Jedro

Če je iz prosilčeve vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se njegova vloga kot očitno neutemeljena zavrne v tako imenovanem "pospešenem postopku". V takem primeru ni pogojev za izvedbo "rednega" azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.2.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom združila v en postopek prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji prosilcev S. in O.D., z odločbo njuni prošnji zavrnila kot očitno neutemeljeni in odločila da morata Republiko Slovenijo zapustiti v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. Ugotovila je namreč, da prosilcema v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom ki jih je za svojo odločitev glede neodobritve azila tožniku navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in se je nanje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS tudi izrecno sklicevalo. Ocenilo je, da razlogi, ki jih je tožnik navedel za pobeg iz izvorne države, ne pomenijo, da bi bil tožnik v izvorni državi preganjan oziroma, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozilo preganjanje v smislu ZAzil oziroma Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC (Uradni list EU, L 304/12 z dne 30.9.2004, v nadaljnjem besedilu Direktiva). Presodilo je tudi, da je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje in da so bili torej podani pogoji za odločanje v t.i. pospešenem postopku, določenem v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da niso bili podani pogoji za odločanje na podlagi 2. točke 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz njegove prošnje izhaja utemeljenost podelitve azila, ne pa, da bi bilo iz nje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Kršena so bila pravila postopka, saj se v odločbi tožene stranke zavrnitev prošnje utemeljuje tudi z nasprotujočimi si izjavami njega in njegovega brata o okoliščinah, v katerih sta zapustila izvorno državo, pri čemer se pred prejemom odločbe o bratovih izjavah ni mogel seznaniti in se o njih izjaviti, tožena stranka pa tudi ni napravila soočenja.

Nepravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni logično, da bi se neznanci želeli maščevati ravno tožniku. Pri tem namreč ni upoštevalo kulturno-družbenih posebnosti, ki so trdno zakoreninjene med Albanci na Kosovu. Ker se je prav tožnik javno postavil v bran bratrancu, ki naj bi sodeloval s Srbi, je v tradicionalnem, z nedavno vojno zaznamovanem okolju, iz katerega prihaja prosilec, to zadosten razlog, da se njemu maščujejo za grehe družine, to je sodelovanje s Srbi. Ker je tožnikov bratranec pobegnil, je tožnik kot najstarejši ožji sorodnik najprimernejša tarča. Tožnik spada v posebno družbeno skupino, to je v skupino oseb, ki naj bi simpatizirala s Srbi, oziroma tistih, ki podpirajo tovrstne simpatizerje. Po poročilih Urada za begunce Organizacije združenih narodov spada torej tudi tožnik v skupino posebej ogroženih oseb na Kosovu in zato potrebuje mednarodno zaščito. Mednarodne sile, ki delujejo na Kosovu, so le omejeno učinkovite zaradi pogostosti obračunov in umorov med civilisti. To izhaja tudi iz poročila Human Right Watch, World report iz leta 2005: Srbija in Črna gora - Kosovo. Kljub preiskavi v zvezi s streljanjem na tožnikovo hišo, ki jo vodi policija, ta ni storila nič, da bi se tožnik počutil varnejšega. Obstaja realna verjetnost, da ga ne preganja posameznik, temveč organizirana skupina. Tudi če bi storilca strelnega napada zaprli, to ne bi povečalo tožnikove varnosti, temveč bi povzročilo še večje preganjanje, ki ga je bil tožnik že deležen pred pobegom s Kosova. Po Ženevski konvenciji mora prosilec za priznanje azila izkazati utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa dokazati, da se mu je preganjanje dejansko že zgodilo oziroma mu je bil izpostavljen. Njegovo preganjanje je bilo kontinuirano, zaradi česar je moral zapustiti izvorno državo. Če bi obveljala prvostopna sodba, mu grozi izgon v izvorno državo, kar bi lahko imelo zanj nepopravljive posledice. To pa bi pomenilo tudi kršitev načela o nevračanju, ki ga vsebujejo ZAzil in mednarodne konvencije, ki jih je ratificirala tudi Republika Slovenija in se uporabljajo v notranjem pravu neposredno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča in odločbo tožene stranke odpravi in ugodi prošnji za priznanje azila, podrejeno pa, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država nudi državljanom tretjih držav, če ti izkažejo utemeljen strah pred preganjanjem (bodisi da se jim je to že zgodilo oziroma obstoja verjetnost, da bi se jim to zgodilo ob morebitni vrnitvi v izvorno državo) v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini. Ta strah mora biti utemeljen tako subjektivno (osebne okoliščine prosilca) kot tudi objektivno (razmere v državi njegovega izvora). ZAzil nima podrobnejše definicije preganjanja in tudi nima določb o tem, kdo so lahko akterji preganjanja. Zato se je v upravno - sodni praksi izoblikoval pravni standard preganjanja na podlagi definicije preganjanja Jamesa. C Hathawaya-a v knjigi "Zakon o statusu begunca". Dne 30.9.2004 pa je bila v Uradnem listu Evropske unije, št. L 304/12, objavljena Direktiva, ki je podrobneje opredelila pojem preganjanja za potreba azilnih postopkov, ki se uporablja tudi v Republiki Sloveniji, čeprav njena vsebina še ni vnesena v ZAzil. Glede na navedeno sta v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka za odločanje v tej zadevi uporabila relevantno materialno pravo. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, ki pa v pritožni niti niso podrobneje navedene, niso utemeljene.

Neutemeljene pa so po presoji pritožbenega sodišča tudi pritožbene navedbe glede kršitev pravil postopka. ZAzil namreč določa dve vrsti azilnega postopka, in sicer redni postopek (1. odstavek 35. člena) in t.i. pospešeni postopek (2. odstavek 35. člena). V pospešenem postopku lahko odloča organ med drugim tudi, če je iz prosilčeve prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Če so izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, se ne opravi redni azilni postopek in se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za obravnavanje tožnikove prošnje za azil v pospešenem postopku, ker iz tožnikove prošnje za azil očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, mednarodnih konvencij in Direktive. Dejanja, ki naj bi jih po tožnikovem zatrjevanju nad njim izvajali neznani Albanci (enkratno streljanje v njegovo hišo, nekaj grozilnih pisem, pri čemer njihovo število, namenjenih tožniku, iz tožnikovih izjav ni povsem jasno), namreč po pravilni presoji prvostopnega sodišča in tožene stranke niso povzročena zaradi tožnikovih rase, vere, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Pritožbeno sodišče se namreč strinja tudi s presojo prvostopnega sodišča in tožene stranke, da tožnika, ki je Albanec s Kosova, torej pripadnik večinskega prebivalstva, ni mogoče šteti v krog oseb, ki po Poročilu UNHCR o Kosovu potrebujejo mednarodno zaščito, saj po lastnih navedbah med vojno ni sodeloval s srbskimi oblastmi, njegovo zatrjevanje, da ga neznani Albanci s Kosova preganjajo zaradi bratranca I.D., ki naj bi med vojno sodeloval s Srbi, pa sta prvostopno sodišče in tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenila kot neverodostojno. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča in tožene stranke, da s strani tožnika zatrjevana dejanja "preganjanja" niso kontinuirana in niso resno ogrozila tožnikovega življenja, svobode, varnosti ter mu onemogočila njegovega bivanja v izvorni državi. Policija je namreč ob tožnikovi prijavi streljanja na njegovo hišo začela preiskavo, v zvezi z zatrjevanimi grozilnimi pismi pa ni mogla storiti ničesar, saj ji tega tožnik po lastnih navedbah niti ni prijavil. Zato je pravilna tudi presoja prvostopnega sodišča in tožene stranke, da so pristojne oblasti tožniku v izvorni državi nudile ustrezno zaščito in da torej mednarodne zaščite ne potrebuje. Te ugotovitve pa zadoščajo za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Dejstvo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi, s katero je odločila o prošnjah za azil, ki sta jih vložila tožnik in njegov brat Osman Dudi, primerjala njune izjave o razlogih za zapustitev izvorne države in ugotovila njihovo neskladnost, pri čemer pa tožnika pred izdajo odločbe z bratovimi izjavami ni seznanila in ni opravila soočenja, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti, saj to dejstvo ni vplivalo na odločitev. Odločitev tožene stranke, prvostopnega sodišča in pritožbenega sodišča namreč temelji na pravilni ugotovitvi tožene stranke, da je že iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu glede na razmere na Kosovu ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopustne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi bil tak ugovor glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS dopusten le, če bi dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Tega pa v tem primeru ni, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Z odločitvijo, da mora tožnik zapustiti Slovenijo v 3 dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku, po presoji pritožbenega sodišča ni kršeno načelo azilnega prava o nevračanju. To načelo namreč ne pomeni samostojne pravne podlage za priznanje azila in tudi ne samostojne pravne podlage za dovolitev bivanja tujca v državi, v kateri je zaprosil za azil, pa mu je bil ta pravnomočno zavrnjen, če za to niso izpolnjeni predpisani pogoji in izveden predpisani postopek. V obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji iz 6. člena ZAzil, da bi za tožnika veljala prepoved prisilne odstranitve iz Slovenije ali vračanja v izvorno državo. Glede na okoliščine, ki jih je v tem primeru po presoji tega sodišča in prvostopnega sodišča pravilno in popolno ugotovila tožena stranka, tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bosta ogrožena njegovo življenje in svoboda, ter ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, saj mu je zoper grožnje, kakršne je zatrjeval v svoji prošnji za azil, obstoječa oblast v izvorni državi sposobna nuditi ustrezno zaščito.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.