Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu na delovišču v Nemčiji, kjer je padel z višine približno 5,8 metra v globino s podesta, na katerem so bile postavljene rešetke in na katerem se je odvijala montaža. Delo na višini je delo s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik v trenutku, ko je padel s podesta, ni bil pripet z varnostnim pasom, pomeni okoliščino v skladu s 153. členom OZ, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti. Za popolno izključitev odgovornosti se zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca (ali tretjega), vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in (kumulativno) se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ki se ni pripel z varnostnim pasom, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kako je prišlo do nesreče s padcem skozi odprtino v podestu. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 238.588,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.144,95 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je padel skozi luknjo na podestu, ki se je nahajala na običajni poti, po kateri se je spuščal z delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je verjelo priči A.A., ki je izpovedala, da sta skupaj s tožnikom pritrjevala rešetke na podest, pri čemer se je tožnik nahajal na podestu in je zlagal rešetke ter nameščal pritrdilne elemente, A.A. pa je stal na bližnji ploščadi in je pritrjeval vijake. To je potrdila tudi priča B.B. in zaradi skladnosti izpovedbe navedenih prič sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku. Tožnik opozarja, da je zaradi zelo hudih poškodb utrpel amnezijo glede dogodkov ob nezgodi. Na podlagi Poročila o nesreči z dne 27. 1. 2011 pa se da ugotoviti, da se je tožnik gibal po podestu in sicer je o tem v poročilu navedeno, da je želel iti po orodje ali materiale, ki se je nahajalo na podestu in ko se je pomikal nazaj, je verjetno spregledal odprtino na podestu, še preden se je lahko ponovno pripel s pasom. Povsem nepomembno je, ali se je tožnik gibal po podestu zaradi končanega delovnika ali pa zaradi tega, ker je šel po orodje in material in je pri tem padel skozi luknjo, ki je bila neoznačena in nezavarovana, vendar ne po krivdi tožnika. Delavci se v skladu z navodili niso bili dolžni ves čas pripenjati s pasom, saj je tako izpovedal tudi tožnikov predpostavljeni B.B.. Konkretno je izpovedal, da je bila praksa, da se delavcem ni bilo treba pripenjati s pasom, ko so se gibali na območju, kjer so bile postavljene mreže. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke iz varstva pri delu mag. C.C., ter svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je podana izključna tožnikova krivda za delovno nezgodo, ker tožnik ni bil pripet s pasom. Ni pa upoštevalo, da tožnik ni padel v globino na robu podesta, temveč skozi luknjo, s katero je D.D. odstranil provizorično ploščo in namestil mrežo, ki jo je bilo potrebno privijačiti. Če bi izvedenka pravilno analizirala delovni proces, bi ugotovila, da sta bila le tožnik in njegov sodelavec A.A., po izpovedbi B.B., ki so ga klicali „...“, zadolžena in pooblaščena skupaj odstraniti provizorično ploščo in skupaj namestiti pohodno mrežo. Tožnik je bil zadolžen za odstranitev provizorične plošče in namestitev fiksne, A.A. pa za privijačenje. Oba delavca bi morala biti z varnostnega vidika navzoča pri delu, eden brez drugega ne bi smela posegati v odstranitev provizorične plošče in nameščanje fiksne mreže. O tem je izvedensko mnenje nepopolno in pomanjkljivo, vsekakor pa je tak zaključek logičen glede na izpovedbe prič B.B., A.A. in D.D. Izvedenka se je ukvarjala zgolj s tem, ali je bil tožnik pripet ali ne. Sodišče prve stopnje ne upošteva, da ima delavec D.D. razlog za trditev, da fiksna mreža ni padla skupaj s tožnikom v globino, saj je prav D.D. tisti, ki je povzročil nevarno situacijo in je odgovoren, da je tožnik padel v globino. Le tožnik in delavec A.A. bi lahko odstranila provizorično mrežo in namestila mrežo, ki jo je bilo treba privijačiti. D.D. je namestil mrežo in o tej namestitvi ni opozoril tožnika, niti ne A.A., kar nedvomno sledi iz njegove pisne izjave, kakor tudi iz njegove izpovedbe. B.B. je podrobno opisal, kaj je našel na kraju nezgode in zaščitni trak ni omenjen, vsekakor pa je to ugotovila tudi izvedenka, ko je bila zaslišana. Zato je nesprejemljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da neskladje med izpovedbama D.D. in B.B. ni bistveno. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne pomeni samo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenka ni upoštevala, da tožnik ni padel preko roba in da ne bi padel, če ne bi D.D. neustrezno namestil mreže. Zavrnitev dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja in postavitev drugega izvedenca zato pomeni kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeni pa sta bili tudi tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave RS ter pravica do poštenega sojenja. Če se tožnik ni pripel, ker je bil manj kot dva metra oddaljen od roba, nikakor ni pristal na okoliščino, da bo v podestu luknja. Krivda za takšno namestitev ni na strani tožnika, temveč na strani tožene stranke oziroma priče D.D.. Sodišče prve stopnje se je sicer jasno opredelilo, da padec z višine pomeni objektivno odgovornost. V sami tožbi, kakor tudi v drugih vlogah, je tožnik jasno opredelil, da poleg objektivne odgovornosti obstaja tudi krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo situacijo in po dokaznem postopku tožnik z gotovostjo trdi, da je tožena stranka kriva za škodo, ki jo je povzročil njen delavec D.D.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo neskladja med izpovedbo D.D. in B.B.. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, vendar pa, kot je v nadaljevanju obrazloženo, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Vendar pa zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS s tem, ko ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je pripravila sodna izvedenka iz varstva pri delu mag. C.C.. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi obrazložilo, da na podlagi ugotovitev sodne izvedenke šteje, da je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodno posledico in iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in se je dne 26. 1. 2011 poškodoval na delu na delovišču v Nemčiji, kjer je padel z višine približno 5,8 metra (po izpovedi priče B.B.) v globino s podesta, na katerem so bile postavljene rešetke, na katerem se je odvijala montaža. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe v OZ, ki se nanašajo na objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

7. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; ZVZD)). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo na višini, ki v danih okoliščinah pomeni nevarno dejavnost. V skladu s 149. členom OZ se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma dejavnosti. Nevarna je tista dejavnost, med izvajanjem katere je že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Ker je na podlagi 150. člena OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja, je podana podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno izhajalo iz stališča, da je glede na to, da se je delo opravljalo na višini, podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnik v trenutku, ko je padel s podesta, ni bil pripet z varnostnim pasom, pomeni okoliščino v skladu s 153. členom OZ, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti.

10. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s popolno izključitvijo objektivne odškodninske odgovornosti zavzelo stališča v več svojih odločitvah. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (tako npr. sodba opr. št. VIII Ips 209/2013 z dne 22. 4. 2014, sodba opr. št. VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013) izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih (Glej tudi Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21, sodbo opr. št. VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013, itd.). V zadevi opr. št. VIII Ips 209/2013 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da se delodajalec (kot imetnik nevarnih stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo) lahko odgovornosti za škodo izogne, če gre za primer iz prvega odstavka 153. člena OZ, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Delodajalec je deloma (torej ne v celoti) prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Za popolno izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ se torej zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca (ali tretjega), vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in (kumulativno) se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

11. Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se ni pripel z varnostnim pasom, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. K tveganju objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna ali nepremišljena ravnanja oškodovancev (prim. sodbo in sklep opr. št. II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012, po kateri v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo celo nekatera nerazumna dejanja oškodovanca. Rizik takšnih dejanj oškodovanca za objektivno odgovornega imetnika oziroma obratovalca pa je vseeno omejen - primerjaj npr. s sodbo opr. št. II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007).

12. Ni mogoče šteti, da nekdo, ki se ukvarja z dejavnostjo montaže podestov, ne bi mogel pričakovati premajhne pazljivosti, nepozornosti, ter nepripenjanja delavcev z varnostnim pasom, ali pa drugih nepazljivosti, zaradi katerih lahko delavec spregleda odprtino v podestu in pade z višine. Zato padci s podesta, do katerih sicer ne bi prišlo, če bi bili delavci privezani z varnostnim pasom, niso nekaj, kar bi bilo pri montaži podestov povsem nepričakovano. Zato se tožena stranka ne more v celoti izogniti odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku.

13. Sodišče prve stopnje sploh še ni ugotavljalo, kako je do nesreče s padcem skozi odprtino v podestu sploh prišlo. Tožnik s tem v zvezi trdi, da ni bilo potrebe, da bi bil pripet, ko se je gibal po podestu. Ravnanje tožnika je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. 14. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, sploh ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine. Zato ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek, izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP, strankam pa bi s tem tudi odvzelo (ustavno) pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožbeno sodišče z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ni prekršilo prepovedi iz citirane določbe 355. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ob predpostavki, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do eventualnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Zato bo moralo ugotoviti, v okviru že podanih trditev in dokaznih predlogov, kako je potekalo delo na delovišču ter ugotoviti vse okoliščine, ki so pripeljale do tožnikovega padca skozi luknjo v podestu. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo mogoče presoditi o tožnikovi soodgovornosti in višini odškodnine.

17. Pritožbeno sodišče se glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje, ni posebej opredeljevalo do tistih navedb tožnika v pritožbi, s katerimi tožnik zavrača svojo krivdo za poškodbo pri delu ter opozarja na domnevno nepravilno ravnanje drugih delavcev (D.D.), ki naj bi povzročilo padec tožnika s podesta. Te okoliščine bo moralo, kot je že navedeno, ugotavljati sodišče prve stopnje v novem sojenju.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.