Jedro

Pri presoji pravne narave sklenjene pogodbe namreč ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen oziroma interes pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je ta namen ugotovilo, in sicer je na podlagi več izvedenih dokazov in ugotovitev pravilno zaključilo, da je bil skupni namen pogodbe dejansko tak, kot je bil izrecno zapisan v pogodbi, torej da si zapustnica zagotovi vso morebiti potrebno pomoč in oskrbo v starosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožečima strankama pa je dolžna povrniti 821,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki ugotovilo, da je pravni posel z naslovom ″Izročilna pogodba″, sklenjen dne 9. 12. 2002 v obliki notarskega zapisa notarke A. A., št. SV 429/02 med B. B., roj. ... 1928, kot izročevalko, in C. C., roj. ... 1953, kot prevzemnico, v celoti odplačen pravni posel in se 1/2 od celote nepremičnin ID znak parcela ... .../16, ID znak parcela ... .../11 in ID znak parcela ... .../4, kar vse je bilo predmet izročitve, oziroma njihova denarna protivrednost, po stanju na dan izročitve in vrednosti ob smrti zapustnice B. B., ne šteje kot darilo in ne sodi v zapuščino po pokojni B. B., roj. ... 1928 in umrli dne ... 2017, niti se ne všteva v dedni delež prve tožeče stranke D. D., ki je zaradi odpovedi dediščini, ki jo je v svojem imenu podala druga tožeča stranka, vstopila kot dedič po pokojni B. B. V 2. točki izreka je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama stroške tega postopka v znesku 6.659,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe, do plačila.

2. Toženec je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je ugotovilo, da je pravni posel, sklenjen v obliki notarskega zapisa z naslovom ″Izročilna pogodba″ št: SV 429/02, po vsebini pravni posel, ki izpolnjuje vse elemente pogodbe o preužitku po določbah 564 - 568. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), da sta imeli zapustnica in druga tožnica namen skleniti pogodbo o preužitku in da je bila slednja dejansko izvrševana ter posledično zmotno uporabilo 550. člen OZ. Po povzetku dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje toženec nadalje navaja, da je sodišče dejansko stanje glede sklenitve pogodbe med zapustnico in drugo tožnico ter glede izvrševanja pogodbenih obveznosti povsem zmotno ugotovilo. Kot prvo, druga tožnica in zapustnica nista imeli skupnega namena skleniti pogodbe o preužitku, saj bi se sicer ta pogodba tudi tako poimenovala. Pogodba je namreč bila sklenjena v obliki notarskega zapisa s strani notarke. Slednja jih je nedvomno poučila, da sklepajo izročilno pogodbo in jih poučila, kakšni so pogoji za veljavnost te pogodbe in kakšni so učinki, če soglasja k pogodbi ne dajo vsi potomci, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Kot drugo, pogodbenici nista imeli namena, da bi se pogodba izvrševala kot pogodba o preužitku in se tudi ni. Druga tožnica je vedela, da ne bo mogla redno skrbeti za zapustnico zaradi razdalje ter da bo tako ali tako za zapustnico skrbel zapustničin sin z družino, ki je njen sosed. Zapustnica je priči E. E. dejala, da je naredila napako, ko je sklenila to pogodbo, saj da jim je podarila premoženje in pri tem upala, da bodo (družina druge tožnice) za njo redno skrbeli, kar pa se ni zgodilo. Ta priča je dobila občutek, da se zapustnica druge tožnice in njene družine tudi boji, o čemer je zaslišana tudi izpovedala. To je po njenem izhajalo tudi iz dejstva, da je začela zapustnica zavračati pomoč in skrb toženca in njegove družine. Ponujeno hrano z njihove strani je namreč zavračala, če pa jo je že sprejela, je potem skrivala krožnike pred tožnicami. To je potrdil tudi toženec in pripomnil, da je druga tožnica klicala sosede (npr. F. F.) in jim naročila, da jo morajo poklicati, če bi ji toženčeva družina nosila hrano. Očitno se je druga tožnica bala razdora pogodbe, saj je vedela, da se že tako ne izvršuje. Če bi se pogodba dejansko izvrševala, tega straha ne bi bilo. To po mnenju toženca izhaja tudi iz izpovedi priče G. G., ki je dejal, da je zapustnica začela zavračati hrano, pa krožnike nositi dol, tako da ni nobeden videl. Tako toženec, kot priči E. E. in G. G. so izpovedali, da so bili obiski druge tožnice in njene družine zelo redki in so trajali zelo malo časa, saj da se jim je neprestano mudilo. Tudi iz tega razloga je zapustnica izrazila željo, da bi pogodbo razdrla, vendar tega po oceni toženca zaradi strahu in svoje skromne narave ni naredila. Tožnici tako zapustnici nista imeli namena in tudi nista nudili ne osnovne in ne primerne prehrane, posebej upoštevaje njeno zdravstveno stanje. Tožnici tudi nista imeli namena in tudi nista poskrbeli za urejene in vzdrževane bivalne prostore v hiši. Toženec in priče E. E., G. G. in H. H. so vsi izpovedali, da so bili prostori zapustnice neprimerni za bivanje in sicer so bili hladni, vlažni in plesnivi. Tožnice so se izgovarjale, da je bila zapustnica skromna in da ni želela imeti višje temperature. Ob tem je potrebno poudariti, da glede na naravo zapustnice, slednja ni želela biti breme tožnicam. Starejši ljudje se lahko včasih počutijo, kot da so v breme mlajšim generacijam (posebej če so bolj skromne narave, kot je to bila zapustnica), zato pa je na mlajših generacijah, da jih prepričajo v nasprotno. V konkretnem primeru tožnici nista imeli problemov s tem, da je zapustnica živela v takih razmerah, kot je živela. Sodišče izpovedi navedenih prič ni upoštevalo in se je sklicevalo zgolj na svoje videnje fotografij, ki niso preveč dobre kvalitete in iz katerih naj ne bi bila razvidna plesen. Sodišče pa je že samo pravilno ugotovilo, da je bila dolžna druga tožnica poravnati celoten strošek ogrevanja in ne samo polovico. Tudi kasneje, ko zapustnica ni več mogla toliko skrbeti zase, sta jo tožnici nastanili v dom za upokojence, kljub temu da si tja ni želela. Priči G. G. je namreč večkrat dejala: ″G. G., lepo prosim, nikoli v življenju me ne dajte v dom, ker tam bom pa trpela″ ter ″Prosim, poskrbi, da ne bom nikoli šla v dom″. V pogodbi je bilo navedeno, da se jo nastani v dom le v primeru, da za zapustnico nikakor ne bi bilo mogoče skrbeti na njenem domu, urediti ji bivanje v domu starejših. Zapustnica v dom ni želela, tožnice pa bi ji lahko omogočile normalno življenje na njenem domu, če bi seveda zanjo redno skrbele in se ne ukvarjale zgolj z možnostjo razdora pogodbe in pritiskale na zapustnico. Ravnanje zapustnice v zvezi s prinešeno hrano s strani toženca in njegove družine in napotki sosedi F. F. glede nadzora nad prinašanjem hrane kažejo na to, da so so tožnice bale, da bi prišlo do razdora pogodbe. Strah je seveda bil povsem upravičen, saj svojih pogodbenih obveznosti sploh nista izvrševale. Namesto, da bi jima bila prioriteta dobro počutje in preskrbljenost zapustnice, sta se tožnici raje ukvarjali s tem, da pogodba ostane v veljavi. Tudi sicer so toženec in njegova družina pretežno skrbeli za zapustnico in sicer skrbeli za njeno prehrano, ki je bila prilagojena njenemu zdravstvenemu stanju, ji delali družbo, vzdrževali bivalne prostore, jo vozili po opravkih, kljub temu, da je zapustnica pod pritiski tožnic začela pomoč zavračati. Naslovno sodišče je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je zmotno ugotovilo, da sta imeli zapustnica in druga tožnica namen skleniti pogodbo o preužitku, da so izpolnjeni elementi za njeno veljavo in da je bila slednja dejansko izvrševana. Med strankama pogodbe je bila sklenjena izročilna pogodba, ki pa je neveljavna, ker se toženec, kot potomec, ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, saj niti ni vedel, da se slednja sklepa. Za ta primer OZ v 550. členu določa, da se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z sklenitvijo in izvrševanje pogodbenega razmerja med zapustnico in drugo tožnico, je posledično zmotno uporabilo 550. člen OZ, saj premoženja, ki ga je zapustnica izročila drugi tožnici s predmetno pogodbo, ni štelo kot darila, danega drugi tožnici. V skladu z zgoraj navedenim toženec izpodbija tudi stroškovni del odločitve prvostopenjskega sodišča, saj bi morali stroške postopka pokriti tožnici, saj je njun zahtevek neutemeljen in bi ga sodišče moralo zavrniti. Toženec sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bil dne 9. 12. 2002 v obliki notarskega zapisa notarke A. A., št. SV 429/02 med B. B. kot izročevalko in C. C. (zapustničino hčerko) kot prevzemnico sklenjen pravni posel z naslovom ″Izročilna pogodba″ in da zapustničin sin I. I. sporne izročilne pogodbe ni podpisal in se z izročitvijo in razdelitvijo premoženja ni strinjal. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakon za takšen primer vzpostavlja domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba (550. člen OZ) in da je takšno domnevo mogoče izpodbiti.1 Zapustničina hči in vnukinja s predmetno tožbo, na katero sta bili napoteni v zapuščinskem postopku po zapustnici, takšno domnevo izpodbijata s trditvijo, da je pravna narava pogodbe, glede na elemente odplačnosti v njej, odplačna, in sicer da gre po vsebini za pogodbo o preužitku.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da sta pokojna B. B. in druga tožena stranka nedvomno sklenili veljavno pogodbo o preužitku, ki je odplačne narave in zato za njeno veljavnost ni bilo potrebno soglasje ostalih potomcev ter posledično pogodbe ni bilo mogoče šteti za darilo (550. člen OZ), da se predmet pogodbe zato ne vračuna v dedni delež prve tožnice (56. čl. ZD) in da niti ne spada v zapuščino. Zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča prve stopnje, vseh ne povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da druga tožnica in zapustnica nista imeli skupnega namena skleniti pogodbe o preužitku, saj bi se sicer ta pogodba tudi tako poimenovala. Sodišče prve stopnje je pravilno, tudi glede na enotno stališče sodne prakse, ugotavljalo pogodbeno voljo strank in presojalo, ali sklenjena pogodba po vsebini in namenu strank predstavlja kakšno drugo pogodbo (89. člen OZ). Glede na trditve v tožbi se je utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali sporna pogodba po vsebini predstavlja odplačno pogodbo, skladno z vsebino pogodbe o preužitku. Pri presoji pravne narave sklenjene pogodbe namreč ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen oziroma interes pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je ta namen ugotovilo, in sicer je na podlagi več izvedenih dokazov in ugotovitev pravilno zaključilo, da je bil skupni namen pogodbe dejansko tak, kot je bil izrecno zapisan v pogodbi, torej da si zapustnica zagotovi vso morebiti potrebno pomoč in oskrbo v starosti. Toženec prvič šele v pritožbi navaja: (-) da je notarka pogodbene stranke nedvomno poučila, da sklepajo izročilno pogodbo in jih poučila, kakšni so pogoji za veljavnost te pogodbe in kakšni so učinki, če soglasja k pogodbi ne dajo vsi potomci; (-) da je druga tožnica vedela, da ne bo mogla redno skrbeti za zapustnico zaradi razdalje ter da bo tako ali tako za zapustnico skrbel zapustničin sin z družino, ki je njen sosed; (-) da se je očitno druga tožnica bala razdora pogodbe, saj je vedela, da se že tako ne izvršuje, in da če bi se pogodba dejansko izvrševala, tega straha ne bi bilo; (-) da je zapustnica izrazila željo, da bi pogodbo razdrla.

Ker toženec v pritožbi ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), so te pritožbene navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču se zato ni potrebno opredeliti niti do v pritožbi izpostavljenih izpovedb prič E. E., G. G. in toženca, na podlagi katerih je toženec podal nedopustno pritožbeno navedbo, da se je očitno druga tožnica bala razdora pogodbe, saj je vedela, da se že tako ne izvršuje, in da če bi se pogodba dejansko izvrševala, tega straha ne bi bilo, ter navedbo, da je zapustnica izrazila željo, da bi pogodbo razdrla. Manjkajoče trditvene podlage pravdnih strank namreč ni mogoče nadomestiti z dokazi. Pritožbeno sodišče se glede na pravilne ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča ne more strinjati s tožencem, da pogodbenici nista imeli namena, da bi se pogodba izvrševala kot pogodba o preužitku in da se tudi ni.

8. Ne drži pritožbena navedba, da tožnici nista imeli namena in tudi nista nudili zapustnici ne osnovne in ne primerne prehrane, posebej upoštevaje njeno zdravstveno stanje. Četudi je očitek nekonkretiziran, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo poskrbljeno za primerno prehrano zapustnice, na podlagi zaslišanja zapustničinega osebnega zdravnika pa tudi, da je bila zapustnica ustrezno hranjena tudi upoštevaje diabetes, ki pa ni bil zelo intenziven ter ga je lahko uravnavala s tabletami.

9. Prav tako ne drži, da tožnici nista imeli namena in tudi nista poskrbeli za urejene in vzdrževane bivalne prostore v hiši. Ni res, da sodišče izpovedi prič E. E., G. G. in H. H., da so bili prostori neprimerni za bivanje, in sicer so bili hladni, vlažni in plesnivi, ni upoštevalo in da se je sklicevalo zgolj na svoje vídenje fotografij, ki niso preveč dobre kvalitete in iz katerih naj ne bi bila razvidna plesen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožeča stranka obveznost zagotavljanja urejenih in vzdrževanih bivalnih prostorov v hiši, pretežno izpolnjevala. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je opredelilo tudi do izpovedb prič, ki so menile, da prostori v hiši niso bili primemo urejeni. Izpostavilo je izpovedbo G. G., ko je opisoval dnevni prostor v pritličju, v katerem se je pretežno zadrževala babica B. B. in kjer jo je med obiskom leta 2012 fotografiral (priloga C3), in v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da iz same fotografije ne izhaja tako slabo stanje bivalnega prostora, kot je po svojem subjektivnem občutku opisovala priča G. G., saj na fotografiji npr. ni videti plesni na zidu, niti na stenskih oblogah (temnejše lise na rjavi podlagi po oceni sodišča predstavljajo ″lesni″ vzorec oblog). Ugotovilo je, da so na fotografiji zajeti le deli pohištva (kavč in jedilniški kot), za katere je priča ocenila, da so dotrajani in stari več kot 25 let, na katerih pa ni vidnih poškodb. Sodišče je povzelo, da sta toženec in priča E. E. povedala, da je bilo v hiši B. B. vlažno, priča H. H. pa, da je spodaj v kuhinji zaznal vonj po vlagi. Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča upravičeno verjelo priči J. J., o čigar verodostojnosti pritožba ne dvomi (toženec v pritožbi tudi ne trdi, da sodišče ne bi smelo verjeti tej priči), da je bilo pohištvo in kuhinja res staro, vse pa je bilo še funkcionalno, ter da se je plesen dejansko pojavila spodaj v pritličju na stenah v kotih, če se niso odpirala okna, in da je premazal s sredstvom proti plesni - takrat pa je šla B. B. za en teden k njim v ... . Pojasnilo slednje priče je namreč življenjsko prepričljivo. Po obrazloženem ne drži, da se je sodišče sklicevalo zgolj na svoje videnje fotografij, ki da niso preveč dobre kvalitete in iz katerih naj ne bi bila razvidna plesen.

10. Sodišče prve stopnje je glede dela pogodbe, v kateri je določeno, da morajo biti bivalni prostori izročevalke primerno ogrevani, ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da je bila nepremičnina vsako sezono opremljena z zadostno količino kurilnega olja za ogrevanje, vendar je zapustnica ogrevanje nastavljala na minimum, čeprav ji je več oseb, tako s strani tožeče kakor s strani tožene stranke, predlagalo, naj poveča ogrevanje. Objektivno gledano so bili pogoji za primerno ogrevanje zagotovljeni (vgrajena peč, radiatorji, zadosti kurilnega olja). Prav tako ni pritožbeno izpodbijana ugotovitev, da sta prevzemnica in izročevalka glede kurjave imeli vzporedni ustni dogovor, da krijeta vsaka polovico stroška za kurilno olje, in da prevzemnica torej ni sama krila celotnega stroška za ogrevanje, čeprav je s pogodbo prevzela obveznost za primerno ogrevanje prostorov. In nenazadnje tudi ni pritožbeno izpodbijana ocena prvostopenjskega sodišča, da pa v kontekstu v prejšnji (12.) točki opisane naknadne ″potrditve″ pogodbe leta 2017 s strani izročevalke izpade predhodno, v preteklosti neizpolnjevanje pogodbe v delu, ki ureja obveznost nabave energenta, kot nebistveno. Zato ni utemeljena pritožbeno izpostavljena navedba, da je že sodišče samo pravilno ugotovilo, da je bila dolžna druga toženka poravnati celoten strošek ogrevanja in ne samo polovico, s katero toženec očitno izpodbija zaključek sodišča, da sta tožnici imeli namen in poskrbeli tudi za primerno ogrevane prostore.

11. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, tožena stranka ni nikoli trdila, da naj zapustnica ne bi želela v dom (dom za starejše). Tožena stranka prvič šele v pritožbi navaja: (-) da tudi kasneje, ko zapustnica ni več mogla toliko skrbeti zase, sta jo tožnici nastanili v dom za upokojence, kljub temu da si tja ni želela; (-) da zapustnica v dom ni želela, tožnici pa bi ji lahko omogočili normalno življenje na njenem domu, če bi seveda zanjo redno skrbeli in se ne ukvarjali zgolj z možnostjo razdora pogodbe in pritiskali na zapustnico; (-) da ravnanje zapustnice v zvezi s prinešeno hrano s strani toženca in njegove družine in napotki sosedi F. F. glede nadzora nad prinašanjem hrane kažejo na to, da sta se tožnici bali, da bi prišlo do razdora pogodbe; da je strah seveda bil povsem upravičen, saj svojih pogodbenih obveznosti sploh nista izvrševali; (-) da namesto, da bi jima bila prioriteta dobro počutje in preskrbljenost zapustnice, sta se tožnici raje ukvarjali s tem, da pogodba ostane v veljavi. Ker toženec v pritožbi ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, so tudi te pritožbene navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Manjkajoče trditvene podlage pravdnih strank ni mogoče nadomestiti z dokazi, zato toženec neutemeljeno izpostavlja že zgoraj povzeto izpovedbo priče G. G. o tem, kaj mu je zapustnica večkrat dejala. Sicer pa je potrebno poudariti, da je toženec, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe v točki 8 (v drugem odstavku na 12. strani), izpovedal, da mu je zapustnica dejala, da je tudi zato dala vlogo za bivanje v domu za starejše, ker ne more več hoditi po stopnicah. In nenazadnje iz enakih razlogov kot zgoraj, saj je ta navedba prvič podana šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati navedbe, da je zapustnica pod pritiski tožnic začela pomoč toženca in njegove družine zavračati. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tudi toženec zapustnici nudil kakšne usluge in po potrebi pomoč (natančneje je to opisalo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), a je pravilno zaključilo, da se je zapustnica kljub opisani povezanosti z obema otrokoma in njunima družinama odločila, da želi s hčerko skleniti pogodbo, ki je sedaj obravnavana v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da čeprav ji je kasneje, po sklenitvi sporne pogodbe, snaha E. E. večkrat ponudila, da bi ona in zapustničin sin skrbela za njo, saj da je zapustnica večkrat izjavila da je bila pogodba s hčerko napaka, se zapustnica kljub temu ni odločila za predlog snahe niti za razdor ali spremembo sporne izročilne pogodbe, temveč je pri pogodbi vztrajala. Pravilno je ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da je bila zapustnica ves čas, tudi v zadnjih letih življenja v domu, samostojna pri osnovnih življenjskih opravilih, pa tudi zmožna jasno izraziti svoje potrebe in želje, zato je utemeljeno sklepanje sodišča, da je bila zapustnica s sklenjeno sporno pogodbo s hčerko in z njenimi storitvami očitno zadovoljna. V nasprotnem primeru bi sprejela ponujeno pomoč snahe in bi se pri notarju ponovno pozanimala o možnostih za spremembo pogodbe (tako kot se je prej samostojno posvetovala z notarko o sklenitvi pogodbe iz leta 2002), pa tega ni storila. Pač pa je nato leta 2017 privolila v spremembo pogodbe tako, da je obveznosti prevzemnice poslej prevzela vnukinja, ter kot soudeleženka podpisala notarski zapis izročilne pogodbe z dne 21. 2. 2017 št. SV 96/17. S to modifikacijo se je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, spremenila zavezanka za izpolnjevanje obveznosti do zapustnice iz prve izročilne pogodbe, modificirale so se obveznosti prevzemnice glede na dejansko bivanje zapustnice v domu (obveznost poslej je bila doplačilo domske oskrbe, če bi strošek presegel sredstva zapustnice), zapustnica pa je tako še dodatno potrdila strinjanje z ostalo vsebino sporne izročilne pogodbe, saj je omogočila prevzemnici - hčerki nadaljnje razpolaganje z izročenim solastnim deležem.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil skupni namen oziroma volja pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe o preužitku, da sklenjena pogodba po vsebini in namenu strank predstavlja pogodbo o preužitku in da je odplačna ter da izpolnjuje pogoje za njeno pravno veljavnost, kakor tudi, da je bila dejansko izvrševana. Nenazadnje je potrebno izpostaviti, da je toženec v prvi pripravljalni vlogi v tč. 4 izrecno navedel, da je bil skupen namen strank odplačnost pogodbe. Toženec po vsem obrazloženem neutemeljeno še v zaključku pritožbe vztraja, da je bila sklenjena izročilna pogodba in da je le-ta neveljavna, ker se toženec kot potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, saj niti ni vedel, da se sklepa. Neutemeljen je očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s sklenitvijo in izvrševanjem pogodbenega razmerja med zapustnico in drugo tožnico in da je posledično sodišče zmotno uporabilo 550. člen OZ. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, je povsem pravilno, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških.

13. Uveljavljeni pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani, prav tako tudi ne ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožečima strankama, ki sta se določno opredeliti do pritožbenih navedb, zaradi česar so njuni priglašeni stroški pritožbenega postopka potrebni pravdni stroški, pa je dolžna povrniti 821,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe, do plačila (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) priznalo: 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 100 točk za zastopanje več strank (7/3 člen OT), 22 točk za administrativne stroške (11/3 člen OT), kar vse skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 673,20 EUR, povečano za 148,10 EUR DDV (12/2 člen OT) pa 821,30 EUR.

1 Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 279/2013.