Jedro

Brez konkretnih navedb, v čem naj bi bile kršitve zakona, sodišče očitanih kršitev ne more preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega T.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 150.000 (stopetdeset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega T.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen 1 leto zapora; obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.5.2002, s katero je bila obsojencu določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let in mu zatem po določbi 1. odstavka 53. člena KZ v zvezi z določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, ob upoštevanju kazni 6 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in izrečene kazni 1 leto zapora, izreklo enotno kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Obsojencu je odvzelo zaseženo mamilo in predmete uporabljene pri kaznivem dejanju; oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da obsojencu ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in mu ni izreklo enotne kazni, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 2.9.2005 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, vendar pa nobene kršitve niso konkretizirali. V zahtevi navajajo, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Obsojenec je zasvojenec in redno uživa marihuano, o čemer je v dokaznem postopku izpovedala tudi njegova mama. Zasežena količina marihuane bi mu zadostovala za približno eno leto. Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo skonstruiralo na podlagi dejstva, da so obsojencu v hišni preiskavi zasegli samospenjalne vrečke, tehtnici, pri čemer gre za popolnoma običajne gospodinjske predmete. Ker konoplja, kolikor stoji na zraku, izgublja svoje karakteristike oziroma svoj opojni učinek, jo je obsojenec pakiral v manjše vrečke. Zato je navedba sodišča prve stopnje, da vsak običajni uporabnik ne bi sortiral konoplje v manjše vrečke, zavajajoča. Iz dokaznega postopka tudi ni razvidno, kako naj bi obsojenec pristopil k nadaljnji prodaji mamila. Zagovor obsojenca, da je mamilo našel v grmovju med tekom, je popolnoma verodostojen in v dokaznem postopku ni bil izpodbit. Po mnenju zagovornikov sodišči nista onkraj razumnega dvoma, ki se kot dokazni standard zahteva za izrek obsodilne sodbe, dokazali vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, kar je šteti za kršitev kazenskega zakonika. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijane odločbe spremeni oziroma v celoti razveljavi in pošlje v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 5.10.2005, predlagala zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje obsojenčevih zagovornikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec na svojem domu z namenom prodaje hranil mamilo (1124,73 g konoplje), ki mu je bilo dne 4.12.2002 zaseženo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (stran 3 do 5) je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da je mamilo hranil zaradi lastne uporabe in ga v manjše vrečke razporejal zato, da bi ohranil njegov učinek, temveč je na podlagi velike količine mamila in načina njegove hrambe (manjše samospenjalne vrečke) ter predmetov (sledovi mamila najdeni na precizni tehtnici, večja količina najdenih samospenjalnih pvc vrečk, plastična žlička z merilnikom) zaključilo, da je obsojenec mamilo hranil z namenom prodaje. Tem razlogom je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 2). Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavljajo zagovor obsojenca, katerega sta v povezavi z drugimi dokazi, skladno z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) ocenili in presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini tako navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitve kazenskega zakona; zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

III. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge zaradi katerih vlaga zahtevo (1. odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložniki v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev zakona niso konkretizirali, niti obrazložili. Zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah procesnega zakona ni moglo preizkusiti.

IV. Glede na navedeno zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samski in nima preživninskih obveznosti).