Jedro

Utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je podan takrat, ko se vzpostavi visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri tem mora biti stopnja suma taka, da je o njegovi utemeljenosti mogoče prepričati sodišče, tudi kadar ex post facto odloča o legitimnosti pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi 5. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 22.05.2002 zoper obdolženega M.M. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 29.05.2002 zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženega M.M. kot neutemeljeno, enako pa storilo s pritožbo tega obdolženca s sklepom z dne 31.05.2002. Zoper ta pravnomočna sklepa je zagovornik obdolženega M.M. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijanih pravnomočnih sklepov, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana pravnomočna sklepa razveljavi ter obdolženega M.M. izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik zahteve zatrjuje, da je sodišče kršilo določbe ZKP in tudi materialne predpise, ne pove pa, v čem naj bi bile te kršitve. Polemizira le s stališči sodišča, ki jih je zavzelo glede dejanskih okoliščin, ki kažejo na utemeljenost suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje in na obstoj pripornih razlogov. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravnomočne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve, ki uvodoma navaja, da pravnomočna sklepa o odreditvi pripora izpodbija iz vseh razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, v nadaljevanju obrazloži zgolj kršitev po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Iz zahteve je razvidno, da zatrjuje, da utemeljen sum, da je obdolženi M.M. storil očitano kaznivo dejanje in priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot pogoja za pripor, pri obdolžencu nista podana. Odreditev pripora zoper obdolženega M.M. po vložnikovi presoji tudi ni neogibno potrebna za varnost ljudi.

Utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je podan takrat, ko se vzpostavi visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Stopnja suma mora biti taka, da je o njegovi utemeljenosti mogoče prepričati sodišče, tudi kadar ex post facto odloča o legitimnosti pripora. Utemeljen sum mora biti določno izrazljiv in specifičen. Sodišče v vsaki konkretni zadevi glede na okoliščine ocenjuje, ali so te take narave, da dosegajo tisto stopnjo utemeljenosti suma, ki je potrebna za odreditev pripora in uvedbo kazenskega postopka.

Svojo presojo, ki ji je z izpodbijanima pravnomočnima sklepoma pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi M.M. storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, je sodišče prve stopnje oprlo na poročilo o tajnem policijskem sodelovanju z dne 29.03.2002, iz katerega da je razvidno, da je obdolženi R.S. poklical tajnega policijskega sodelavca v lokal C. v L., kjer naj bi mu povedal, da dobavitelji niso prinesli dogovorjenih pol kilograma kokaina, ampak le 100 gramov in da je za to potrebno izročiti fantu, ki čaka zunaj, 3.750 EUR. Z denarjem, ki naj bi mu ga izročil tajni policijski sodelavec, naj bi obdolženi R.S. odšel iz lokala, kjer naj bi na bližnjem parkirnem prostoru, kakor naj bi bilo razvidno iz poročila o tajnem opazovanju z dne 29.03.2002, odšel do osebnega avtomobila, last izvenzakonske partnerice obdolženega M.M. - R.P. in kontaktiral z voznikom. Sodišče je tudi navedlo, da je obdolženi M.M. v zagovoru povedal, da je to vozilo uporabljal in se z njim večkrat pripeljal pred omenjeni lokal. Glede na vsebino telefonskega pogovora med obdolžencema z dne 28.03.2002, v katerem naj bi obdolženi M.M. obdolženemu R.S. dejal, da bo naslednjega dne prodaja potekala po etapah, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da te okoliščine dajejo dovolj podlage za utemeljenost suma, da naj bi obdolženi R.S. obdolženemu M.M. izročil denar, ta pa njemu kokain, ki naj bi ga obdolženi R.S. takoj po vrnitvi v lokal izročil tajnemu policijskemu sodelavcu. Takemu sklepanju sodišča o obstoju temeljnega pogoja za pripor po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Z navedbami v zahtevi, da vsi dokazi, ki so jih zbrali organi za notranje zadeve, kažejo kvečjemu na neko povezavo med obdolžencema, vendar ne glede očitanega jima kaznivega dejanja, da je obdolženi M.M. pojasnil, da sta z obdolženim R.S. prijatelja in da zato občasno zahaja v njegov lokal in da ga pred tem telefonsko pokliče ter tako preveri, če je v lokalu S.-jeva žena, s katero se sicer ne razume in je tudi ne želi srečati, vložnik zahteve podaja lastno presojo okoliščin, pomembnih pri ugotavljanju utemeljenosti suma, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Enako velja tudi za trdive obdolženčevega zagovornika, da iz poročila o tajnem opazovanju ni razvidno, da bi obdolženi R.S. obdolženemu M.M. izročil karkoli in da bi mu ta nato izročil mamilo ter da telefonski pogovori med obdolžencema kažejo, da je šlo le za pogovor med prijateljema in ne za dogovarjanje o prodaji mamil. Da je tako, je razvidno tudi iz nadaljnje navedbe v zahtevi, da doslej zbrani dokazi in podatki ne utemeljujejo suma, da je obdolženi M.M. kakorkoli sodeloval pri kaznivem dejanju, tudi kot posrednik ne, ter da gre zgolj za indice, ki pa ne zadoščajo, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče sklepati, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja. Vložnik zahteve na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Tudi ko zagovornik obdolženega M.M. v zahtevi navaja, da pri obdolžencu ni podana konkretna in realna nevarnost, da bi na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je v pravnomočnem sklepu obstoj o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo na ugotovitev, da je bil obdolženi M.M. doslej že večkrat obsojen, tudi na daljše zaporne kazni in da je zadnjo od teh po lastni izjavi prestal dne 05.02.2001, da zoper njega tečeta še dva kazenska postopka. Ne glede na to, da obdolženi M.M. še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil, marveč naj bi jih storil zaradi pridobitve premoženjske koristi, navedeni okoliščini po oceni sodišča kažeta, da naj bi bil obdolženec nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj, s katerimi si skuša pridobiti sredstva za preživljanje. Sodišče je tudi navedlo, da je ta obdolženec brez zaposlitve in da ni odvisen od mamil, kar kaže, da naj bi kaznivo dejanje storil iz koristoljubnih nagibov. Po presoji sodišča v izpodbijanih pravnomočnih sklepih obstoj tega pripornega razloga potrjuje tudi dejstvo, da osebe, od katerih naj bi obdolženi M.M. dobil kokain, še niso odkrite.

Take ocene okoliščin, na katere je sodišče oprlo sklep o obstoju pripornega razloga, vložnik zahteve ne sprejema in navaja, da je bil obdolženec doslej kaznovan zaradi kaznivih dejanj ponarejanja, ne pa zaradi tistih zoper človekovo zdravje, kamor spada tudi neupravičena proizvodnja in promet z mamili, da je solastnik stanovanja in da sredstva za preživljanje pridobiva z občasnimi deli in ne s storitvijo kaznivih dejanj, da ga preživlja tudi žena, kar da ob upoštevanju dejstva, da gre za družinskega človeka, očeta dveh otrok, ki se že zaradi tega ne bi spustil v promet z drogami, kaže, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Tudi s temi navedbami vložnik podaja drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijanih pravnomočnih odločbah ugotovilo, da pomeni storitev kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil, nevarnost za življenje ljudi in da je zato pripor tisto neizogibno in hkrati tudi sorazmerno sredstvo za zagotovitev varnosti ljudi, ki ga glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom za odpravo ponovitvene nevarnosti. Zato ne drži, da sodišče ni pretehtalo, ali varnosti ljudi ni mogoče zagotovitvi s kakšnim milejšim ukrepom, predpisanim v Zakonu o kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper navedena pravnomočna sklepa o odreditvi pripora, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.