Jedro

Za nastanek skupnega premoženja ne zadostuje formalen obstoj zakonske zveze, ampak morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Pri življenjski skupnosti (zakoncev) gre za pravni standard, ki ga sodišče napolnjuje v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč konkretne okoliščine. Sodna praksa izpostavlja pomembnost notranje komponente skupnosti ter medsebojno naklonjenost partnerjev, hkrati pa poudarja, da so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev skupnosti in da so zahteve za obstoj življenjske skupnosti zakoncev milejše kot zahteve za obstoj življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Če zakonca ne živita skupaj, je treba upoštevati naravo razlogov za ločeno življenje, predvsem pa njuno voljo in aktivnost, usmerjeno v uresničitev pogojev za skupno življenje.

Med pravdnima strankama v času, ko je bilo kupljeno stanovanje, dejanska življenjska in ekonomska skupnost ni več obstajala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki I izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da nepremičnina stanovanje na naslovu Y., Ljubljana, v zemljiški knjigi vpisano kot posamezni del št. 14 v stavbi št. 1 k. o. X (ID 0000), ID znak: 0000, spada v skupno premoženje pravdnih strank A. in B., na katerem imata obe pravdni stranki enaka deleža do 1/2" zavrne.

- v točki II izreka tako, da se ta glasi: "Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti stroške postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje v višini 825,70 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370 7702016 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 770/2016), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 469,69 EUR stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370 9492017 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 949/2017), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 755,00 EUR nadaljnjih stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. ugodilo zahtevku tožnika za ugotovitev, da je stanovanje na naslovu Y., Ljubljana, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot posamezni del št. 14 v stavbi št. 1, k. o. X (ID 0000, ID znak 0000), skupno premoženje pravdnih strank, na katerem imata enaka deleža; in II. toženki naložilo, da tožniku plača 3.003,24 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Po presoji sodišča prve stopnje je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank zato, ker je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze in s sredstvi, ki sta jih stranki pridobili z delom. Ker toženki domneve o enakih deležih ni uspelo izpodbiti, sta njuna deleža enaka. Po presoji sodišča toženki tudi ni uspelo dokazati, da je življenjska skupnost s tožnikom prenehala pred nakupom stanovanja.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prva stopnje pred drugega sodnika. Priglaša stroške.

Sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvem odstavku 339. člena ZPP, zmotno uporabo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ter pristranost. Meni, da je sodišče povsem zanemarilo elemente zakonske zveze in ignoriralo 8. člen ZPP. Brez podlage v dokazih in ne da bi to obrazložilo, je verjelo tožniku. Ta ni ponudil nobenega dokaza o dejanskem obstoju zakonske zveze in svojem prispevku k skupnemu premoženju. Sodišče bi moralo, saj je tožnica to trdila, najprej ugotoviti, ali sta stranki ob nakupu stanovanja dejansko živeli v življenjski skupnosti, ki ustreza zakonski zvezi, nato pa ugotoviti tudi njun prispevek. Takšne življenjske skupnosti ni bilo. To je toženka dokazala z listinami in pričami. K nakupu tožnik tudi ni nič prispeval in je ugotovitev, da sta pravdni stranki stanovanje kupili s skupnimi sredstvi, napačna. Sodišče ne obrazloži, na kakšni podlagi zaključi, da je tožnik živel na tem naslovu, saj tu ni bival od leta 1989. Sodbe v delu, ko sodišče ugotovi gotovinski prispevek tožnika, ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da sicer stanovanja ne bi bilo mogoče kupiti. Tožnica je dokazala, da je bila ves čas zaposlena, izpovedala je, da tožnik ni nič prispeval k preživljanju družine, da je bila prisiljena delati tudi popoldan. Vse to so potrdile tudi priče. Izpovedala je, da je za stanovanje vzela kredit, ki ga je tudi sama odplačala. Tožnik je takrat obnavljal hišo v D (BiH). Tudi sama je bila do leta 2002 prisiljena vlagati denar v Bosno. V nadaljevanju povzema del izpovedb zaslišanih prič D. G., T. R. in U. M. Tožnik ni z ničemer izkazal, da je bil zaposlen in da je sploh imel kakšne dohodke in njihovo višino, sodišče pa mu enostavno verjame, da je toženki izročil denar v gotovini. Na tožniku je dokazno breme, da je k skupnemu premoženju prispeval. Kdaj je bilo stanovanje kupljeno in kakšna je bila njegova cena, tožnik niti ni vedel. Opozarja tudi na to, da je sodišče tožniku postavljalo sugestivna vprašanja. Nepravilna je ugotovitev, da je bil kredit v višini 1.300.000,00 EUR vzet za obnovo stanovanja, ne pa za plačilo kupnine. Tak zaključek nasprotuje izpovedbi toženke o načinu obnove in namenu kredita. Nelogično tudi je, da je kupnina znašala 1.028.000,00 SIT, kredit v višini 1.300.000,00 SIT pa naj bi bil vzet za obnovo. Datum črpanja kredita se ujema z časom nakupa. Dejstvo, da je bil kredit vzet "brez posebnega namena" ne dokazuje ničesar. Nakup s sredstvi kredita so potrdile tudi priče. Nerazumljiv je zapis sodišča, da na višino deležev ne vpliva, kdo je vzel kredit in kdo ga je odplačal. Neobrazložena in nesposobna preizkusa je ugotovitev sodišča, da je tožnik več prispeval v prvem obdobju, toženka pa v drugem. To ne izhaja ne iz listin ne iz izpovedb prič. Nepravilna je ugotovitev o prispevku v obliki plačil za popravilo vozil, njihove nakupe in z obdarovanji otrok, poleg tega pa pri tem ne gre za preživljanje družine. Opozarja na izpovedbo priče D. G., T. R. in U. M. Sodišče je brez podlage sledilo tožnikovim trditvam. Ne strinja se, da ji prenehanja življenjske skupnosti ni uspelo dokazati in to v nadaljevanju obrazloži. Sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni razlogov. Sodišče se do listin in izpovedi prič ni opredelilo, pavšalne ugotovitve pa so neobrazložene. Z vsebino dokazov se sodišče vsebinsko ni soočilo. Tudi če bi šteli, da je stanovanje skupno, pa je prispevek tožnika minimalen in ni večji od 5 %. Ni jasno na kakšni podlagi je sodišče ta prispevek sploh ocenilo, saj tožnik o tem ni podal nobenih konkretnih trditev niti dokazov.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo. Ker je senat ob njenem razpisu dne 17. 1. 2018 presodil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je v zadevi odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP1).

6. V sodni praksi2 in teoriji3 je uveljavljeno stališče, da za nastanek skupnega premoženja ne zadostuje formalen obstoj zakonske zveze, ampak morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Pri tem gre pri življenjski skupnosti (zakoncev) za pravni standard, ki ga sodišče napolnjuje v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč konkretne okoliščine. Sodna praksa4 ob tem izpostavlja pomembnost notranje komponente skupnosti ter medsebojno naklonjenost partnerjev, hkrati pa poudarja, da so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev skupnosti in to, da so zahteve za obstoj življenjske skupnosti zakoncev milejše kot zahteve za obstoj življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev5. Če zakonca ne živita skupaj, je treba upoštevati naravo razlogov za ločeno življenje6, predvsem pa njuno voljo in aktivnost, usmerjeno v uresničitev pogojev za skupno življenje.

7. Pritožnici je glede na navedeno treba pritrditi, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je v času, preden je bilo sporno stanovanje kupljeno, med pravdnima strankama še obstajala dejansko obstoječa življenjska in ekonomska skupnost ali ne, ne pa da se je pri presoji, ali je stanovanje njuno skupno premoženje, zadovoljilo z ugotovitvijo o (takrat še) obstoječi zakonski zvezi in z ugotovitvijo, da so bila vir kupnine sredstva, pridobljena z delom. Ne glede na tak materialnopravno napačen pristop, pa sodišče prve stopnje vprašanja dejansko obstoječe življenjske in ekonomske skupnosti ni spregledalo, saj iz razlogov (točke 18 do 21) izhaja ugotovitev, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala (šele) z vložitvijo tožbe za razvezo zakonske zveze. Pritožbeno sodišče se je zato, saj gre za odločilno dejstvo, ukvarjalo najprej s pritožbenimi očitki, ki se navezujejo na to ugotovitev.

8. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključek, da toženka svoje trditve, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama razpadla že pred nakupom stanovanja, ni uspela dokazati in ugotovitev, da je do tega prišlo šele z vložitvijo tožbe za razvezo, oprlo na sledeče ugotovitve: - da se v postopku "pojavlja več datumov" o razpadu življenjske skupnosti; - da je tožnik vendarle ob vikendih prihajal domov; - da je otrokom v celotnem obdobju dajal darila za rojstne dneve, kupoval avtomobile, dal hčerki za popravilo avta oziroma tečaj; - da je manj prispeval k gospodinjstvu in stroškom vzgoje; - in na ugotovitev, da je imel z otroci normalne stike.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem, saj sodba sodišča prve stopnje kaj več od povzetega ne vsebuje, pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zanemarilo ugotavljanje obstoja nekaterih bistvenih elementov zakonske zveze (predvsem njeno notranjo komponento, pa tudi njene zunanje pokazatelje kot so skupno gospodinjstvo, skupno bivanje, financiranje, razloge za ločeno življenje itd.) in je v tej smeri nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Utemeljen je tudi očitek, da je v zvezi z dejstvi, ki jih je ugotovilo, kršilo 8. člen ZPP, po katerem je bilo dolžno skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter tak svoj miselni proces in zaključek v sodbi tudi ustrezno obrazložiti. Obe pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče saniralo samo in sicer tako, da je ponovno izvedlo že pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze in na opravljeni pritožbeni obravnavi vpogledalo (pravočasno) predložene listinske dokaze obeh strank in zaslišalo stranki ter priče D. G., T. R. in U. M. 10. Po tako izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, pritožbeno sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama v času, ko je bilo kupljeno stanovanje na Y. v Ljubljani, to je novembra 20027, dejanska življenjska in ekonomska skupnost ni več obstajala.

11. Ni sicer mogoče pritrditi toženki, da je do prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti prišlo že v letu 1989, je pa do tega, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prišlo po presoji pritožbenega sodišča nekje po letu 1999, a zagotovo še pred letom 2002. 12. Drži sicer (in to med strankama ni bilo niti sporno), da sta pravdni stranki po letu 1989, ko je tožnik dobil delo v Avstriji, začeli živeti ločeno, saj je tožnik v Avstriji tudi bival, domov pa prihajal le občasno.

V dokaznem postopku, ki ga je izvedlo pritožbeno sodišče, se je tudi potrdilo, da po letu 1989 tožnik ni več prispeval nobenih denarnih sredstev za preživljanje svoje družine, ki je ostala v Sloveniji. Izpovedi tako toženke kot vseh treh otrok so v tem pogledu pritožbeno sodišče prepričale in tožniku, ki je o svojih denarnih prispevkih izpovedoval drugače (denar naj bi toženki izročal v gotovini, toženka naj bi imela pooblastilo na njegovem računu), ne verjame. V kolikor bi svoji družini, ob dohodkih o katerih je izpovedoval (3.000,00 do 4.000,00 EUR mesečno), res finančno pomagal, toženka zagotovo ne bi bila prisiljena opravljati tudi popoldanskega dela, hči T. R. pa ne bi še danes izpovedovala o tem, kako revno so živeli in da ji nikoli ni bilo jasno, zakaj je tako (glej izpovedbo na list. št. 99). Povedala je tudi, da se spomni, da je oče mami, ko ga je prosila, da v septembru plača za sinove knjige in zvezke, rekel, da nima denarja in naj se znajde sama. Pritožbeno sodišče v zvezi s tožnikovim (ne)prispevanjem k stroškom za preživljanje družine, soglaša s pritožnico tudi v delu, ko izpodbija (časovno in vsebinsko nekonkretizirano) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik otrokom kupoval avtomobile, dajal denar za tečaje, prispeval za popravilo avtomobilov in otroke obdaroval za rojstne dneve. Zaslišane priče namreč tega v večjem delu niso potrdile. Priča D. G. je tako ob zaslišanju (list. št. 98) izrecno zanikala, da bi ji oče kupil avto, saj ga nanjo nikoli ni prepisal. Potrdila ni niti tega, da bi ji dal kakršenkoli denar za popravilo avta8. Tudi priča T. R. je izpovedala (list. št. 100) le o manjših rojstnodnevnih darilih9 in plačilu vozniškega izpita, zanikala pa je njegov prispevek k stroškom za preživljanje. Kozmetični tečaj (en sam), katerega plačilo je sicer potrdila, pa je tožnik izvršil, ko je bila že poročena in ni več živela doma (list. št. 101) in zato to plačilo pri konkretni presoji ni relevantno. Tudi priča U. M., ki je sicer potrdil, da mu je tožnik v letu 2011, ko je naredil izpit, kupil avto, ni izpovedoval o nobenih drugih večjih darilih (včasih je dobil kakšen evro), niti večjem številu (podarjenih) avtomobilov ter njihovih popravilih (njemu ali sestrama) kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožnik je, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, tudi skrb za vzgojo in varstvo otrok ter vodenje gospodinjstva (v Sloveniji) v celoti prepustil toženki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi to, da odnos med tožnikom in toženko že v času kmalu po tožnikovi preselitvi v Avstrijo, ni bil zgled dobrih zakonskih odnosov. Zaslišana toženka, pa tudi priče, so tožnika opisale kot dominantno osebo, ki se za družino ni zanimala in je (že v tem času) nad toženko oziroma celo družino izvajala psihično nasilje, kar je tako pri njej kot otrocih povzročalo strah. Slikovito in zato prepričljivo je družinski odnos opisala priča D. G. z besedami, da so bili družina, v kateri je tožnik prišel le občasno pogledat svoje otroke in da med tožnikom in toženko, pa tudi tožnikom in otroci, ni bilo nobene čustvene navezanosti (list. št. 95), priča T. R. pa je odnose v družini opisala z besedami, da se je psihično nasilje izvajalo nad celo družino in sta z bratom, ko je bil oče doma, pazila na mamo. Drugačni tožnikovi izpovedbi (da so bili odnosi dobri in da do žene in otrok ni bil nikoli nasilen) pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazloženo, ne more slediti. Ob tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je bil, kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 9873/2013 z dne 2. 4. 2014 (priloga B7) zaradi fizičnega nasilja nad toženko (v avgustu 2012) obsojen. O psihičnem nasilju v družini v obdobju pred letom 1998, pa je izpovedala tudi zaslišana priča M. P. (list. št. 94).

13. V obdobju po letu 1989 pa nekje do leta 1999, je po drugi strani med pravdnima strankama kljub vsemu še obstajala volja, da ohranita svojo zvezo in v prihodnosti zaživita skupaj. Kot sta oba skladno izpovedala, to pa so potrdile tudi priče, sta v letu 1990 začela v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH) graditi družinsko hišo. Toženka je sicer izpovedala, da je bila bodoča preselitev družine v BiH zgolj tožnikova odločitev in da sama s tem ni soglašala, vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da je takšno, pa čeprav moževo odločitev, tudi sama sprejela, saj je v gradnjo, kot izhaja iz izpovedb tako strank kot prič ter listine B18 (oporoka), v ne tako majhnem obsegu vlagala tudi svoja sredstva in svoje delo. V letu 1999 sta, kot sta povedala ob zaslišanju (to pa dokazuje tudi pogodba z dne 13. 8. 1999, priloga B17), kupila tudi poslovni prostor v BiH. Iz izpovedi toženke poleg tega izhaja, da ni nasprotovala skupnemu življenju s tožnikom, ampak življenju z njim v BIH. Sama si je želela, da si družina dom ustvari v Sloveniji (list. št. 176). Ni mogoče spregledati niti tega, da sta s tožnikom, kot je izpovedala toženka ob zaslišanju (list. št. 176), vse do leta 1998 vzdrževala intimne stike, v letu 1993 se jima je v tej posledici rodil sin U. M. Še v letu 1997 je toženka z vsemi tremi otroci nekaj mesecev bivala pri tožniku v Avstriji. Res je sicer, da so bile razlog za to neprimerne stanovanjske razmere v Sloveniji, a pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi toženka, če dejanske življenjske in ekonomske skupnosti v tistem času ne bi bilo več, našla drugačno rešitev. Nenazadnje jo je našla tudi, ko se je (po njenih besedah) morala vrniti v Slovenijo. Kot je izpovedala (list. št. 87), je še ob rojstvu U. M. upala, da se bo njen odnos s tožnikom izboljšal. V obdobju med letoma 1989 in 1999 je torej skupnost pravdnih strank, kljub ločenemu življenju, le občasnim obiskom in slabim odnosom, še ohranila druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske skupnosti10, intimne povezanosti, predvsem pa volje, da se zveza ohrani in da stranki ponovno zaživita skupaj. O tem, da je življenjska in ekonomska skupnost v tem času dejansko že prenehala, zato ni mogoče govoriti.

14. Je pa do tega po presoji pritožbenega sodišča prišlo nekje po letu 1999, a še pred letom 2002, ko je bilo kupljeno stanovanje na Y. V tem obdobju je namreč med pravdnima strankama prišlo (ob že tako ločenem življenju, ločenem gospodinjstvu, toženkini samostojni skrbi za vzgojo in varstvo otrok in dokaj slabim odnosom) še do nadaljnje odtujitve, do prenehanja že tako in tako ohlapne ekonomske skupnosti, po prepričanju pritožbenega sodišča pa sta obe pravdni stranki že pred nakupom stanovanja v letu 2002 opustili tudi namen, da v prihodnosti ponovno zaživita skupaj.

15. Tako je tožnik tudi po letu 1999 še vedno občasno, največ do dvakrat mesečno, prihajal domov (izpovedi pravdnih stranki in prič so v tem pogledu skladne), vendar pa med zakoncema intimnih stikov ni bilo več. Toženka je v zvezi s tem povedala, da je v letu 1998 ugotovila, da ima tožnik v Avstriji drugo žensko in zato interesa za kaj takega ni bilo ne z ene ne z druge strani (list. št. 174 in 176). Ko je tožnik prišel domov, je spala v sinovi sobi. Tožnik je sicer izpovedoval drugače, a mu pritožbeno sodišče ni verjelo. Da je toženka med njegovim obiskom spala v sinovi sobi, je sicer potrdila le priča T. R., a to na presojo verodostojnosti izpovedbe toženke v tem delu ne vpliva. Priča D. G. je namreč izpovedala, da sta imela starša skupno spalnico, kar zagotovo ne drži, saj je imelo stanovanje na S. kjer je družina pred nakupom stanovanja na Y. živela, po skladnih izpovedbah vseh zaslišanih, le eno sobo, v kateri sta spali hčeri pravdnih strank. Priča U. M. pa je to, da sta starša skupaj spala v dnevni sobi, le domneval, poleg tega pa je bil takrat star le šest let. Je pa glede na razlog, ki ga je za prekinitev intimnih odnosov navedla toženka in dejstvo, da so se že tako slabi odnosi v tem času še bistveno poslabšali (več o tem v nadaljevanju), njena izpovedba tudi prepričljivejša, saj je prekinitev intimne zveze v teh okoliščinah življenjsko veliko bolj logična.

16. Kot je bilo predhodno že obrazloženo, pravdni stranki že pred letom 1999 nista bili pretirano čustveno navezani druga na drugo, glede na dominantno tožnikovo vlogo in psihično nasilje, ki ga je vršil nad družinskimi člani, pa je tudi o vzajemnem spoštovanju ter razumevanju težko govoriti. Po letu 1999 so se njuni odnosi še poslabšali. Dokazni postopek je pokazal, da se je v tem času tožnikovo nasilje poglobilo, saj je postal do toženke tudi fizično nasilen. Slednja je izpovedala (list. št. 86), da se je to začelo, ko je hči D. G. v letu 1998 spoznala fanta, ki ni bil iste vere in ji je tožnik z njo prepovedal vsak stik. Vzel ji je telefon in ga razbil, njo pa udaril. Tudi ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem je povedala o klofutah, grožnjah z nasiljem in svojem strahu, agresivno vedenje pa sta potrdili priči T. R. in U. M. T. R je izpostavila, da je oče, če mu kosilo ni bilo všeč, vse pometal v korito in da je toženko, če se možu ni podredila, trpinčil, U. M. pa je odnos v tem obdobju opisal kot psihično ali fizično nasilje ali tišino. Da je po letu 1998 pričelo prihajati do fizičnega nasilja, je potrdila tudi zaslišana M. P. (list. št. 94). Tožnik je, enako kot za leta pred tem, takšno vedenje zanikal, a mu pritožbeno sodišče glede na sicer skladne izpovedbe ostalih zaslišanih oseb in dejstvo, da je bil zaradi nasilja nad toženko kasneje obsojen, ni verjelo. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da med pravdnima strankama zagotovo že v letu 1999 ni bilo več prav nobene obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in (prostovoljne) pomoči, kar so vse elementi, ki vsebinsko napolnjujejo zakonsko zvezo.

17. V luči takega (zgoraj opisanega) tožnikovega odnosa do toženke, v katerem se je njen strah pred posledicami, če ne bi ravnala v skladu s tožnikovimi zahtevami oziroma njegovimi pričakovanji, nedvomno stopnjeval, je zato treba presoditi tudi pomen dejstva, da je toženka, ko je bil tožnik na obisku, zanj še vedno kuhala in mu prala, vsaj do leta 2002 pa svoj zaslužek (pa tudi delo), čeprav v bistveno manjšem obsegu kot pred letom 200011, namenjala dokončanju hiše v BiH. Po prepričanju sodišča, ki ima podlago v izpovedbah toženke in prič, je to delala le na tožnikovo zahtevo in zaradi strahu pred njim in ne zato, ker bi bila takšna njena volja. Zaslišana priča T. R. (list. št.169) je tako povedala, da sicer ne ve točno do kdaj je mama vlagala svoj denar v BiH, ve pa, da je prispevala, saj je bilo sicer trpinčenje. D. G. pa je povedala (list. št. 98), da je toženka zelo tradicionalna ženska, ki meni, da je v zakonu treba potrpeti in je moški glavni, tožniku pa je bila podrejena in je njegove zahteve po vlaganju morala upoštevati. V isti luči je glede kuhanja in pranja izpovedal tudi U. M., saj je govoril o tem, da je mama, ko je bil tožnik v Sloveniji, morala skuhati in oprati tudi njemu. Ker zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev (glej 13. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), takega tako in tako skromnega skupnega vložka v delu in denarju v že pred tem zgrajeno hišo ter zgolj občasnega kuhanja in pranja, ni mogoče upoštevati kot argumenta v prid dejanskega obstoja življenjske in ekonomske skupnosti.

18. Pravdni stranki pa sta po prepričanju pritožbenega sodišča že pred letom 2002 opustili tudi namen, da v bodoče (ponovno) zaživita skupaj. Na to kaže že odločitev toženke, da sporno stanovanje (sicer ob vednosti in soglasju tožnika, a brez njegovega finančnega prispevka12) kupi. V kolikor bi še imela voljo, da se s tožnikom preseli v BiH, tega gotovo ne bi storila, saj ni logično, da bi, če v Sloveniji ne bi imela namena ostati, prevzela breme odplačevanja kredita, kar ji je zmanjšalo že tako in tako skromna sredstva za preživljanje. Da pa po drugi strani tožnik svoje odločitve, da v Sloveniji ne bo živel, ni spremenil, kaže poleg dejstva, da k nakupu finančno ni prispeval, tudi dejstvo, da je bila v času, ko je bilo kupljeno sporno stanovanje, v D. (BiH) kupljena tudi hiša13, kupnino zanjo pa je tožnik, kot je izpovedal, plačal iz svojih dohodkov. Tudi ta nakup, če bi pravdni stranki morda načrtovali skupno bivanje v Sloveniji, ni življenjsko logičen, saj je morala toženka po drugi strani za nakup stanovanja vzeti kredit. V takem primeru bi bilo življenjsko veliko bolj logično, da bi denar, če je tožnik že z njim razpolagal, namenil za stanovanje. Nenazadnje pa tožnikovo odločitev, da se ne vrne v Slovenijo, izkazuje tudi dejstvo, da do njegove vrnitve kasneje res nikoli ni prišlo14. Da toženka o skupnem življenju s tožnikom po letu 1999 ni več razmišljala, je vsaj posredno potrdil tudi tožnik ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje (list. št. 79), ko je povedal, da je bilo (v zakonski zvezi, op. sod.) lepo tam nekje do leta 2000, potem pa se je začelo. Takrat je toženko prosil, da bi skupaj živela, a se ona ni strinjala. Da je v tem času med pravdnima strankama zakonska zveza obstajala le še formalno, kaže tudi dejstvo, da je tožnik v letu 2002 kupljeno nepremičnino v BiH (to je hišo) obravnaval kot svoje posebno premoženje in jo kot svoje posebno premoženje v letu 2008 tudi prodal15 Glede na to, da je bila ta nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze, vir kupnine pa je bil po tožnikovi izpovedbi njegov dohodek iz dela, je do takega sklepa lahko prišel le na podlagi vedenja, da zakonska zveza obstoji le še formalno, dejanska življenjska in ekonomska skupnost pa je prenehala.

19. To, da je tožnik pri obnovi kupljenega stanovanja pomagal s svojim delom16, bi sicer načeloma lahko bilo indic, ki bi kazal, da življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank še ni prenehala, vendar pa ne v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi. Ta namreč dokazujejo nasprotno. Povsem mogoče pa je tudi, da je tožnik to pomoč nudil preprosto zato, ker je še vedno občasno prihajal v Slovenijo in stanovanje v času obiskov tudi souporabljal. 20. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bilo sporno stanovanje kupljeno po določbah Stanovanjskega zakona17, ne pa tudi tega, da je bil tožnik tisti, ki je bil imetnik stanovanjske pravice in zato upravičen do odkupa. Tožnik v tem pogledu v odgovoru na pritožbo vsaj smiselno zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo tudi to dejstvo lahko (enako kot pomoč pri obnovi) indic v prid trditvam tožnika, da je v času, ko je bilo stanovanje kupljeno, življenjska in ekonomska skupnost še obstajala (saj je v nasprotnem primeru manj verjetno, da bi toženki dal soglasje za odkup), vendar pa ga tožnik po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal. Sodišču je sicer predložil najemno pogodbo z dne 9. 4. 1992 z aneksom, v kateri je naveden kot imetnik stanovanjske pravice, vendar pa se ta pogodba nanaša na stanovanje na naslovu G. in ne na stanovanje Y., ki je bilo v letu 2002 kupljeno. Da bi bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju Y., ne izhaja niti iz ostalih predloženih listin. Ali in na kakšen način se je stanovanjska pravica morebiti prenesla z enega na drugo stanovanje, pa tožnik v svojih navedbah ni pojasnil, pritožbeno sodišče pa z izvedbo dokazov manjkajočih trditev ne more samo dopolnjevati.

21. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega obrazloženega zaključuje, da v času, ko je bilo s strani tožnice kupljeno stanovanje na naslovu Y., pravdni stranki nista več živeli, delali in pridobivali v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Ker za nastanek skupnega premoženja ne zadostuje zgolj obstoj formalne zakonske zveze (ta je v konkretnem primeru prenehala šele 10. 4. 2014), kupljeno stanovanje ni skupno, tožbeni zahtevek pa je posledično neutemeljen.

22. Pritožbeno sodišče je pritožbi zato ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

23. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ker pa je bila toženki v konkretnem primeru z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 770/2016 odobrena brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo tudi 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in tožniku naložilo, da stroške, ki jih za zastopanje toženke pred sodiščem prve stopnje založila Republika Slovenija, povrne v korist proračuna v višini kot izhaja iz odločbe Bpp 770/2016 z dne 13. 3. 2017 (list. št. 111).

24. Ker je toženka s pritožbo uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Ker ji je bila tudi za del pritožbenih stroškov odobrena brezplačna pravna pomoč (za sestavo in vložitev pritožbe, odločba Bpp 949/2017 z dne 6. april 2017, list. št. 121) in priznani stroški v višini 469,69 EUR (odločba Bpp 949/2017 z dne 31. 7. 2017, priloga B42), je tožniku v korist proračuna naložilo tudi plačilo zneska 469,69 EUR. Toženka pa je upravičena še povračila ostalih pritožbenih stroškov, ki jih je oziroma jih bo krila sama in so povezani z opravljeno pritožbeno obravnavo. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT, UL RS 2/2015) ter vrednosti spornega predmeta v višini 19.000,00 EUR, ji je pritožbeno sodišče priznalo za pristop na narok dne 14. 2. 2018 750 točk (5. točka tar. št. 20 OT), potek časa 200 točk (6. člen OT), pristop na narok dne 16. 2. 2018 375 točk (5. točka v zvezi z 2. točko tar. št. 20 OT), materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znašajo tako priznani stroški skupaj 755,00 EUR. Tožnik jih je toženki dolžan povrniti v roku 15-tih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1 Ker je bila sodba sodišča prve stopnje v tej zadevi izdana 10. 1. 2017, je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določbah ZPP pred uveljavitvijo novele ZPP-E (tretji odstavke 125. člena ZPP-E) 2 Glej odločbo VS RS II II Ips 355/2003, II Ips 416/2003, II Ips 121/2008, Ips 731/2009 in II DoR 263/2009. 3 V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, stran 353; J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, letnik 2010, št. 11-12. 4 Glej odločbo VS RS II Ips 121/2008. 5 II Ips 1112/2008. 6 Glej odločbo VS RS II Ips 680/2008. 7 Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila kupna pogodba sklenjena 7. 11. 2002. To izhaja tudi iz predložene kupne pogodbe (priloga B5). 8 Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da takšno darilo, tudi če bi bilo res dano, ni relevantno za presojo vprašanja, ali je tožnik po letu 1989 prispeval za preživljanje svoje družine, saj iz izpovedbe priče izhaja, da gre za vozilo, ki naj bi ga priča dobila od očeta že po svoji odselitvi od doma, torej po letu 2002. Tožnik do nje takrat ni imel nobene preživninske obveznosti več. Iz neprerekanih trditev toženke izhaja, da je bila D. G. rojena leta 1980, zaposlila pa se je, kot je izpovedala (list. št. 168), leta 1999. 9 Takšnega obdarovanja ni mogoče šteti za prispevek k preživljanju skupnih otrok, prav tako pa to samo po sebi ne dokazuje, da sta zakonca živela v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. 10 Oblike ekonomske skupnosti, kot nujne komponente življenjske skupnosti zakoncev, so lahko zelo različne. Bistveno je, da zakonca vsaj del zaslužka namenjata skupnemu gospodinjstvu in pokrivanju stroškov v zvezi s skupnim premoženjem (II Ips 416/2003).V konkretnem primeru je skupno vlaganje zaslužka v gradnjo in skupen nakup nepremičnine (poslovni prostor) nedvomno predstavljalo eno od oblik ekonomske skupnosti. 11 Toženka je zaslišana povedala, da je z večjimi vlaganji prenehala že v letu 2000, popolnoma pa v letu 2002, ko je vzela kredit za stanovanje (list. št. 174 in 176). Da sta pravdni stranki še v času med letoma 2000 in 2002, vlagali vsaj del zaslužka v hišo v BiH in tja hodili tudi delat, izhaja tudi iz izpovedb vseh treh otrok (list. št. 167, 169, 170). 12 Pritožbeno sodišče v zvezi s tem, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila kupnina plačana s sredstvi kredita, ki je bil toženki 19. 11. 2002 odobren s strani NLB v višini 1.300.000,00 SIT, kredit pa je toženka kasneje tudi odplačala iz svojih dohodkov iz dela. Tako je izkazano, da je bil toženki v času, ko je tekel 60-dnevni rok za plačilo kupnine, odobren kredit v višini, ki ustreza kupnini oziroma jo presega (glej kreditno pogodbo, priloga B2). Kredit je bil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer res odobren "brez posebnega namena", a to samo po sebi, ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov, ne dokazuje, da kredit ni bil porabljen za plačilo kupnine oziroma, da je bil, kot je to trdil tožnik, porabljen za obnovo stanovanja. Da je bila iz teh sredstev plačna kupnina, so tako poleg toženke potrdile tudi zaslišane priče D. G., T. R. in U. M. Tudi sicer ni življenjsko logično, da bi bilo za obnovo stanovanja (ki je po neprerekanih trditvah toženke obsegala le nujna dela) porabljeno več kot je znašala kupnina. Pritožbeno sodišče tožnikova izpoved o tem, kako in kdo je plačal kupnino, tudi sicer ni prepričala. Najprej zato, ker ni bila skladna niti z njegovimi lastnimi trditvami. Tako je v vlogi na list. št. 38 navedel, da so njegovi finančni prispevki v družino presegali vrednost kupnine in da je toženki v več obrokih izročil denarna sredstva v gotovini, ki so po višini presegala takratnih 2.572.369,68 SIT, ob zaslišanju pa je omenjal denar, ki naj bi bil doma in najet kredit v Avstriji, ki v njegovih navedbah niti ni omenjen. Da bi tožnik toženki finančno pomagal pri nakupu oziroma kdaj izročil denar v gotovini, pa sta poleg toženke zanikali tudi priči D. G. in T. R. Da je toženka kredit kasneje odplačala, tožnik ni prerekal (214. člen ZPP). 13 Tako toženka kot tožnik sta izpovedala, da je bila hiša kupljena v letu 2002. 14 Tožnik je izpovedal, da se je v letu 2005, ko se je upokojil, vrnil v Slovenijo in s toženko do leta 2014 živel na Y., torej v spornem stanovanju. Pritožbeno sodišče mu ni verjelo in je, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da to ne drži. Tako toženka kot vse zaslišane priče so namreč skladno in prepričljivo povedale, da se tožnik niti po upokojitvi v Slovenijo ni vrnil in v stanovanju na Y. ni nikoli živel, ampak je, enako kot pred tem, v Slovenijo in v stanovanje zgolj občasno prihajal. V Avstriji živi še danes. Dejstvo, da je imel tožnik na tem naslovu prijavljeno stalno bivališče, na to ugotovitev ne more vplivati, saj je šlo očitno le za formalno prijavo. 15 Iz kupne pogodbe (priloga B13), s katero je hišo v letu 2008 prodal, izhaja, da jo prodaja kot svoje posebno premoženje (glej 4. točko 10. člena). 16 V tem delu pritožbeno sodišče pritožbene očitke toženke, da se je obnova izvajala le s pomočjo sosedov, zavrača. Da je tožnik pri določenih delih vsaj nekajkrat pomagal, tako ni v svoji izpovedbi potrdil le sam, ampak sta to potrdili tudi D. G. (polaganje laminata, list. št. 168), in T. R. (barvanje vrat, list. št. 99 in 169), pa tudi toženka sama, ko je izpovedala, da je tožnik mogoče pomagal dvakrat (list. št. 175). Je pa pritožbeno sodišče verjelo izpovedi toženke, da so sosedje pomoč nudili brez plačila oziroma jim je pomoč vrnila z nasprotnimi uslugami, saj je takšno ravnanje med sosedi običajno. 17 To izhaja tudi iz same kupne pogodbe (B5).