Jedro

Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da bi bilo mogoče o tem, ali je bil tožnik poškodovan zaradi ravnanja z nevarno stvarjo, prej ugotoviti, kakšna naprava je sekalec mesa Kuter, kako ga je treba čistiti, ter to, ali je mogoče stroj očistiti tako, da bi bila pri tem v celoti izključena nevarnost poškodb čistilca.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da naj mu tožena stranka plača odškodnino v znesku 2.660.000,00 SIT s zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje. Presodilo je, da se je tožnik poškodoval po lastni krivdi. Ugotovilo je, da je nepravilno čistil posodo sekljalca za meso Kuter, čeprav je vedel, kakšen je pravilni način čiščenja stroja. Tožniku škoda ni nastala v zvezi z dejavnostjo, pri kateri bi šlo za povečano nevarnost. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik z navedbo, da sodba temelji na tožnikovi izjavi z dne 20.2.1992, ki jo je podpisal pomotoma. Okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, niso bile dovolj raziskane. Za škodo, ki je nastala tožniku, odgovarja tožena stranka po načelih objektivne odgovornosti in krivdno, ker tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek ter tudi pravilno ocenilo izvedene dokaze, vključno s pisno izjavo tožnika z dne 20.2.1991. Tudi po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka ni niti krivdno niti po načelu objektivne odgovornosti odgovorna tožniku za nastalo škodo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči ugotovili dejstva, na podlagi katerih sta zmotno presodili, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za škodne posledice nesreče, ki je nastala tožniku pri čiščenju stroja za pripravo mesnega testa Kuter. Gre za ugotovitev, da je treba pri čiščenju stroja očistiti tudi nože, ki so sami po sebi nevarna stvar, ter da so delavci, ki so čistili stroj, morali pri tem uporabljati priročna sredstva kot podstavke, na katere so stopali, da bi opravilo lahko opravili. Na voljo torej ni bilo namenskega podstavka, s katerega bi delavec lahko dosegel vse dele notranjosti stroja Kuter, za kar je krivdno odgovorna tožena stranka. Tožniku je zdrsnilo v vozičku za prevoz mesa, na katerega je stopil, da bi dosegel notranje dele stroja, tako da je z roko udaril po nožih.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilih 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja mora organizacija oziroma delodajalec delavcu, ki pri delu utrpi škodo, to povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Po določilih 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Po določilih 3. odstavka 177. člena ZOR je prost odgovornosti, če je oškodovanec kriv za škodo. Po določilih 2. odstavka 177. člena ZOR je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala zaradi dejanja odškodovanca samega. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da bi bilo mogoče o tem, ali je bil tožnik poškodovan zaradi ravnanja z nevarno stvarjo, prej ugotoviti, kakšna naprava je sekalec mesa Kuter, kako ga je treba čistiti, ter to, ali je mogoče stroj očistiti tako, da bi bila pri tem v celoti izključena nevarnost poškodb čistilca. Pri tem bi bilo treba ugotoviti, kakšna je bila velikost stroja, kakšne so bile njegove dimenzije in na kakšen način so čistilci opravljali svoje delo. Treba je ugotoviti ali so delo lahko opravljali le z brizganjem vode ali pa je bil potreben tudi neposrednejši stik čistilca z noži za rezanje mesa, ki so bili sestavni del stroja ali drugačno približevanje zaščitenim ali nezaščitenim nožem. Prav tako je treba ugotoviti, ali je bil čistilcem zagotovljen varen dostop do vseh delov stroja, ki ga je bilo treba očistiti ter to, ali so morali pri tem uporabljati kakšne podstavke, da bi stroj lahko očistili, ter kakšne podstavke so morali uporabljati. V dokaznem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali je tožena stranka v skladu z določili 27. člena Zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list SRS, št. 25/86) s splošnim aktom določila, da imajo čistilci stroja pravico in obveznost uporabljati kakšna sredstva za osebno varstvo pri delu.

Tožnik se je pri delu poškodoval pri čiščenju stroja, torej pri ravnanju z napravo, za katero ni bilo ugotovljeno, ali jo je treba šteti za nevarno stvar. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali obstaja za tožnikovo poškodbo objektivna odgovornost tožene stranke oziroma v kakšnem obsegu je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo. Pri odločanju o odgovornosti za nastanek škode bo treba presoditi tožnikovo morebitno nepazljivost pri čiščenju stroja. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kaj je povzročilo tožnikov padec, katerega posledica je bila v tem, da je z roko udaril po nožih ter se poškodoval. Pri presoji teh vprašanj pa bo treba tudi upoštevati, ali je bil tožnik sploh usposobljen za čiščenje oziroma v kakšnem obsegu je bil za to usposobljen (24. člen ZVD).

V primeru, da bo ugotovljeno, da je tožena stranka delno ali v celoti odgovorna za nastalo škodo tožniku, bo treba v dokaznem postopku ugotoviti tudi višino škode, nato pa ponovno odločiti o zahtevku tožnika.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na temelju določil 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, ter zadevo vrnilo v sojenje sodišču prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.