten, da pa ni imel možnosti, da bi zaradi težav z želodcem odšel k zdravniku specialistu izven azilnega doma. S tem v zvezi pa tožena stranka pojasnjuje, da je zdravstvena oskrba namenjena predvsem nujni pomoči in da je bilo očitno presojeno, da tožnikove težave niso tako hude, da bi zahtevale nujno zdravljenje ali bolnišnično obravnavo. Sicer pa je tožnik na začetku razgovora uradni osebi zatrdil, da je zdrav in da se dobro počuti in ni omenjal nobenih zdravstvenih težav. Ob koncu razgovora je omenil psihične težave, ki naj bi jih imel zaradi tega, ker naj bi na poti izgubil svoje družinske člane in zaradi katerih naj bi se naknadno zglasil pri psihiatru v azilnem domu v Republiki Sloveniji. Sicer pa bi bilo v primeru vrnitve Republiki Avstriji njegovo zdravstveno stanje zadostno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Republike Avstrije, v katerem ta država izrecno zaproša za pravočasno posredovanje vseh podatkov o tožnikovem fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Avstrijo.

7.Tožnik v tožbi izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Avstriji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Tožnik nadalje pojasnjuje, zakaj se noče vrniti v Republiko Avstrijo. Tam niso primerno obravnavali njega in njegova mladoletna otroka v azilnem postopku glede na to, da ima mlajši sin diagnosticiran Downov sindrom. Prav tako je izjavil, da niso bili primerni bivalni pogoji v nastanitvenem centru ne le za njega, ampak za celo družino. Neprijetnosti ali nezadovoljstva v zvezi z azilnim postopkom so potekale dlje trajajoče obdobje. V Republiko Avstrijo nima zaupanja, ker mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito kot tudi ostalim članom družine. Obstaja nevarnost, da mu ne bi bila omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da ne bi bil deležen poštenega postopka. Republika Avstrija je bila že procesirana na evropskih sodiščih zaradi deportacij v nevarne države in ni spoštovala načela nevračanja. UNHCR in Amnesty International sta večkrat pozvala Republiko Avstrijo k izboljšanju pravnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito, upoštevanju mednarodnih standardov in zagotovitvi dostojnih pogojev bivanja za prosilce. Ob predaji bi bil tožnik spet obravnavan kot tujec in bi moral vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, kjer pa so strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na prosilcu, če bi sploh imel to možnost. Tožnik meni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v avstrijskem azilnem sistemu, sam je imel težaven dostop do pravne pomoči in bili so nesprejemljivi bivalni pogoji v nastanitvenem centru. Nadalje tožnik v tožbi omenja sodbo ESČP v primeru M.S.S., kjer je navedeno, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko. Država vračanja mora aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država s sprejemom spoštovala človekove pravice. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožniku zagotovljena individualna presoja njegovih individualnih okoliščin. Imel je možnost na osebnem razgovoru izpovedati svoje morebitne zadržke pred predajo in pojasniti vse osebne okoliščine. Glede tožbenih navedb, da je organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnost domneve varnosti države, v katero se prosilec vrača po uradni dolžnosti, pa tožena stranka odgovarja, da redno spremlja aktualne verodostojne vire o razmerah, v katerih se znajdejo dublinski povratniki v odgovornih državah članicah. Opredelila se je do vseh navedb tožnika. Tožnik ni predložil nobenega dokazila, ki bi izkazovalo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji. V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na obravnavo njegovih družinskih članov in s tem povezan članek, na katerega se sklicuje, pa tožena stranka odgovarja, da je to za zadevni primer brezpredmetno. V postopku tožnik ni navajal ničesar spornega v zvezi z obravnavo njegovih družinskih članov v Republiki Avstriji in sam niti ne ve, kje se slednji nahajajo. Že samo dejstvo, da je bilo o prošnji tožnika v Avstriji že odločeno, pa tudi če ne v njegovo korist, priča o tem, da imajo prosilci v Republiki Avstriji omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Navajal pa ni ničesar takega, kar bi izkazovalo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in sprejemom prosilcev niti nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Viri, na katere se tožnik v opombah sklicuje, niso relevantni za zadevni primer. Tožnik ne tekom upravnega postopka niti ob vložitvi tožbe ni predložil nikakršnega neposrednega pričevanja ali dokazila, s katerega bi bilo moč sklepati, da prosilcem za mednarodno zaščito grozi izgon iz Republike Avstrije. Tožnik bo imel v primeru vrnitve v Republiko Avstrijo možnost ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Če je bila že izdana meritorna odločitev v Avstriji, temu sledi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka tako kot v Republiki Sloveniji. V nasprotnem primeru pa lahko tožnik poda drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka vztraja pri zaključku, da v Avstriji ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu, zaradi katerih bi bila predaja tožnika tej državi nedopustna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9.Tožnik v vlogi z dne 15. 7. 2025 navaja, da pravno stanje oseb, ki so vrnjene v Republiko Avstrijo v skladu z Dublinsko uredbo, ni jasno in se ne presoja individualno, saj so obravnavani kot tujci. Država izvaja množične deportacije tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito, ki so prejeli dokončne negativne odločitve, v izvorne države. Sklicuje se na splošno družbenopolitično klimo odklonskega ravnanja do tujcev - prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji. Za tožnika je bistvenega pomena združevanje z njegovo sekundarno družino. V primeru dublinskega transferja v Republiko Avstrijo ne bi imel zagotovljene pravne pomoči glede njegove situacije, prav tako pa tudi obstaja utemeljena nevarnost, da bo deportiran v svojo izvorno državo. Nadalje se sklicuje na to, da je bilo na spletni strani "..." objavljeno, da bo Avstrija ustavila združevanje družin beguncev. Avstrija je že ustavila združevanje družin Sircev, češ da mora ponovno oceniti situacijo, in jim zagrozila z izgonom. Podobni načrti pa so tudi v Nemčiji. Poleg tega je bilo na spletni strani "..." objavljeno, da bodo morali v Avstriji prosilci za azil obvezno opravljati družbeno koristno delo. V Zgornji in Spodnji Avstriji so tudi uvedli tako imenovano kartico ugodnosti, s katero lahko prebežniki v gotovini dvignejo 40 EUR na mesec. S tem oblasti poskušajo preprečiti nakazila v tujino in plačevanje tihotapcev. Če prosilci za azil delovne obveznosti ne bodo opravili, se jim žepnina zmanjša iz 40 na 20 EUR. Če pa želijo biti deležni socialnih prejemkov, morajo obiskovati tečaje, ki zajemajo tri področja: kulturo in navade, enakost ter demokracijo in pravno državo. Tovrstne informacije ne zagotavljajo občutek določene pravne varnosti za tožnika, sploh pa ne za njegovo sekundarno družino.

10.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 18. 7. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Avstrija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Avstrija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

13.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Avstriji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

14.Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom v Republiki Avstriji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnik je povedal, da je Republika Avstrija njegovo prošnjo za mednarodno zaščito sprejela in jo obravnavala, bil je nastanjen v azilnem domu, kjer je imel na voljo tudi prevajalca, nastanitev, hrano, prisoten pa je bil tudi zdravnik. Glede na tak opis obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče govoriti o nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil v Republiki Avstriji.

15.Tožnik je sicer izrazil nezadovoljstvo nad bivanjem v Avstriji in v tožbi povzema, da tam niso obravnavali primerno njega in njegova mladoletna otroka v azilnem postopku glede na to, da ima mlajši sin Downov sindrom, ter v tožbi ponovno izpostavlja, da se mu bivalni pogoji v nastanitvenem centru niso zdeli primerni ne zanj in ne za njegovo družino. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu do vseh teh njegovih navedb opredelila na strani 4, ko je navedla, da so njegove izjave precej posplošene, kar ne zadostuje za zaključek o obstoju kakršnihkoli sistemskih pomanjkljivosti. Navedla je, da umazanija, ki jo omenja tožnik, odraža zgolj trenutne razmere, ki so lahko posledica povečanega števila nastanjenih prosilcev in kot taka ne izkazuje splošnega stanja ter s tem sistemskih pomanjkljivosti na področju postopkov mednarodne zaščite ali pogojev sprejema. Nadalje je s tem v zvezi navedla, da so za higieno in urejenost prostorov v veliki meri odgovorni tudi prosilci sami. Opredelila se je tudi do tožnikovega nezadovoljstva s hrano v avstrijskem azilnem domu, s tem, ko je navedla, da so obroki ustrezno kontrolirani in količinsko predpisani ter ustrezajo predpisanim standardom ter da je pri tako velikem številu nastanjenih oseb z različnimi prehranjevalnimi navadami povsem nemogoče zagotoviti prehrano, ki bo ustrezala preferencam vseh nastanjenih. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožnik tudi v tožbi zgolj posplošeno navaja, da v Avstriji niso obravnavali primerno njega in njegova mladoletna otroka. Tožnik je sam povedal, da je bil v kampu prisoten tudi zdravnik.

16.S tožbeno navedbo, da v Avstrijo nima zaupanja, ker mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito tako njemu kot ostalim članom družine, pa še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v avstrijskem azilnem sistemu. S tem v zvezi je neutemeljena tudi tožbena navedba, da mu nihče ne more zagotoviti, da bo v Avstriji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v primeru vrnitve in da mu osnovni pogoji za sprejem ne bodo zagotovljeni. Republika Avstrija je sprejem tožnika potrdila in je v dopisu z dne 16. 5. 2025 celo poizvedovala, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali pa psihične. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, češ da Republika Avstrija naj ne bi upoštevala načela nevračanja. V kolikor bo obravnavan kot tujec, bo lahko vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, če je bila v njegovi zadevi že izdana meritorna odločitev. Isto velja tudi za tiste prosilce, ki so vrnjeni v Slovenijo. Tudi če določena oseba izgubi status prosilca, tako osebo še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjena v državo, kjer obstaja tveganje, da bo izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

17.Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi M.S.S. in s tem v zvezi navaja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivosti sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Vendar pa v konkretnem primeru ni informacij, ki bi kazale na kaj takega. V zadevi, na katero se tožeča stranka sklicuje, je bila predmet obravnave situacija pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času.

18.Tožnik v pripravljalni vlogi omenja deportacije tujcev, ki se dogajajo v Avstriji, vendar pa je bilo že pojasnjeno, da če bo tožnik želel, bo v primeru vrnitve lahko vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Če ga pa ne bi in bi imel status tujca, pa bo Republika Avstrija upoštevala načelo nevračanja. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na statistične podatke o deportacijah, vendar pa zgolj iz tega še ni mogoče sklepati, da Republika Avstrija ne upošteva načela nevračanja, saj je potrebno poznati posamezni primer deportacije v povezavi z njegovo posebnostjo. Tudi navedbe o tem, da bo Avstrija ustavila združevanja družin beguncev niso relevantne za tožnikov primer, saj je sam povedal, da je v Avstriji bila obravnavana prošnja za mednarodno zaščito tako za tožnika kot za njegovo družino. V pripravljalni vlogi tožnik omenja tudi to, da bodo prebežniki v Avstriji opravljali družbeno koristno delo in da tisti, ki želijo biti deležni socialnih prejemkov, morajo obiskovati tečaje, ki zajemajo kulturo, navade, enakost ter demokracijo in pravno državo. Vendar pa tudi te navedbe ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v avstrijskem azilnem sistemu.

19.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.