Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje, da iz vpogledanih fotografij (A19 do A24) izhaja, da gre tudi na mestu padca za pločnik, ter da zgolj to, da gre za del parcele ob stavbi, ne omogoča zaključka, da gre za dvoriščni del. Iz izpisa zemljiške knjige izhaja, da je služnostna pravica peš hoje in prevoza s kolesi ter izvedba nadzora in vzdrževanja javne površine, vknjižena na delu, ki v naravi predstavlja pločnik in kolesarsko stezo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da ji prvo tožena stranka (prvo toženka) in drugo tožena stranka (drugo toženka) plačata odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka) ter da ji povrneta stroške pravdnega postopka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica in jo izpodbija z očitkom kršitve vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Povzema dele obrazložitve, ki jih nato graja ter navaja razloge zaradi katerih je po njenem pritožba utemeljena: prvi sklop pritožbenih ugovorov se nanaša na zaključek sodišča, da je tožnica padla na dvoriščni površini za katero služnost vzdrževanja površine ni ustanovljena. Prepričana je, da je v tem delu dejansko stanje zmotno in napačno ugotovljeno, da je zmotno uporabljeno materialno pravo in da so podane tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je na parceli 1721/3 k.o. ..., ki sicer predstavlja splošni skupni del stavbe v etažni lastnini vknjižena v korist Mestne občine Maribor (v nadaljevanju MOM) služnostna pravica peš hoje in prevoza s kolesi ter nadzor in vzdrževanje grajene parterne javne površine, ki v naravi predstavlja pločnik in kolesarsko stezo. Že iz dejstva, da gre za služnost pri nepremičnini, ki je vpisana kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini jasno izhaja, da gre za nepremičnino, ki je sicer funkcionalno vezana na blok, vendar je ločevanje sodišča na posamezne dele nepremičnine, ki naj bi bili vezani na blok in na dele, ki naj ne bi bili vezani na blok brezpredmetno. Iz predloženih fotografij je jasno razvidno, da gre za pločnik in ne za dvoriščno površino, kakor tudi, da je udrtina, ki je tožnica glede na smer hoje ni mogla zaznati, potekala vzdolž več kot polovice pločnika, pri čemer je bil drugi del pločnika med dvema stebroma, tožnica pa je bila namenjena za vogal in je logično, da je hodila po notranji strani. V nadaljevanju povzema določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) glede učinkov vpisane neprave stvarne služnosti in poudarja, da iz spisa ne izhaja razmejitev na kateri del naj bi se služnost nanašala. Sklicuje se na fotografijo A19, kjer je tožnica označila mesto padca in iz katere je razvidno, da je padla na delu pločnika na katerega se stvarna služnost in s tem odgovornost prvo toženke za njeno vzdrževanje brez dvoma razteza. Očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Nadalje povzema dele obrazložitve glede dejstva kasnejše sanacije s strani drugo toženke, ob upoštevanju, da je bil naročnik in plačnik sanacije upravnik etažnih lastnikov. Očita, da zgolj na podlagi predračuna št. 389 za sanacijo asfaltnih površin na Koroški cesti 74 z dne 18. 6. 2019 in kasnejše ponudbe z dne 5. 9. 2019, ni mogoče razbrati ali je bila v okviru slednje, katere plačnik je bila skupnost etažnih lastnikov, res opravljena sanacija kritične pohodne površin, na kateri je padla tožnica, toliko bolj upoštevaje navedbe, da naj bi odločitev o tej sanaciji bila sprejeta naknadno. Sodišče je zmotno in v nasprotju z načelom proste presoje dokazov zaključilo, da je bila sanacija kritične površine izvedena na stroške etažnih lastnikov. Enako velja glede sklicevanja na izpovedbo priče A. A., njeno izpovedbo kritično oceni in izpostavi, da je priča najprej govorila o sanaciji drugega dela površine (dovozne poti in dvorišča za stavbo) in v zvezi s tem zatrjevala obstoj sklepa o sanaciji. Šele naknadno, ko ji je bila predočena fotografija kraja škodnega dogodka je izpovedala, da so stanovalci želeli še sanacijo na tem mestu, ter da ni bila seznanjena, da je tukaj takšna razpoka. Nadalje opozarja, da tudi v kolikor bi bila po pogodbi stanovalcev, ki zajema več opravil, zajeta tudi sanacija kritičnega dela pohodne površine, to še ne pomeni, da v času škodnega dogodka za škodni dogodek ni bila odgovorna drugo toženka. Drugo toženka je opustila dolžno skrbnost, saj bi morala kot izvajalec občinske gospodarske javne službe vzdrževanja javnih prometnih površin, kamor sodijo tudi asfalterska dela in vzdrževanje pločnikov v stanju, ki zagotavlja varnost in prehodnost, za čas do sanacije nevarno mesto vsaj ustrezno označiti. Nadalje graja oceno dopisa MOM v katerem je navedeno, da je drugo toženka odgovorna za vzdrževanje javnih prometnih površin kakor tudi površine, kjer naj bi se zgodil škodni dogodek, in sicer dopisa z dne 21. 5. 2020 ter z dne 2. 9. 2020. V nadaljevanju povzema pritožba dele obrazložitve glede neugotovljene protipravnosti toženih strank in očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ostro prereka zaključek sodišča, da je poškodba nastala na način, da je nastala stopnička med dvema površinama z različnim nivojem v višini približno 10 cm, kar naj bi izhajalo iz analize fotografij in izpovedbe priče B. B. Že vpogled v predložene fotografije od A19 do A24 pokaže, da stanje pločnika kot ga prikazujejo ne more predstavljati površine, ki bi ustrezala standardu normalne pohodne površine in nikakor ne gre za čisto in ravno odrezano stopničko, temveč gre za več nivojsko poškodbo, udrtino in nikakor za ravno odrezano stopničko, ki se ne bi razlikovala od klasične stopnice ali roba pločnika. Tudi v tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Očita zmotno oceno izpovedbe priče B. B., ki je izpovedala, da je najprej govorila o drugi razpoki, potem ko pa sta ji bili predočeni fotografiji A20 in A19 pa je izrecno izpovedala, da je tudi tam razpoka, ki je bila še večja in je tudi ta sanirana. Opozarja na konkretne okoliščine, ki odstopajo od judikata Vrhovnega sodišča na katerega se sklicuje sodišče, kjer je šlo pretirano nepričakovano udrtino, ki je tožnica ni mogla pričakovati in je ni mogla opaziti. Na to kaže tudi dejstvo, da je bila kritična pohodna površina sanirana na način kot je razviden iz štirih barvnih fotografij. Že višinska razlika odstopa od ustaljene sodne prakse. Opozarja na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 385/2020 iz katere izhaja, da nivojske razlike v višini 10 do 15 cm ne gre smatrati za normalen pojav, ki ne predstavlja večjih ovir za pešce. Tudi zadeva Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 52/2020 ni primerljiva, saj je sodišče znatno neravnino z višjo višinsko razliko smatralo za dopustno, vendar le v okoliščinah konkretnega primera v kateri je šlo za pot po kateri je tožnica redno hodila ter je za stanje luknje vedela in je bila luknja vidna. Poudarja, da fotografije potrjujejo, da linija poškodovane površine ne sovpada s koncem stavbe kot to zmotno ugotavlja sodišče, temveč je po oceni vsaj 10 do 20 cm odmaknjena od sivega vertikalnega roba, ki naj bi označeval konce dela pločnika oziroma prehod le-tega iz ene na drugo površino. Sodišče je nenazadnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V točki 16 obrazložitve, ko je njen padec pripisalo njeni lastni nepazljivosti ter zaključilo, da škodnega dogodka ne gre pripisati stanju pohodne površine ali opustitvi vzdrževalca, ker je bila površina v mejah standardov, ki še omogočajo varno uporabo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnica padla na nepremičnini parc. št. 1721/3 k.o. ..., da ta parcela predstavlja splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, pri kateri pa je v korist Mestne občine Maribor (MOM) vknjižena služnostna pravica peš hoje in prevoza s kolesi ter izvedba nadzora in vzdrževanja zgrajene parterne javne površine, ki v naravi predstavlja pločnik in kolesarsko stezo ter, da je drugo toženka kot koncesionar Mestne občine Maribor izvajalec in vzdrževalec javnih prometnih površin. Tudi ni bilo sporno, da je tožnica hodila po notranji strani sporne parcele, torej ob stavbi. Sporno pa je bilo in je tudi pred sodiščem druge stopnje, ali je podana pasivna legitimacija toženih strank. Toženki sta zatrjevali, da drugo toženka ni bila zadolžena za vzdrževanje pohodne površine, na kateri je tožnica padla. Nadalje je bilo in ostaja sporno ali je do škode prišlo zaradi neustreznega vzdrževanja pohodne površine, ki predstavlja protipravno ravnanje drugo toženke.

5. Pravno relevantna dejstva je sodišče ugotavljalo na podlagi zaslišanja tožnice, prič, z vpogledom v fotografije, v dopisa MOM ter ostale priložene listinske dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, „da je tožnica padla na dvoriščni površini neposredno ob stavbi, za katero služnost vzdrževane površine ni ustanovljena, saj je ta ustanovljena zgolj v delu nepremičnine, kjer potekata kolesarska steza in pločnik“. Sodišče del površine neposredno ob stavbi na katerem je padla tožnica šteje za „dvoriščno površino in ne za pločnik (sploh pa ne za kolesarsko stezo), saj je po analizi fotografij ugotoviti, da je ta površina funkcionalno in namensko povsem vezana na blok, hkrati pa površina ni potrebna za prehodnost ulice, saj lahko pešci hodijo po površini (torej pločniku), ki je neposredno pred dvoriščno površino.“ Svoj zaključek o neobstoju pasivne legitimacije je nadalje utemeljilo tudi z „dejstvom, da je mesto tožničinega padca bilo kasneje sanirano s sredstvi etažnih lastnikov.“ Sodišče je nadalje ugotavljalo tudi okoliščine oziroma stanje površine na mestu padca tožnice in zaključilo, da je bila pohodna površina poškodovana na način „da se je asfalt zaradi nivojske razlike zlomil, tako da je nastala stopnička med dvema površinama z različnima nivojema v višini približno 10 cm“ in zaključilo, da je nivojske spremembe pohodnih površin, vključujoč pločnike, stopnice in robove, v naravi potrebno pričakovati, zato „vertikalni nivojski rob višine približno 10 cm“, na katerem je padla tožnica, ni stanje, ki bi onemogočalo normalno in varno rabo pohodne površine ter bi pomenilo protipravno stanje ali protipravno opustitev vzdrževalca pločnika.

6. Tožnica očita bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z določbo 8. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje mora pritrditi, da je sodišče o neobstoju pasivne legitimacije ter protipravnosti presodilo na podlagi dokazne ocene, ki ni skladna z določbo 8. člena ZPP, saj izvedeni dokazi: izpovedbe tožnice in prič, dopisa MOM in fotografije, niso presojani dovolj natančno vsak zase ter v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi. Pritožba utemeljeno graja razdelitev sporne zemljiške parcele, na kateri je tožnica padla, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje ter zaključek, da za površino neposredno ob stavbi (sodišče jo imenuje dvoriščno površino), služnost vzdrževanja ni ustanovljena. Opozarja, da že iz dejstva, „da gre za služnost na nepremičnini, ki je vpisana kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, jasno izhaja, da gre za nepremičnino, ki je sicer zemljiško knjižno vezana na blok, a je razdelitev, kot jo je naredilo sodišče in sicer na del, ki naj bi bil vezan na blok in del, ki naj ne bi bil vezan na blok, brezpredmetno“. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da iz vpogledanih fotografij (A19 do A24) izhaja, da gre tudi na mestu padca za pločnik, ter da zgolj to, da gre za del parcele ob stavbi, ne omogoča zaključka, da gre za dvoriščni del. Iz izpisa zemljiške knjige izhaja, da je služnostna pravica peš hoje in prevoza s kolesi ter izvedba nadzora in vzdrževanja javne površine, vknjižena na delu, ki v naravi predstavlja pločnik in kolesarsko stezo. Fotografije prikazujejo, da celotna površina sporne parcele predstavlja kolesarsko stezo in pločnik, ki sega vse do stavbe.

7. Pritožba nadalje tudi graja dejanski zaključek sodišča, da je bil naročnik in plačnik sanacije na mestu tožničinega padca, upravnik etažnih lastnikov in ne MOM. Sodišče je to dejstvo ugotavljalo na podlagi predračuna za sanacijo asfaltnih površin na Koroški cesti 74, z dne 18. 6. 2019 in Pogodbe z dne 5. 9. 2019 za sanacijo dovozne poti in asfaltnih površin med upravnikom etažnih lastnikov in drugo toženko ter izpovedbe priče A. A. ter presodilo, da je bilo mesto padca kasneje sanirano s sredstvi etažnih lastnikov, kar tudi potrjuje, da drugo toženka ni bila dolžna vzdrževati te pohodne površine. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, ki izpostavlja, da je priča najprej govorila o sanaciji druge dovozne poti in dvorišča in sicer za stavbo in v zvezi s tem zatrjevala sklep etažnih lastnikov o sanaciji ter, da zato njena izpovedba ne potrjuje dovolj prepričljivo, da je bila sanacija kritične površine izvedena na podlagi sklepa stanovalcev in iz sredstev rezervnega sklada. Vendarle pa zgolj ugotovitev, kdo je sporno površino po padcu saniral, odgovornosti koncesionarja ne izključi. 8. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da dopisa Sekretariata za splošne zadeve, službe za pravne zadeve MOM, v katerih je navedeno, da je drugo toženka odgovorna za vzdrževanje javnih prometnih površin v Občini Maribor, kakor tudi površine, kjer se je zgodil škodni dogodek, ne predstavljata javne listine. Predstavljata pa ta dopisa dokaz, ki ga je tožnica predložila v potrditev svojih navedb glede pasivne legitimacije druge toženke in v tem obsegu bo moralo sodišče ta listinska dokaza tudi natančno oceniti in ju vključiti v skupno dokazno oceno. Tudi ob upoštevanju nesporno vknjižene služnostne pravice, na delu, ki v naravi predstavlja pločnik in kolesarsko stezo, z izvedbo nadzora in vzdrževanja javne površine.

9. V nadaljevanju je podana tudi kršitev napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pohodne površine na mestu tožničinega padca. Sodišče je v točki 11 zaključilo, da „je bila pohodna površina poškodovana na način, da se je asfalt zaradi nivojske razlike zlomil, tako da je nastala stopnička med dvema površinama z različnima nivojema v višini približno 10 cm“ ter zaključilo, da gre za ustvarjeno „stopnico, ki naj bi bila čisto in ravno odrezana in naj se ne bi bistveno razlikovala od klasične stopnice ali roba pločnika.“ Sodišče bo moralo stanje mesta padca ugotavljati na podlagi natančne presoje vsakega od izvedenih dokazov, ki jih bo nato skupno dokazno ocenilo ter razumno argumentiralo. Odgovoriti bo moralo tudi na tožničine trditve, da udrtina glede na tožničino smer hoje ni bila vidna kljub dnevni svetlobi, da je udrtina znašala več kot 10 cm in je potekala vzdolž več kot polovice pločnika, da je bil drugi del pločnika med dvema stebroma, tožnica pa je bila namenjena za vogal in je logično, da je hodila po notranji strani, da linija poškodovane površine ne sovpada s koncem stavbe, temveč je odmaknjena od roba, ki naj bi označeval konec pločnika oziroma prehod le-tega iz ene na drugo površino, da ni šlo za pohodno površino po kateri bi tožnica redno hodila, temveč, da le-te ni poznala, ker je tam hodila prvič.

10. V nadaljevanju bo sodišče moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje presoditi ali je podana odškodninska odgovornost toženih strank. Sodišče bo moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bila pohodna površina takšna, da jo je lahko normalno previden pešec prehodil brez težav. Ocenilo bo, ali je poškodovani del cestišča - pločnika, bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo ukrepanje drugo toženke. Ugotavljalo bo, ali se je udrtina oziroma pogrezek nahajal na delu pločnika, kjer je bila vidljivost za tožnico slabša. Od pešca se res pričakuje, da gleda kje hodi, vendar morajo biti tudi pohodne površine, ki so namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci lahko po njih varno gibljejo, brez da bi bilo pri tem potrebno paziti prav na vsak korak. Prav tako ni mogoče zahtevati, da pešci popolno pozornost pri običajni hoji posvečajo zgolj tlom.1 V preteklih letih se je res izoblikovala deloma različna sodna praksa v primerih škodnih dogodkov zaradi udarnih jam in drugih nepravilnosti na cestah in pločnikih, a natančen pregled te sodne prakse pokaže, da relevantne dejanske okoliščine v obravnavanih primerih vendarle tudi niso identične. To je pogojevalo (in bo tudi v prihodnosti) različne odločitve. Ob upoštevanju velikosti konkretne udrtine ter njene širine, mesta, kjer se je ta udrtina nahajala, površine pločnika, ki ga je zajemala, vidljivosti poškodovanega mesta, gledano v smeri hoje tožnice, dejstva, da je tožnica po tem delu pločnika hodila prvič, bo sodišče v obravnavani zadevi ugotavljalo izpolnjenost pravnega standarda normalne pohodne površine.

11. V konkretnem primeru ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka temveč gre za pravico obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni nadaljnji pritožbeni graji. Namen zakonske možnosti odprave pomanjkljivosti sojenja na prvi stopnji v pritožbenem postopku ni v tem, da sodišče druge stopnje v celoti prevzame sojenje, ki ga bi moralo izvesti sodišče prve stopnje.2 Razveljavitev tudi ne bo nesorazmerno prizadela pravice pravdnih strank do sojenja v razumnem roku. Dvostopenjsko sojenje je ustavno procesno jamstvo kot ga zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije, ki je podlaga za pravico do pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

12. V ponovljeni obravnavi bo sodišče postopalo kot izhaja iz napotkov v obrazložitvi, torej skladno z določbo 8. člena ZPP ocenilo vse izvedene dokaze s katerimi bo ugotovilo dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan glede pasivne legitimacije ter odškodninske odgovornosti toženih strank ter v primeru, da bo odškodninsko odgovornost ugotovilo, izvedlo tudi vse potrebne dokaze za ugotovitev višine nematerialne škode, katere plačilo zahteva tožnica.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 VSM sodba I Cp 336/2015 z dne 5. 8. 2015, VSM sodba I Cp 398/2017 z dne 25. 7. 2017, VSL sodba z dne 7. 12. 2016. 2 Up-445/13 z dne 25. 9. 2014.