Jedro

Če sodba v skladu z določbo 3. odstavka 368. člena ZKP nima obrazložitve, se lahko pravnomočno sodbo izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti le v obsegu, ki se nanaša na kršitve zakona, povezane z izvedbo kazenskega postopka in uporabo kazenskega zakona - pomanjkljivosti, ki bi sicer lahko izhajale iz obrazložitve sodbe, ni mogoče ugotavljati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.1.2010 spoznalo obtožena R.B. in T.T. za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in 25. členom KZ. Obema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obtoženemu R.B. določilo kazen devet mesecev zapora, obtoženemu T.T. pa kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obtoženca, vsak v preizkusni dobi treh let, ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obtožencema je na podlagi drugega odstavka 69. člena KZ odvzelo kovinski palici, uporabljeni pri kaznivem dejanju ter oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni R.B. dne 2.4.2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo 16. in 17. člen ZKP, ker ni po uradni dolžnosti ugotavljalo pomembnih dejstev za ugotovitev materialne resnice. Obtožencema je odvzelo predmete, ne da bi opravilo prepoznavo predmetov, pri tem pa ni dokazano, da sta bili palici uporabljeni za storitev kaznivega dejanja. Ker ni opravilo soočenja med soobtožencema, je sodišče prekršilo drugi odstavek 326. člena in 229. člen ZKP. Sodišče razen priznanja soobtoženca, nima drugega dokaza, zato meni, da je nastal razumen dvom in bi sodišče moralo po uradni dolžnosti narediti vse, da bi mu dokazalo storitev kaznivega dejanja, pa tega ni storilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 21.4.2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen in se je o njem izjavil z vlogo z dne 26.4.2010, v kateri navaja, da nasprotuje navedbam, da se je odpovedal pritožbi zoper sodbo, da soobsojeni T. in njegova mati nista izpovedovala resnice ter da je v predmetni zadevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih je bila izrečena obsodilna sodba.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Zato sklicevanje obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP, na katerega nakazuje vložnik v zahtevi, je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi I Ips 225/2005 z dne 1.12.2005 že presodilo, da če sodba v skladu z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP nima obrazložitve, v postopku s pravnimi sredstvi ni mogoče ugotavljati pomanjkljivosti, ki bi sicer izhajale iz obrazložitve sodbe.

B-2.

5. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis ugotavlja, da je sodišče v navzočnosti obsojenca opravilo glavno obravnavo dne 1.12.2009 in 7.1.2010, ko je izreklo obsodilno sodbo. Kot izhaja iz zapisnika s glavne obravnave, je sodišče po razglasitvi in kratki obrazložitvi sodbe poučilo upravičence do pritožbe o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter da se bo štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe, če v roku 8 dni od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bodo napovedali. Sodišče je tako postopalo skladno z določbo prvega odstavka 362. člena ZKP. Obsojencu je bil pisni odpravek sodbe brez obrazložitve (skladno z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP) vročen 4.2.2010. Obsojenec prošnje za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamuda roka za napoved pritožbe ni vložil (89. člen ZKP). Zato zgolj na podlagi trditve obsojenca v izjavi na odgovor državnega tožilca, da je po razglasitvi sodbe izjavil „se bom prtožu, kje se prtožm“, ni mogoče sklepati, da obsojenec pravnega pouka glede obveznosti napovedi pritožbi ni razumel in kršitve postopka, na katere nakazuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane.

6. Po določbi drugega odstavka 368. člena ZKP se šteje, da če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove (razen v primeru iz četrtega odstavka istega člena – to je ob izreku zaporne kazni), da se je odpovedal pravici do pritožbe. Ker ne državni tožilec ne obsojenca pritožbe nista napovedala, je sodišče, ki je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, postopalo skladno z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP in zato pisno izdelana sodba ni vsebovala obrazložitve. V tem položaju, ko pisno izdelana sodba iz navedenih zakonskih razlogov ne vsebuje obrazložitve, pa se lahko pravnomočno sodbo izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti le v obsegu, ki se nanaša na kršitve zakona, povezane z izvedbo kazenskega postopka in uporabo kazenskega zakona.

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb 16. in 17. člena ZKP z navedbo, da sodišče ni po uradni dolžnosti ugotavljalo dejstev, pomembnih za ugotovitev materialne resnice. V svojih navedbah v zvezi s kršitvijo navedenih zakonskih določb obsojenec v zahtevi dobesedno navaja dele teksta oziroma stavke iz komentarja Zakona o kazenskem postopku (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, stran 42, 44, 45), vendar pa v teh navedbah ostaja na ravni tako posplošenih očitkov o kršitvah navedenih zakonskih določb, da jih Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti (drugi odstavek 424. člena ZKP), pri tem pa ugotavlja, da vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje vpliva navedenih kršitev zakona na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Enako Vrhovno sodišče ugotavlja tudi glede navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvah drugega odstavka 326. člena ZKP in 229. člena ZKP, ki naj bi ju sodišče zagrešilo, ker ni po uradni dolžnosti opravilo soočenja med soobtožencema, katerih zagovora sta bila nasprotna, in kršitve 230. člena ZKP, ker je sodišče obsojencema odvzelo palici, uporabljeni pri kaznivem dejanju, ne da bi opravilo prepoznavo predmetov.

8. Težišče navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da sodišče ni z ničemer dokazalo, da sta palici bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, ker na njih ni bilo najdenih uporabnih forenzičnih sledi, da soobtoženemu T.T. in priči I.T. ne gre verjeti, ker ne izpovedujeta resnice, da je priznanje soobsojenega T.T. neverodostojno, predstavlja nestrinjanje vložnika z izrekom obsodilne sodbe, zoper katero pa obsojenec pritožbe niti ni napovedal. Ker pritožbe ni napovedal, se po določbi drugega odstavka 368. člena ZKP šteje, da se je pritožbi odpovedal, in v tem položaju (to je v primerih, ko sodba, skladno z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP, ne vsebuje obrazložitve) pomanjkljivosti, ki bi sicer lahko izhajale iz obrazložitve sodbe, ni mogoče ugotavljati.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.