Jedro

Navedbe predlagateljev o temeljni zasnovi stavbnega kompleksa ob gradnji, ki jih ponavljajo v pritožbi, je sodišče prve stopnje ovrednotilo, a je pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v obdobju po podržavljenju do uveljavitve ZLNDL. Bistveno je, kako je bil obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo stanovanjske stavbe, opredeljen v obdobju družbene lastnine s strani pristojnih organov, ki so upravljali s stanovanji in poslovnimi prostori.

Presoja o pridobitvi lastninske pravice ni v domeni izvedenca, ampak sodišča.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Udeleženci sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) ugotovilo, da je parcela 2293/1 skupno pripadajoče zemljišče stavb 289 in 315 in s tem pomožna nepremičnina v skupni lastnini lastnikov stavb 289 in 315 (ki stoji na parcelah 2293/1 in 2293/2)(I. točka izreka), (2) da je parcela 2293/2 pripadajoče zemljišče k stavbi 315 in s tem pomožna nepremičnina v skupni lasti vsakokratnih lastnikov parcel 2293/1 in 2293/2 kot glavnih nepremičnin (II. točka izreka), (3) da sta parceli 2294 in 2297 splošni skupni del stavbe 289 in v solasti njenih vsakokratnih lastnikov (III. točka izreka), (4) da se postopek glede zahtevka A. A. in B. A. za ugotovitev obstoja stavbne pravice glede stavbe 316 ustavi in se po pravnomočnosti nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (IV. točka izreka), (5) da se po uradni dolžnosti izvedejo zemljiškoknjižni vpisi po tem sklepu (V. točka izreka).

2.Predlagatelji v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da sta parceli 2293/1 in 2293/2 individualno pripadajoče zemljišče k stavbi 289, podrejeno pa, da je parcela 2293/2 skupno pripadajoče zemljišče k stavbama 289 in 315.

Sporni parceli sta bili od izgradnje stavbe 289 namenjeni, potrebni in urejeni za potrebe redne rabe stavbe in sta v tej funkciji ostali vse doslej. Iz dokumentacije v spisu (predvsem izvedenskega mnenja iz avgusta 2020) izhaja, da je območje v času gradnje delovalo kot ena zaključena celota z osnovnim in pomožnim objektom. Zaprto dvorišče je bilo dostopno prek osnovne stavbe in obdano z objekti. Stavbe so bile grajene na način, ki ustvarja notranje atrije, dvorišča, notranje vrtove, obdane z objekti, glavna fasada osnovnega objekta pa je orientrirana na glavno prometno povezavo; objekt delavnice je bil pomožni objekt osnovnega objekta. Tudi dokumentacija za nadzidavo delavniškega objekta podjetja C. iz leta 1955 dokazuje obstoj osnovne stavbe in pomožnega objekta, pri čemer objekti tvorijo notranje, zaprto dvorišče. Iz odločbe o določitvi zemljišča za gradbene namene z dne 21. 2. 1956 in odločbe o odobritvi ožje lokacije za adaptacijo obstoječih objektov z dne 9. 2. 1956 je razvidno, da gre za pomožne, dvoriščne oziroma provizorične objekte. Da je od vedno šlo za eno zaokroženo celoto, dokazujejo tudi podatki iz zapisnika Upravne enote ... z dne 7. 12. 2011, v katerem je navedeno, da je nepremičnina v času podržavljenja obsegala dvonadstropno stanovanjsko hišo s sedmimi stanovanji, dvoriščni vhodni objekt - zidana kleparska delavnica, dvoriščni južni trakt, dvoriščni zapadni objekt - skladišče in zemljišče. Poleg tega je bila stavba 289 zgrajena na tedaj enotni parceli 239 (893 m2).1 V denacionalizacijskem postopku, v katerem so sodelovali tudi NU, je bilo ugotovljeno, da k stanovanjem in poslovnim prostorom sodijo 2293, 2294 in 2297. Tehnični normativi za projektiranje in opremo mestnih prometnih površin iz 1979 so določali 1,5 parkirnega mesta na enoto in 10 parkirnih mest za obiskovalce. Tudi aktualni normativi določajo, da mora obstajati eno parkirno mesto na stanovanje v velikosti do 70 m2 in dve za večja stanovanja, od tega 10 % za obiskovalce. Iz razlogov sklepa ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče v nasprotju z izvedenskim mnenjem odločilo, da je parcela 2293/1 skupno pripadajoče zemljišče k stavbama 315 in 289. Odločitev je nejasna. Poleg tega je pripadajoče zemljišče mogoče določiti samo k stavbi, ne pa tudi k zemljišču.

Zmotna je ugotovitev, da se je nepozidani dvoriščni del (parceli 2293/1 in 2293/2) v letu 1955 razdelil na dve enoti. Tudi izvedenka je izpovedala, da dokument ali listina o taki delitvi ne obstaja. Pregledana arhivska dokumentacija izkazuje zgolj to, kako so se posamezni objekti uporabljali, ničesar pa ni glede uporabe dvorišča. Notranje dvorišče je bilo nezamejena in enotna površina, urbanistični standardi pa jasno zahtevajo obsežnejšo rabo dvorišča s strani stanovanjske stavbe. Notranji dvoriščni del, dostopen prek stanovanjskega objekta, je funkcionalno povezan z obema stavbama, zaradi česar njegove rabe ni mogoče razmejiti. Zaradi prostorske omejenosti parcel 2293/1 in 2294, velikega števila stanovanj in enotnosti dvorišča je upoštevaje urbanistične standarde treba ugotoviti, da je bilo celotno dvorišče namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe 289. Stavba 315 je bila v letu 1997 namenjena rušenju; notranje dvorišče zato ni moglo predstavljati pripadajočega zemljišča k temu provizoriju. Sodišče je dalo pretirano težo pretekli rabi in povsem prezrlo kriterij iz 1., 2. in 4. točke 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1.

Zmotna je ugotovitev, da je notranje nepozidano dvorišče v pretežnem delu služilo zgolj poslovni dejavnosti, stanovalcem Č. pa le v omejenem obsegu. Napačna je ugotovitev o strogi ločenosti na bivalni del in poslovno uporabo in da je tam bila ograja. Nasprotno so izpovedale priče D. D., E. E., B. A. in F. F. Te priče so res povedale, da so notranji dvoriščni del uporabljali najemniki poslovnih prostorov, a to ne ovrže dejstva, da je bil namenjen tudi stanovalcem (spravilo koles, prostor za igro, smeti, stepanje preprog, dostop do nepremičnin). To sta med drugimi smiselno potrdili priči B. A. in A. A. Glede na drugačno listinsko dokumentacijo izpovedbe D. D., B. A. in A. A. in G. G., iz katerih izhaja, da stanovalci niso imeli potrebe ne interesa za uporabo dvoriščnega dela in da z najemniki poslovnih prostorov ni bilo sporov, niso verodostojne.

Listine izkazujejo, da je med stanovalci in najemnikom poslovnih prostorov društvom H. obstajal spor glede uporabe skupnih prostorov v dvoriščnem delu objekta Č. 4 (sklep z dne 26. 5. 1998). Glede na to, da so bile vključene v korespondenco, je nenavadno, da se nobena od prič teh sporov in dopisov ni spomnila. Tudi iz dopisa z dne 9. 3. 1998 izhaja pripomba stanovalcev, da je najemnik uzurpiral celotno dvorišče in dohod do njega in s tem stanovalcem onemogočil uporabo skupnih površin, odločba občine z dne 2. 6. 1992 pa prepoveduje H. dostop z avtomobili in parkiranje na dvorišču stanovanjske stavbe. Ne gre torej le za problem parkiranja v hodniku, ampak za problem uporabe celotnih skupnih površin. Tudi v dopisu A. A. z dne 26. 5. 1998 je navedeno, da gre za spor glede koriščenja dvoriščnega prostora in da sme društvo na dvorišču parkirati največ dve vozili. Nesoglasje zaradi izrabe dvorišča med stanovanjskim in poslovnim objektom izkazuje tudi zabeležka sestanka z dne 3. 12. 1998. Da so stanovalci dvorišče razumeli kot svoje, je razvidno iz zapisnika sestanka z dne 5. 2. 1979 in dopisa A. A. z dne 27. 5. 1997. Navedeno potrjuje, da stanovalci niso pristajali na uporabo dela dvorišča s strani najemnikov poslovnih prostorov tudi že pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) v letu 1997.

Lastniki stavbe 315 niti niso predlagali ugotovitve, da gre za skupno pripadajoče zemljišče in zato sodišče za tako ugotovitev ni imelo podlage.

3.Drugi udeleženec in tretja udeleženka v pritožbi zoper III. točko izreka uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da parcela 2297 k. o. ... ni pripadajoče zemljišče k stavbi 289.

Odločitev o pripadnosti parcele 2297 temelji zgolj na domnevni funkciji stavbe 316. Taka poenostavitev bi pomenila, da bi vsako zemljišče pod garažo stanovalca v bližini stavbe postalo pripadajoče zemljišče k stavbi v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov.

Upoštevaje 1. odst. 42. čl. ZVEtL-1 morata biti za ugotovitev pripadajočega zemljišča izpolnjena dva pogoja: da je zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in da je postalo last lastnika stavbe. Parcela 2297 je bila pred uveljavitvijo predpisov o lastninjenju v družbeni lastnini. Ker je bila predmet denacionalizacije, do leta 2003 ni mogla postati last lastnika stavbe. V postopku tudi ni bilo sporno, da so 2., 3. in 4. nasprotni udeleženec v denacionalizacijskem postopku na navedeni parceli pridobili solastninsko pravico. Pomožna ali zunanje-ureditvena funkcija stavbe ni zadostna značilnost, ki bi zemljiško parcelo vključila med pripadajoča zemljišča k drugi stavbi. Čl. 23 je treba razlagati v povezavi z 42., 43. in 44. čl. ZVEtL-1 in prepovedjo poseganja v pridobljene pravice. Sodišče se ni ukvarjalo z dejstvom, da so 2., 3. in 4. nasprotni udeleženec pridobili solastninsko pravico na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 25. 5. 2009. Ni se opredelilo do navedbe Mestne občine I., da je bilo kupcem stanovanj poznano lastninsko stanje zemljišča.

Po mnenju sodne izvedenke parcela 2297 ne sodi v pripadajoče zemljišče stavbe 289. Iz zgodovinskih podatkov izhaja, da je na parceli prvotno stal del delavnice, ki ni bila del stavbe in ga ni bilo dovoljeno nadzidati za potrebe opravljanja dejavnosti v delavnici, in da garaža na navedeni parceli ni bila dostopna prek parcel, ki tvorijo sedaj ugotovljeno pripadajoče zemljišče k stavbi 289. Sodišče je mnenju deloma sledilo, nato pa naredilo zaključek, da iz listin v spisu in izpovedbe pritožnikov izhaja nasprotno. Ker ni obrazloženo, na katere listine v spisu se je sodišče oprlo in kateri del izpovedb potrjuje sprejeto odločitev, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče svojega stališča o pripadnosti parcele 2297 niti ni preverilo s postavitvijo vprašanj izvedenki. V 46. točki obrazložitve je sodišče zmotno parceli 2297 in 2294 povezalo v enoten prostor. Ta presoja nima podlage v izvedenih dokazih. Balkoni stavbe ne segajo na parcelo 2297, ampak le na parcelo 2294.

4.Prva nasprotna udeleženka ter drugi in tretja nasprotna udeleženka v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

5.Predlagatelji v odgovoru na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca in tretje nasprotne udeleženke predlagajo njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljev

7.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo individualno in skupno pripadajoče zemljišče k stavbi na Č. ulici 4 v I. V pritožbenem postopku je sporno, (1) ali parcela 2293/1 pripada zgolj stavbi 289 (večstanovanjska stavba na naslovu Č. 4) ali tudi stavbi 315 (poslovna stavba), (2) ali parcela 2293/2 pripada zgolj k stavbi 315 ali je skupna stavbi 289 in (3) ali parcela 2297, ki predstavlja zemljišče pod stavbo 316, pripada stavbi 289 ali zgolj k enemu od stanovanj v stavbi. Odločitev temelji na ugotovitvah,

-da so vse obravnavane parcele nastale iz nekdanje parcele 239, na kateri so bili konec 19. stoletja zgrajeni stanovanjska stavba in dvoriščni objekti, ki so obdajali notranje dvorišče, dostopno prek obokanega podhoda v stanovanjski stavbi,

-da je obravnavano območje v času gradnje delovalo kot ena zaključena celota z osnovnim stanovanjskim objektom in pomožnim objektom, v katerem je bila delavnica,

-da je po odvzemu parcele 239 tedanjim lastnikom ta prešla v splošno ljudsko premoženje, kasneje v družbeno lastnino,

-da je bil prostor od leta 1955 razdeljen na bivalni del in poslovni del; osnovna stavba ob ulični cesti je bila bivalna, pomožni objekt v obliki črke U pa je služil poslovni dejavnosti,

-da so bili dvoriščni objekti v času načrtovane delne rušitve in preureditve območja opredeljeni kot pomožni ali provizorični, a do rušitve ni prišlo, in so najkasneje od leta 1955 obratovali kot enovit, samostojen sklop poslovnih prostorov (sprva jih je uporabljalo podjetje C., od leta 1967 Servis koles H., od leta 1988 do 2016 pa Kolesarsko društvo H.),

-da je bil postopek vračanja premoženja po Zakonu o denacionalizaciji zaključen z odločitvijo, po kateri je bil polovični solastninski delež glede parcel (izven stavbišča stanovanjske stavbe) vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu, drugo polovico pa je pridobila (ohranila) občina, da odločitev potrjuje pretekla razpolagalna upravičenja občine glede poslovnih objektov skupaj s pripadajočim zemljiščem, ne ureja pa razmejitve dvoriščnih parcel med stanovanjski in poslovni del stavb,

-da iz v bistvenem skladnih izpovedb etažnih lastnikov in prič izhaja, da pred začetkom privatizacije ni bilo govora o tem, da bi dvorišče na parceli 2293/2 služilo za potrebe rabe stanovanjske stavbe in da je bila tudi parcela 2293/1 na voljo stanovalcem le v omejenem obsegu in frekvenci,

-da dopisi stanovalcev in občine, ki izvirajo iz druge polovice 90. let 20. stol., ne kažejo, da bi dvorišče v celoti ali v pretežnem delu pripadalo stanovanjski stavbi, ampak da je dotlej služilo pretežno poslovni dejavnosti, in da so si stanovalci šele tedaj začeli prizadevati za ureditev rabe dvorišča v večjem obsegu, kot so ga uporabljali v času družbene lastnine.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotnosti ugotovitev, da parcela 2293/2 ni služila redni rabi stanovanjske stavbe in da je bila parcela 2293/1 stanovalcem na voljo le v omejenem obsegu in frekvenci. Dokazna ocena je celovita, natančna in skrbna. Ovrednotene so vse izpovedbe zaslišanih udeležencev in prič, vključno z deli izpovedb, ki jih izpostavlja pritožba. V presoji verodostojnosti posameznih izpovedb je sodišče pravilno upoštevalo, v kolikšni meri je posamezna od prič seznanjena z dejanskimi okoliščinami o načinu rabe dvorišča v relevantnem obdobju, in medsebojno skladnost izpovedb. Z izpostavljenjem posameznih delov izpovedb nekaterih od zaslišanih prič, ne da bi se soočili s celotno vsebino izpovedb vseh, pritožniki ne morejo vzbuditi dvoma o pravilnosti izpodbijane ugotovitve. Nenazadnje je tudi prvi predlagatelj izpovedal o le omejeni uporabi dvorišča v delu ob stanovanjski stavbi (torej na parceli 2293/1). Podobno velja tudi za v pritožbi izpostavljeno vsebino posameznih listin. Edina v pritožbi omenjena listina, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZLNDL, je odločba občine z dne 2. 6. 1992, ki pa v postopku ni bila predložena in pritožniki le sklepajo o njeni vsebini. Ostale listine o komunikaciji med občino in uporabniki stanovanj ne dajejo podlage za sklepanje, da so stanovalci v obdobju med 1955 in 1997 nasprotovali uporabi dela dvorišča s strani uporabnikov poslovnih prostorov.

9.Neutemeljen je očitek o izostanku razlogov za odločitev, da je parcela 2293/1 skupno pripadajoče zemljišč stavb 315 in 289. V sklepu je ugotovljeno, da je bila parcela 2293/1 na voljo stanovalcem le v omejenem obsegu in frekvenci, obsežna dokazna ocena, podana v 26. do 38. točki obrazložitve, pa tak zaključek utemeljuje. V njenem okviru je sodišče (med drugim) ugotovilo, da je bilo dvorišče pretežno zasedeno s kolesarsko dejavnostjo, da žična ograja dvorišča ni delila na stanovanjski in poslovni del, ampak na sprejemni in servisni del kolesarskega servisa, da stanovalci niso parkirali na dvorišču in da so ga uporabljali v zelo omejenem obsegu - kvečjemu v širini parcele 2293/1, na kateri je stal drog za stepanje preprog in kjer so neposredno ob stavbi (pod balkoni) odložili kak material.

10.Neutemeljeni so nadalje pomisleki o neobrazloženem razhajanju med izvedenskim mnenjem in zaključki sodišča. Izvedenka je v mnenju navedla, da iz najdene dokumentacije sklepa o ločitvi dvorišča na stanovanjski in poslovni del, in pripadnost parcele 2293/1 pripisala stanovanjski stavbi, pripadnost parcele 2293/2 pa poslovni stavbi,2 iz razlogov izpodbijanega sklepa pa jasno izhaja, da je presoja o pripadnosti zemljišča v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. V ovrednotenju okoliščin, določenih v 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1,3 je sodišče upoštevalo tako vsebino in določnost najdenih upravnih aktov v zvezi z obravnavanimi parcelami kot tudi njihovo namembnost z vidika potreb vsakega od delov in njihovo preteklo redno rabo. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je pretirana teža dana pretekli rabi.

11.Navedbe predlagateljev o temeljni zasnovi stavbnega kompleksa ob gradnji, ki jih ponavljajo v pritožbi, je sodišče prve stopnje ovrednotilo, a je pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v obdobju po podržavljenju do uveljavitve ZLNDL. Kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, je bistveno, kako je bil obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo stanovanjske stavbe, opredeljen v obdobju družbene lastnine s strani pristojnih organov, ki so upravljali s stanovanji in poslovnimi prostori.

12.Normativi v zvezi s številom parkirnih mest na stanovanjsko enoto niso odločilni že iz razloga, ker izvirajo iz obdobja po izgradnji stavbe in po delitvi rabe spornih parcel med stanovanjski in poslovni del stavb.

13.Izrek ustrezno upošteva besedilo 6. odst. 105. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki se glasi: Če je posamezni del zgradbe ali nepremičnina namenjena skupni rabi etažnih lastnikov dveh ali več zgradb v etažni lastnini ali skupni rabi etažnih lastnikov ene ali več zgradb in lastnikov ene ali več nepremičnin, se obravnava

kot njihov skupen del, ki je

v solastnini etažnih lastnikov teh zgradb oziroma

v solastnini etažnih lastnikov in lastnikov nepremičnin

.

14.Neutemeljen je tudi očitek predlagateljev, da ugotovitev o pripadnosti parcele 2293/1 nima podlage v predlogih udeležencev. Že predlagatelji sami v predlogu niso podali decidiranega stališča o obsegu pripadajočega zemljišča. Navedli so, da iz previdnosti v predlog vključujejo vse parcele ob stanovanjski hiši, ob tem pa predlagali, naj sodišče v skladu z zakonom ugotovi pripadajoče zemljišče k stavbi na Č. 4, "za katerega izkazujejo upravičenje". Drugi, tretji in četrti nasprotni udeleženec pa so v prvi vlogi, s katero so se odzvali na predlog, navedli, da sta bili parceli 2293/1 in 2293/2 ves čas v uporabi najemnika oziroma uporabnika poslovnih prostorov in zato sodita k poslovni stavbi in ne k stanovanjski stavbi. Enako stališče izhaja tudi iz vloge, podane v odgovoru na pripombe predlagateljev na izvedensko mnenje.

O pritožbi drugega udeleženca in tretje udeleženke

15.Odločitev, da parceli 2294 in 2297, na kateri stoji stavba 316, predstavljata individualno pripadajoče zemljišče stavbe 289 (večstanovanjska stavba na Č. 4), temelji na ugotovitvah, - da se na tej parceli ni nikoli vršila poslovna dejavnosti, - da je bila v letu 1970 pritožničini materi in še enemu stanovalcu dovoljena postavitev montažne ("zasilne") garaže "v kotu dvorišča", - da sta pritožnika to garažo uporabljala od leta 1974, ko so jima starši pritožnice prepustili stanovanje, - da sta jo do leta 1997 uporabljala skupaj s sosedom, odtlej pa sama (po plačilu odškodnine sosedu), - da sta parceli prostorsko in funkcionalno povezani s stanovanjsko stavbo (nad ta prostor segajo tudi balkoni) in sta služili zgolj dostopu do južne stene stavbe in do garaže, - da je garaža pomožni objekt zunanje ureditve, ki je v preteklosti služil dvema, sedaj pa enemu posameznemu delu stanovanjske stavbe, - da sta bili v preteklosti del enotne parcele 239, ki je obsegala celotno dvorišče, stavbišči stanovanjske in poslovne stavbe. Stališče pritožnikov, da je parcela 2297 v njuni lasti, je sodišče prve stopnje zavrnilo z ugotovitvami, - da listine, ki sta jih predložila pritožnika, in njuni izpovedbi ne potrjujejo, da je garaža samostojen objekt in posledično skupaj s parcelo predmet samostojnega pravnega urejanja, - da sta prvotna graditelja garaže zemljišče, na katerem naj bi stala, pojmovala kot dvorišče, - da v primeru, da ne bi šlo za dvorišče, ne bi bilo potrebe po pridobivanju podpisov tedanjih stanovalcev ali soglasju hišnega sveta, - da garažni objekt predstavlja objekt zunanje ureditve, katerega stavbišče je pripadajoče zemljišče k stavbi, ki ji služi.

16.Pritožnika utemeljeno opozarjata, da funkcija objekta, postavljenega na parceli 2297, ni odločilna za presojo, ali sta na zemljišču pod njo pridobila pravico uporabe, ki se je kasneje preoblikovala v lastninsko pravico, a odločitev ne temelji na tej ugotovitvi, marveč na stališču, da pritožnika nista dokazala prehoda pravice uporabe na zemljišču pod objektom.

17.Neutemeljen je očitek, da sodišče ni vzelo v ozir 3. odst. 44. čl. ZVEtL-1, po katerem se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču ali njegovem delu prenehala zaradi dobroverne pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, pridobitve na podlagi zakona ali odločbe državnega organa.

18.Pritožnika sta pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da sta pred uveljavitvijo ZLNDL postala imetnika pravice uporabe na stavbišču pod garažnim objektom. Svoje stališče sta utemeljevala s trditvami, - da garažni objekt uporabljata od leta 1974, ko sta ga skupaj s stanovanjem nasledila od staršev, - da je ločen od hiše s cca 80 cm debelim zidom in ima dostop prek parkirišča med sosednjima objektoma na Č. 6 in Č. 8, - da vknjižba občine na podlagi ZLNDL ni konstitutivna, - da je vknjižba solastninskega deleža v korist denacionalizacijskega upravičenca nepravilna, - da sta zemljiškoknjižnima lastnikoma predlagala sporazumno ureditev (s plačilom odškodnine), - da v prizadevanjih za pridobitev lokacijskega dovoljenja konec 70. let nista bila uspešna, v letu 2005 pa je bila garaža na podlagi lokacijske informacije občine obnovljena in inšpekcijski pregled ni pokazal nepravilnosti glede legalnosti del, - da garaža ne more biti namenjena za redno rabo hiše v etažni lastnini in zato ni pripadajoče zemljišče k stavbi. Predlagatelji in nasprotni udeleženci so temu nasprotovali z navedbami, da udeleženca nista izkazala pridobitve izključne pravice uporabe niti pridobitve lastninske pravice in da je bil objekt, ki ni bil sestavni del poslovnih objektov, provizorij, tako da bi v primeru (predvidene) rušitve zemljišče postalo razpoložljivo za individualno rabo stavbe 289.

19.Neutemeljen je očitek o nepopolni izvedbi dokaza z izvedencem. Izvedenka je podala mnenje, da odsotnost dokumentacije za garažni objekt kaže, da objekt najverjetneje ni bil zgrajen legalno in da ni bil skladen s tedanjo prostorsko dokumentacijo in predpisi s področja gradnje. Po ugovoru predlagateljev o neobrazloženosti mnenja, da parcela 2297 ni pripadajoče zemljišče k stavbi 289, je v dopolnitvi pojasnila, da na navedeni parceli stoji stavba, ki pa nima katastrskega vpisa. Kasneje je mnenje ustno dopolnila. Pritožnika sta imela možnost, da ji na naroku postavita vprašanja,4 a tega nista storila. O čem bi se še morala izreči, pa niti v pritožbi nista navedla. Sicer pa presoja o pridobitvi lastninske pravice ni v domeni izvedenca, ampak sodišča.

20.Pritožnika sta trditev o legalnosti objekta neutemeljeno opirala na ZLNDL. Na podlagi tega zakona se je prejšnja pravica uporabe preoblikovala v lastninsko pravico, zakon pa ni urejal predpostavk za pridobitev pravice uporabe. Iz ostalih njunih navedb in pritožnikove izpovedbe pa izhaja, da jima je bilo neskladje s prostorskimi akti poznano. Ne iz navedb ne iz zbranega procesnega gradiva ne izhaja podlaga za prehod pravice uporabe s tedanjega upravljavca splošnega ljudskega premoženja ali kasneje družbene lastnine na njunega pravnega prednika (npr. odločbe, ustnega dogovora, konkludentnega soglasja). V pritožbi nista navedla nasprotnega. S tem, ko sodišče ni navedlo listin, ki jih je prebralo, zato ni kršilo njunih procesnih pravic.

21.Pritožbeno stališče, da zaradi predpisov, ki so urejali vračanje nacionaliziranega premoženja, parcela ni postala last vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe 289, ni utemeljeno. Če upravičenci ne bi zahtevali vrnitve premoženja, se stanje stvari zgolj zaradi (časovno omejenega) moratorija ne bi spremenilo. Ker je zahtevo za vrnitev premoženja vložil le eden od dveh denacionalizacijskih upravičencev, je bil postopek vračanja omejen na polovični solastninski delež (nekdaj enotne) parcele 239.

22.Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je za presojo, kateri del (nekdaj enotne) parcele 239 je bil vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu, odločilna vsebina odločbe o vrnitvi premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da denacionalizacijska odločba ne ureja razmejitve dvoriščnih parcel med stanovanjski in poslovni del stavb in ne posega v upravičenja etažnih lastnikov glede pripadajočega zemljišča.5 Lastninska pripadnost (v deležu) parcel, ki niso bile vrnjene, se zaradi teka denacionalizacijskega postopka ni spremenila.

23.Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

24.Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 35. čl. ZNP.

-------------------------------