Jedro

Za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje na podlagi tretjega odstavka 103. člena ZUP morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe kumulativno, in sicer da je organ prejel vlogo v treh dneh po izteku roka, da bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico in da je razlog za zamudo roka očitna pomota.

Za ravnanje tožnic pri vlaganju pritožbe sta organa pravilno presodila, da ni bilo neodvisno od njune volje in dejanj. Vzrok njuni zamudi pritožbenega roka je bilo neznanje in ne lapsus (napaka, ki ne nastane zaradi neznanja).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici sta 27. 11. 2019 vložili tožbo, s katero sta izpodbijali pet upravnih aktov, odločb oziroma sklepov. Ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ju je sodišče pozvalo, naj tožbo popravita tako, da jo razdružita in da zoper vsak izpodbijani akt vložita samostojno tožbo. Tožnici sta po več dopolnitvah z vlogo z dne 10. 2. 2020, ki jo je sodišče prejelo 11. 2. 2020 (l. št. 20 sodnega spisa), sodišču sporočili, da izpodbijata le sklep Upravne enote Logatec št. 351-117/2018-77 z dne 19. 9. 20191 in sodišču predlagali, da ga odpravi ter samo odloči, da se njunemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v nov postopek.

2. Upravna enota Logatec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. 351-117/2018-77 z dne 19. 9. 2019 (izpodbijani sklep) zavrnila predlog tožnic za vrnitev v prejšnje stanje in ugotovila, da posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta tožnici vložili predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s sklepom prvostopenjskega organa št. 351-117/2018-72 z dne 19. 7. 2019 ter da sta v predlogu navedli, da sta po pomoti zamudili rok za pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa št. 351-117/2018-70 z dne 14. 6. 2019. Navedli sta, da je pristojni organ njuno pritožbo prejel v treh delovnih dneh po izteku roka, ki je bil zamujen samo za en dan, saj je prišlo do očitne pomote „pri seštevanju za en dan“. Ob sklicevanju na tretji odstavek 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prvi odstavek 104. člena tega zakona ter ob ugotovitvi, da sta tožnici v predlogu navedli, da sta rok za pritožbo zamudili po pomoti, zaradi napake pri seštevanju dni, je organ predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. Navaja, da iz utemeljitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje nedvoumno izhaja, da je prišlo do zamude roka za pritožbo zaradi napake stranke in zakonite zastopnice ene od strank, ker se je zmotila pri seštevanju in je posledično napačno štela rok za vložitev pritožbe. Razlog za prekoračitev pritožbenega roka je pripisati napaki stranke in zakonite zastopnice druge stranke pri štetju dni in določitvi roka za oddajo pritožbe. Tudi Upravno sodišče je v sodbi U 200/2001 z dne 17. 10. 2002 zavzelo stališče, da mora očitna pomota izhajati iz subjektivnih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati stranki oziroma njenemu odvetniku, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njune volje in dejanj.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 25. 11. 2019, v 1. točki izreka, zavrnilo pritožbo tožnic zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je pritrdil odločitvi in razlogovanju prvostopenjskega organa, ker se je pri tem skliceval tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 927/2004 z dne 28. 8. 2008. 4. Tožnici v tožbi (in dopolnitvah) navajata, da se ne moreta strinjati z izpodbijanim sklepom, saj sta rok za pritožbo zamudili samo za en dan. Pri tem pa menita, da v primeru tretjega odstavka 103. člena ZUP ni treba dokazovati očitne pomote, saj je bistveno, da je pristojni organ prejel vlogo vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico – to pa je v njunem primeru zelo pomembno, saj zaradi dejstva, da investitor ni zagotovil trajne rabe parkirišč za stanovalce stanovanjske in poslovne stavbe, je nastal velik kaos v mestnem jedru Logatca. Prva odločba prvostopenjskega organa z dne 18. 3. 2019 je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek na podlagi pritožbe tožnic. Novo odločbo je prvostopenjski organ izdal dne 14. 6. 2019, njuna pritožba pa nato ni bila obravnavana. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči, da se njunemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu v ponovni postopek.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise o zadevi.

6. Sodišče je poslalo tožbo v odgovor tudi družbi A., investitorju legalizacije rekonstrukcije objekta na ... kot stranki z interesom. Ta navedbe tožnic prereka ter pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu. Strinja se, da je v obravnavanem primeru zamuda pri vložitvi pritožbe nastala izključno zaradi napake tožnic pri štetju dni, česar niti ne zanikata, in zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišču stranka predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. V naknadni vlogi z dne 9. 3. 2020 tožnici podajata izključno navedbe, s katerimi nasprotujeta v postopku legalizacije objekta na ..., izdani odločbi z dne 14. 6. 2019, in parkirišč, ter prilagata obsežne priloge. Med drugim navajata, da od organa zahtevata obnovo postopka, odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ter ugotovitev ničnosti odločbe, in navajata razloge, zaradi katerih bi bilo ta pravna sredstva po njunem mnenju treba uporabiti.

8. V nadaljnji vlogi z dne 13. 3. 2020 tožnici uvodno ponavljata oziroma podajata svoja stališča, da v primeru, da se uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje po tretjem odstavku 103. člena ZUP, upravičenih razlogov za zamudo ni treba navajati ter da sta s pritožbo zamudili samo en dan oziroma celo nista zamudili roka za pritožbo, saj se vročitev šteje za opravljeno 16. in ne 15. dan, če stranka ni prevzela poštne pošiljke. V ostalem, pretežnem delu vloge pa podajata še nadaljnje trditve o številnih nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil organ v postopku izdaje odločbe o legalizaciji objekta z dne 14. 6. 2019, pozivata upravni organ, naj zoper odločbo uporabi izredna pravna sredstva, navajata, da „je sama odločba oziroma njena izvršitev kaznivo dejanje po samem zakonu“ itd.. Tožnici zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožnici v odgovoru na odgovor stranke z interesom na tožbo prerekata njene navedbe ter vztrajata pri podanih stališčih. Ponavljata, da pritožbenega roka sploh nista zamudili, saj je pričel teči 4. 7. 2019, zato je bila njuna pritožba, vložena 11. 7. 2019, pravočasna. Prvostopenjski organ pa je kljub temu izdal sklep, da sta zamudili rok za pritožbo. Pravočasno sta podali predlog za vrnitev v prejšnje stanje, da zaščitita svoje interese, in navedli, da gre za lapsus pri štetju. Sodišču predlagata, da ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa in kršitev pravil postopka ter da sklep odpravi in potrdi, da tožnici nista zamudili roka za pritožbo, saj določbe zakona o fikciji vročitve niso bile pravilno uporabljene. Tožnici zahtevata, da se postopek vrne v stanje pred zamudo ter da se vsi sklepi in odločbe, ki jih je organ izdal, odpravijo. Podajata pa še obsežne navedbe, ki se nanašajo na upravni postopek legalizacije rekonstrukcije objekta na ..., in s katerimi legalizaciji posegov nasprotujeta.

10. V naknadni vlogi stranka z interesom A. odgovarja na vloge tožnic. Prereka njune navedbe ter navaja, da so navedbe tožnic v zvezi z upravnim postopkom legalizacije rekonstrukcije objekta irelevantne za odločanje o predmetnem postopku upravnega spora. Sicer pa vztraja pri že podanih navedbah.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijani sklep predstavlja sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj je v tem primeru dejanski vpliv izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga tožnic zaradi zamude roka za pritožbo zoper odločbo na pravni položaj tožnic takšen, kot ima vpliv končanje postopka o glavni stvari (kajti dokončni upravni akt v zadevi ne bo izdan)2. Zato je tožba zoper navedeni sklep kot sklep, ki lahko posega v pravni položaj tožnic, dopustna.

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijanem sklepu, da se zavrne predlog tožnic za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga tožnici vložili zaradi zamude roka za pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 6. 2019, potem ko sta prejeli sklep z dne 19. 7. 2019 o zavrženju njune pritožbe. Organ je odločitev o zavrnitvi predloga oprl na tretji odstavek 103. člena ZUP ter zaključek, da tožnici nista izkazali, da sta rok zamudili po očitni pomoti. Tožnici pa ugovarjata, da jima v predlogu, ki sta ga oprli na tretji odstavek 103. člena ZUP, ni bilo potrebno navajati razlogov za zamudo, da sta sicer rok za pritožbo zamudili zaradi napake pri računanju tega roka in (podrejeno) da roka za pritožbo sploh nista zamudili.

14. Po tretjem odstavku 103. člena ZUP se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico.

15. Tudi po presoji sodišča tožnici nimata prav, da jima po tretjem odstavku 103. člena ZUP za zamudo roka za pritožbo ni treba navajati razlogov, saj nasprotno izhaja iz zakonske določbe, namreč da je treba izkazati očitno pomoto za zamudo. Sodišče se s tožnicama tako ne strinja, da zadostuje, da je organ vlogo, v njunem primeru pritožbo, prejel v treh dneh po izteku roka, in da stranka zaradi zamude izgubi kakšno pravico, v njunem primeru, da sta izgubili pravico do pritožbe zoper odločbo z dne 14. 6. 2019. Za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje na podlagi tretjega odstavka 103. člena ZUP morajo namreč biti izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe kumulativno, in sicer da je organ prejel vlogo v treh dneh po izteku roka, da bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico in da je razlog za zamudo roka očitna pomota.

16. Sodišče pa tudi pritrjuje presoji organa, da ni mogoče šteti kot očitne pomote za zamudo roka za pritožbo, če je stranka napačno izračunala rok za pritožbo, ker je nepravilno ugotavljala tek pritožbenega roka, kot to velja za obravnavano zadevo. Sodišče se strinja z razlogovanjem organa, da je šlo za napako tožnic (kot sta sami navedli, pri seštevanju dni pri ugotavljanju pritožbenega roka), in njegovo razlago spornega zakonskega pogoja, da gre za očitno pomoto le, kadar je vzrok za pomoto, četudi izhaja iz subjektivnih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati stranki, neodvisen od njene volje in dejanj. Pri očitni pomoti gre za lapsus, ki ga ni mogoče enačiti z neznanjem, nevednostjo ali neskrbnostjo.3 Iz predloga tožnic za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da sta šteli, da je rok za pritožbo pričel teči 3. 7. 2019, zato sta temu dnevu prišteli 8 dni pritožbenega roka in izračunali, da se pritožbeni rok izteče 11. 7. 2019. Organa pa sta, ob ugotovljeni fikciji vročitve odločbe tožnici na dan 2. 7. 2019, ugotovila, da se je 8-dnevni pritožbeni rok iztekel 10. 7. 2019 (kar je drugostopenjski organ tudi tako obrazložil). Za ravnanje tožnic pri vlaganju pritožbe sta organa tako po presoji sodišča pravilno presodila, da ni bilo neodvisno od njune volje in dejanj. Glede na njune navedbe v tem sodnem postopku, da ni mogla nastopiti fikcija vročitve na dan 2. 7. 2019, če je „poštar vrgel pismo 3. 7. 2019“, bi bilo tako sklepati, da sta kot dan vročitve odločbe nepravilno šteli dan, ko je bila poštna pošiljka puščena v njunem poštnem predalčniku, in ne dneva izteka 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti (četrti odstavek 87. člena ZUP4). To pa samo še daje podlago zaključevanju, da je bilo vzrok njuni zamudi pritožbenega roka neznanje in ne lapsus (napaka, ki ne nastane zaradi neznanja).

17. Kolikor tožnici v tem sodnem postopku navajata tudi, da roka za pritožbo zoper odločbo z dne 14. 6. 2019 sploh nista zamudili, glede na to, da niso bile pravilno uporabljene zakonske določbe o fikciji vročitve odločbe, sodišče dodaja, da takega ugovora tožnici v tem upravnem sporu ne moreta podajati. Predmet obravnavanega upravnega spora je presoja zakonitosti sklepa o zavrnitvi predloga tožnic za vrnitev v prejšnje stanje, in ne sklepa o zavrženju njune pritožbe zoper odločbo z dne 14. 6. 2019 kot prepozne. Zoper sklep o zavrženju pritožbe je namreč zagotovljeno samostojno sodno varstvo. Bi pa tožnici odpravo navedenega sklepa lahko dosegli tudi, če bi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje uspeli5. 18. Prav tako številne navedbe tožnic v tem postopku, ki so uperjene zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 6. 2019, izdano v zadevi legalizacije rekonstrukcije in spremembe namembnosti objekta družbi A., ne morejo biti predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu, katerega predmet ni presoja zakonitosti navedene odločbe, pač pa presoja zakonitosti sklepa o zavrnitvi predloga tožnic za vrnitev v prejšnje stanje. Odločbo z dne 14. 6. 2019 (pa) bi tožnici v upravnem sporu lahko izpodbijali, če bi organ njuno pritožbo ob meritornem reševanju zavrnil. 19. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžna paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj procesno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Ni namreč sporno, da sta tožnici v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga vložili po tretjem odstavku 103. člena ZUP zaradi zamude roka za pritožbo, kot razlog za zamudo navajali, da sta napačno izračunali pritožbeni rok in da jima razloga za zamudo sploh ni bilo treba navajati. Sporna je pravna presoja, ali sta tožnici izkazali, da sta rok zamudili zaradi očitne pomote oziroma ali sta očitno pomoto kot razlog za zamudo sploh bili dolžni zatrjevati in izkazati. Tožnici sta sicer tožbi in nadaljnjim vlogam v tem sodnem postopku priložili 36 prilog (v nekaterih primerih gre za več izvodov iste listine). Razen upravnih aktov, ki jih prilagata kot obvezne priloge tožbi, pa je edino ena priloga povezana s predmetom upravnega spora, in sicer je to fotokopija prve strani pisnega sporočila, ki ga je pustil vročevalec vsaki od tožnic ob poskusu vročitve odločbe z dne 14. 6. 2019, in druge strani tega sporočila, iz katerega je razviden datum, ko je vročevalec zaradi neprevzema dokumenta na pošti tožnicama pustil poštno pošiljko. Z njo tožnici dokazujeta trditve, da je bila odločba z dne 14. 6. 2019 „puščena v njunem hišnem predalčniku 3. 7. 2019“. To dejstvo pa med strankami ni sporno ter dokazovanja na glavni obravnavi ne terja (niti to ni dejstvo, ki bi jima bilo v tem upravnem sporu v korist). Vse ostale listine pa je tožnica predložila v zvezi z navedbami v tem postopku, naperjenimi zoper odločbo o legalizaciji objekta, ki pa ni predmet tega upravnega spora ter so zato navedbe, kot že navedeno, nedopustne, enako pa velja za navedene predložene listine, da jih sodišče pri odločanju kot dokazov ne more upoštevati (predloženi so zemljiškokjižni izpiski, dokazila o komunikaciji tožnic z organom med upravnim postopkom za legalizacijo posega po elektronski pošti, zapisnik o ustni obravnavi v postopku za legalizacijo objekta, katastrske listine, judikat, ki se nanaša na vročanje, izpisek iskanja iz ePRS, zapisnik o inšpekcijskem pregledu, katastrski načrt, pogodba o ustanovitvi stavbne pravice, pogodba o ustanovitvi služnostne pravice).

21. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Sodišče je po sodnici posameznici odločilo na podlagi sklepa tega sodišča I U 1883/2019-40 z dne 21. 5. 2020. 1 In da ne izpodbijata tudi sklepa št. 351- 117/2018-72 z dne 19. 7. 2019, ki sta ga poprej navedli, ter da sta bili s strani odvetnika poučeni, da se sodišče v tej zadevi ne ukvarja z vsebinskimi zadevami iz odločbe, ki sta jo izpodbijali. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/20156 z dne 22. 2. 2017 3 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 334/2014 z dne 27. 11. 2014, tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 927/2004 z dne 28. 8. 2008, na katero se sklicuje drugostopenjski organ. 4 Po četrtem odstavku 87. člena ZUP velja vročitev za opravljeno, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, z dnem preteka tega roka; po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem predalčniku naslovnika. 5 Po drugem odstavku 108. člena ZUP se v primeru, če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, postopek vrne v tisto stanje, v katerem je bil pred zamudo, in se odpravijo vse odločbe in sklepi, ki jih je organ izdal zaradi zamude.