Jedro

Naš pravdni postopek ne pozna t. i. dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokazi. Stranke lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi.

Ne glede na navedeno pa sodišče v pravdnem postopku, torej tudi v delovnem sporu, praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar pa v obravnavani zadevi ni šlo za tak dokaz. Po presoji revizijskega sodišča je za to presojo odločilno predvsem dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s postopkom pregleda rok in razlogi zanj ter da je vanj tudi privolil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Očitala mu je, da si je 6. 2. 2012 tekom opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi protipravno prilastil pismo in njegovo vsebino, naslovljeno na naslovnika v Zavodu ..., s čimer je kot poštni delavec, ki mu je bilo zaupano prevzemanje, prenos ali predaja tujih pošiljk, kršil tajnost občil. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2012 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka sodbe) ter da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 10. 6. 2012, pri čemer je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 13. 3. 2012 do 10. 6. 2012, ga za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati plačo v bruto zneskih, od teh zneskov odvesti prispevke in davke ter mu nato izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa mu je dolžna obračunati tudi sorazmerni del regresa za leto 2012 ter razliko v božičnici, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe). V presežku, to je za reintegracijo in za čas po 11. 6. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razliko v bruto plači za obdobje od 16. 2. 2012 do 12. 3. 2012, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka sodbe) ter da je dolžna tožniku izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 1.279,09 EUR (točka V izreka sodbe), kar predstavlja eno tožnikovo plačo v bruto znesku, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev stroškov predhodnega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu (točka VI izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, in sicer v I., IV. In V. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, in v II. točki izreka tako, da je sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 znižalo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (točki III. In VI. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka postopka, ki je za uporabo Selecta DNA gela (v nadaljevanju gel) točno določen, ni izvedla v skladu z navodili, pri tem pa izpustila bistveni del, brez katerega pa izsledkov, na katerih temelji izpodbijana izredna odpoved, ni mogoče upoštevati. Šele na podlagi poročila izvedenca bi bilo namreč mogoče zaključiti, da so bile sledi na tožnikovih prstih posledica stika z uporabljenim gelom (koda gela bi se morala ujemati s sledmi na prstih tožnika). Poleg tega postopka z gelom ni izvajala ustrezno usposobljena oseba. Ta postopek, za izvedbo katerega tožena stranka sploh ni imela pooblastil, tožnik pa v sodelovanje ni privolil, tako ni bil izveden zakonito, tožena stranka pa je s tem nedopustno posegla v več temeljnih z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic tožnika. Na tak način pridobljenih zaključkov tožene stranke ni mogoče uporabiti kot dokaz zoper tožnika, zato je stališče sodišča druge stopnje glede tega napačno in predstavlja kršitev tožnikovih ustavnih pravic, predvsem zagotovljene domneve nedolžnosti. Iz vseh izvedenih dokazov je mogoče utemeljeno zaključiti, da tožnik z obravnavanim gelom sploh ni prišel v stik, kar se sklada z njegovimi navedbami in vsemi drugimi okoliščinami. Opozarja, da se je tožena stranka postavila nad za ugotavljanje kaznivih dejanj pristojen organ, ki kazenskega pregona sploh ni začel, in graja stališče izpodbijane sodbe, da v postopku odpovedi s strani delodajalca ni treba zadostiti dokaznim standardom, kot jih terja kazenski postopek. Sodišču druge stopnje še očita, da ne bi smelo upoštevati pritožbenih novot, in graja ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnik hotel fizično odstraniti gel s svojih prstov. Opozarja tudi na nepravilnosti pri sami pripravi fiktivnih pošiljk in sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb s tem v zvezi, na rezultate izvedbe dokaza s praktičnim prikazom uporabe in učinka gela pred sodiščem prve stopnje ter na dejstvo, da tožena stranka ni dokazala niti da po odstranitvi tožnika ni več prihajalo do reklamacij niti da je pred tem do takih pritožb sploh prihajalo. Nasprotuje tudi stališču, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je tožnik še dva tedna po datumu, ko naj bi bila storjena obravnavana kršitev, povsem običajno opravljal svoje delo. Poudarja, da je treba v zvezi s tem upoštevati okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, in navaja, da ni nikdar kršil svojih delovnih obveznosti. Izpodbijana odpoved je nezakonita tudi iz razloga, ker tožniku ni bil omogočen zagovor oziroma mu je bil omogočen zgolj formalno, dejansko pa se nanj ni mogel ustrezno pripraviti in učinkovito zagovarjati, ker mu tožena stranka njegovi izrecni zahtevi navkljub ni omogočila vpogleda v dokaze, na katerih temelji izpodbijana odpoved. V kolikor bo Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja 12. 3. 2014 nezakonito, bo moralo tožniku prisoditi tudi regres za letni dopust v celotnem vtoževanem znesku in pa stroške predhodnega postopka pri delodajalcu. Vztraja pri pritožbenih navedbah v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter odškodnino po 118. členu ZDR, ki naj jih Vrhovno sodišče v celoti upošteva.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Mogoče jo je vložiti le zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od teh revizijskih razlogov Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka konkretiziran in obrazložen, ravno tako očitek zmotne uporabe materialnega prava.

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je zaradi pritožb s strani Zavoda ..., da naslovniki ne prejmejo pošiljk, tožena stranka v dogovoru s tem zavodom ustvarila fiktivne pošiljke, katerih vsebino so namazali z gelom. V roku enega tedna po začetku pošiljanja teh fiktivnih pošiljk so prejeli obvestilo, da ena pošiljka ni prispela do naslovnika. R. R. in B. B. sta zato pregledala vse zaposlene na pošti ..., ki so delali v soboto 4. 2. 2014 in v ponedeljek 6. 2. 2012. Pred tem sta jih seznanila o vzrokih in namenu pregleda. Od desetih zaposlenih se je le pri tožniku pokazal poln odtis gela na palcu in kazalcu desne roke. Enako je bilo ugotovljeno na policijski postaji, kjer so tožniku ponovno pregledali prste. Pri tem je imel tožnik močno poškodovano kožo le na desnem palcu in kazalcu. Sodišče druge stopnje je na podlagi teh dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik prišel v kontakt z gelom, ki je bil namazan na predmetu, položenem v notranjost fiktivne pošiljke, kar pomeni, da je neupravičeno odprl tujo pošiljko.

9. Tožnik v reviziji sodbi sodišča druge stopnje očita kršitev ustavnih pravic, predvsem domneve nedolžnosti. Zavzema se za ugotovitev, da tožena stranka obravnavane kršitve oziroma odpovednega razloga ni dokazala, ker njenih izsledkov, na katerih temelji izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v sodnem postopku ni mogoče upoštevati kot dokaz.

10. ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 111. člena). V primeru delovnega spora glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga lahko tudi delovno sodišče presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. S tem ni kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja (1). Za presojo zakonitosti izredne odpovedi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR zadošča dokazanost, da so v ravnanju delavca podani vsi znaki kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v Kazenskem zakoniku, tudi če do kazenskega postopka - in torej ugotavljanja kazenske odgovornosti zanj - sploh ne pride (2). Pri tem sodišče postopa po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in določbah ZPP.

11. Vprašanje, ali je neko dejstvo dokazano ali ne, je stvar dokazne ocene in s tem ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Ker pa naj bi domnevne nepravilnosti v dokaznem postopku imele za posledico kršitev ustavnih pravic, je treba revizijske navedbe obravnavati kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen.

12. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku. Namen teh pravil je v zagotovitvi pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. V pravdnem postopku, torej tudi v delovnem sporu, pa si nasproti stojita dve enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot del pravice do izjave v postopku (3). V pravdnem postopku je tako temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov, načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Naš pravdni postopek torej ne pozna t. i. dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokazi. Stranke lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi.

13. Ne glede na navedeno pa sodišče v pravdnem postopku, torej tudi v delovnem sporu, praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (4). Vendar pa v obravnavani zadevi ni šlo za tak dokaz. Po presoji revizijskega sodišča je za to presojo odločilno predvsem dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s postopkom pregleda rok in razlogi zanj ter da je vanj tudi privolil (5). V reviziji se s tem dejanskim zaključkom sodišča sicer ne strinja, vendar pa, kot je bilo že poudarjeno, nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju ni dovoljen revizijski razlog. Ker tožnik v zvezi s tem dejanskim zaključkom sodišča ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, je revizijsko sodišče glede na že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nanj vezano.

14. Tožniku je bila dokazana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil (peti odstavek 139. člena Kazenskega zakonika, KZ-1). Glede na naravo in težo očitane kršitve ter upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pa revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR, ker delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je že v obrazložitvi izredne odpovedi navedla, da je bilo s tožnikovim ravnanjem poseženo v samo bistvo njene dejavnosti. Upoštevaje občutljivost varstva tajnosti pisem in drugih občil, ki je za toženo stranko izjemno pomembno, je ugotovitev, da tožniku ne more več zaupati, razumljiva. Tožena stranka namreč glede na dejavnost, ki jo opravlja, od svojih zaposlenih, ki jim je v zvezi z opravljanjem dela zaupano prevzemanje, prenos ali predaja tujih pisem, brzojavk ali kakšnih drugih pisanj ali pošiljk, utemeljeno pričakuje obnašanje, ki varstva tajnosti teh občil ne bo ogrožalo.

15. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že obrazložilo, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja (6). Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način namreč delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Toda v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj tožnik ni delal v času, ki bi ga lahko šteli za odpovedni rok. Ta namreč začne teči šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (93. člen ZDR). Tožniku je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 12. 3. 2012 in takrat mu je delovno razmerje tudi prenehalo, torej brez odpovednega roka. Do takrat pa je bil tožnik v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožniku ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka, do takrat pa je imel tožnik ne samo pravico temveč tudi dolžnost delati.

16. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi kršitve tožnikove pravice do zagovora. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne zahteva vodenja postopka v smislu neposredne obravnave, na kateri bi se delavec lahko izjavljal o posameznih dokazih (7). Gre namreč za enostransko pisno izjavo volje pogodbene stranke (delodajalca), da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, z zahtevo po predhodni zagotovitvi zagovora delavcu v smislu določb drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR. Ne gre za poseben dokazni postopek pri delodajalcu, temveč za obveznost delodajalca, da delavcu jasno predoči, kakšne kršitve se mu očitajo, da se lahko zagovarja. To pa je bilo tožniku zagotovljeno in dejstvo, da se ni mogel pri toženi stranki izjaviti o posameznih dokazih, ne vpliva na zakonitost odpovedi.

17. Ostale revizijske navedbe niso substancirane do te mere, da bi presegle nivo oporekanja prepričljivosti dokazne ocene in bi jih bilo mogoče obravnavati kot očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik v reviziji sicer na več mestih zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na nekatere njegove navedbe, vendar pri tem ne opredeli dovolj jasno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem sploh uveljavlja. Prvenstveno bi šlo lahko za bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pri kateri pa je treba poleg same kršitve tudi zatrjevati in izkazati, da bi le-ta lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi sicer tako sodba sodišča druge kot tudi prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, torej je mogoče razbrati, kako je sodišče iz procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, prišlo do odločitve o tožbenemu zahtevku.

18. Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tako VS RS v sodbi VIII Ips 436/2009 z dne 21. 6. 2011. Op. št. (2): Tako VS RS v sklepu VIII Ips 53/2014 z dne 2. 6. 2014. Op. št. (3): Več o tem sodba in sklep VS RS II Ips 274/2010 z dne 5. 5. 2011. Op. št. (4): Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Op. št. (5): Iz obrazložitve dokazne ocene sodišča prve stopnje (na straneh 6 in 7 sodbe) izhaja, da sodišče ni sledilo izpovedi tožnika, da ni privolil v pregled rok in bil seznanjen s postopkom, temveč je verjelo skladnima in prepričljivima izpovedbama B. B. in R. R., ki sta izpovedala, da sta vse zaposlene na pošti ... seznanila, da prihaja do izginotja pisem zapornikov, da je bilo poslano testno pismo, ki ni prišlo do naslovnika, in vsakega delavca posebej vprašala, če je pripravljen sodelovati pri pregledu rok, pri čemer so vsi delavci, vključno s tožnikom, v ta pregled privolili.

Op. št. (6): Glej sodbo in sklep VIII Ips 481/2007 z dne 29. 1. 2009 in tam citirano sodno prakso.

Op. št. (7): Glej sodbo VS RS VIII Ips 251/2012 z dne 2. 4. 2013.