Jedro

Zaradi tožnikove neupravičeno odsotnosti (27 delovnih dni) je bil delovni proces pri toženi stranki hudo moten in je bilo celo potrebni ustaviiti stroj v livarni tožene stranke. S tem so bile podane okoliščine iz 1. odstavka 110. člena ZDR, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato je podana izredna odpoved zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, zavrnilo zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke št. OI 167/04, z dne 18.10.2004, s katero se izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi tožniku. Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, dne 18.10.2004 nezakonito prenehalo in se tožniku za čas od 19.10.2004 priznajo vse pravice iz dela in po delu. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela "jedrar I" ter mu za čas od 19.10.2004 obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo prejemal, ko bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila ter mu vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo obdobje, ko ni delal, odvesti vse ustrezne davščine in prispevke ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožniku povrnejo stroški postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila in poravnajo na transakcijski račun pooblaščenke tožnika odvetnice V.Z. v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, jih pravilno dokazno ocenilo, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, niti tiste, ki jo očita pritožba, ne take, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, to je o okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kot to določa 110. člen ZDR. Nadalje uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni ugotavljalo, katere okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank so bili odločilni, da je tožena stranka sankcionirala ravnanje tožnika z najstrožjo kaznijo, to je z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v tej smeri ni izvajala postopka, sodišče pa je tudi ni pozvalo, naj predloži dokaze, čeprav je dokazno breme v tem primeru na podlagi

82. člena ZDR na strani tožene stranke. Nepopolno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje, saj dokaznega postopka sploh ni izvajalo v smeri tožnikovih navedb, kaj ga je pripeljalo, da ni prišel na delo; zavrnilo pa je tudi dokazni predlog tožnika po zaslišanju članov zdravniške komisije, ki so odločali o bolniškem staležu tožnika ter zaslišanju osebnega zdravnika tožnika. Zato je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, kot meni pritožba, saj je tožnik še vedno prepričan, da tožena stranka ni izpolnila pogojev za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se na delo ni vrnil, ker je bil prepričan, da je zaradi zdravstvenega stanja upravičen do bolniškega staleža; takšno je bilo tudi mnenje specialista ortopeda in njegovega lečečega zdravnika. Tožnik je prava nevešča stranka in ni razumel nasprotujočih si odločitev zdravnikov, ki so odločali o njegovi sposobnosti za delo, česar pa niti delodajalec in sodišče nista upoštevala.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo pritožbene navedbe in zaključuje, da le-te niso utemeljene.

Pritožba pravzaprav osporava, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja o tem, ali so izpolnjene okoliščine in ugotovljeni interesi obeh strank po določbi 110. člena ZDR. V tem delu je sicer sodba delno pomanjkljiva, vendar ne gre za absolutno bistveno pomanjkljivost. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo trajanje bolniškega staleža od 22.5.2004 dalje do

11.8.2004 in od 14.8.2004 do 1.9.2004. Po tem datumu tožniku ni bil več odobren bolniški stalež. Izdane pa so bile odločbe s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Po teh podatkih (priloga B/6) je bilo ugotovljeno, da se tožnik zoper odločbe z dne 6.9., 16.9. in 23.9.2004 ni pritožil, ampak šele zoper odločbo z dne 13.10.2004, ki pa je bila zavrnjena z odločbo dne 26.10.2004. Sodišče je imelo v teh ugotovitvah dejansko in pravno podlago za odločanje, ko je zaključilo, da je tožnik kršil določbe pogodbe o zaposlitvi oz. druge obveznosti v zvezi z opravljanjem dela in ugotovljeni neopravičeni izostanki predstavljajo utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz listine A/5, iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neopravičeno izostal z dela od 1.9.2004 do 30.9.2004, to je 22 delovnih dni in od 1.10.2004 do 7.10.2004 5 delovnih dni.

Razen tega iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je delavec vedel (kot izhaja iz njegove izjave), da mu bolniški stalež ni bil odobren.

To pomeni, da bi moral začeti opravljati delo. Tožena stranka je upoštevala, da je bilo zaradi neopravičenih izostankov v družbi moten delovni proces: potrebno je bilo organizirati delo z obstoječimi delavci, kar je povzročilo veliko dodatne energije in težav, kot izhaja iz izjave priče P. A., je moral celo ustaviti stroj v obratu livarne in zaprositi enega izmed livarjev, da v času odsotnosti delavca opravlja delo talilca zaradi nujne potrebe delovnega ciklusa v obratu talilnice. Tožena stranka je torej ugotovila hude motnje v delovnem procesu zaradi neopravičenih izostankov. Neopravičeni izostanek ni trajal samo nekaj dni, ampak skupaj 27 delovnih dni, kar že samo za sebe pomeni, da posledice izostanka za toženo stranko niso bile neznatne. To je očitno sodišče upoštevalo, čeprav tega podrobno ni obrazlagalo. Tega tudi v pritožbi tožeča stranka ne izpodbija in v bistvu uveljavlja le, da sodišče prve stopnje ni razčistilo v dokaznem postopku dejstev. Pravilno pa je sodišče tudi zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem članov zdravstvene komisije, razen tega pa se je tožnik moral držati odločb zdravstvene komisije ZZZS, ki niso bile izpodbijane. Postale so dokončne oz.

pravnomočne. Obseg izostankov je tolikšen, da so podani pogoji na podlagi 110. člena ZDR. Delno pomanjkljiva obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ni takega značaja, oz. obsega, da bi pomenila absolutno bistveno kršitev, kot jo uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato je bilo treba tudi odločiti, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.