Jedro

V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 18. 10. 2013 (I. točka izreka), zavezalo toženko, da tožnici povrne 985,15 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka) in sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v obdobju od 31. 1. 2011 do 7. 7. 2012 zavrže. Ugotovilo je, da v tožničinem primeru ni podana situacija po 63. členu Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, ZUTD), ki za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravico do denarnega nadomestila veže na vložitev tožbe na delovno sodišče, saj bi za takšen primer šlo le tedaj, če bi bila tožnica odpuščena iz razloga, ki ga ZDR ne določa kot odpovedni razlog, oziroma če takšen odpovedni razlog dejansko ne bi bil podan, za kar pa v dani situaciji ne gre, tako da tudi ni podlage za uporabo določbe četrtega odstavka 65. člena ZUTD, po kateri se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, če je delavec v delovnem sporu zoper delodajalca sklenil sodno poravnavo, v kateri ni zajeta ugotovitev glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tudi zakonske določbe četrtega odstavka 65. člena ni mogoče razlagati tako dobesedno, kot jo tolmači tožena stranka. V posledici tega tudi ne pride v poštev določba 2. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD, ki predpisuje zavarovančevo obveznost vračila prejetega nadomestila le tedaj, ko je bila odločba o denarnem nadomestilu odpravljena po četrtem odstavku 65. člena ZUTD.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je tožnici pravico do denarnega nadomestila priznala na podlagi izpolnjevanja pogoja iz 8. alineje drugega odstavka 63. člena ZUTD in sicer, ker je tožnici v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu (A. d.o.o.) le-ta prenehala kot delavki s priznano invalidnostjo III. kategorije ob dejstvu, da je bila ob prenehanju delovnega razmerja (31. 12. 2010) začasno nesposobna za delo zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi česar je uveljavila t.i. administrativni stalež, skladno z veljavnimi predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja in ji je zavarovanje prenehalo 30. 1. 2011. To je po 116. členu ZDR tožnico uvrščalo v t.i. varovalno kategorijo delavcev s posebnim varstvom pred odpovedjo. Tožnica je v zvezi s to nezakonitostjo uveljavljala sodno varstvo in ji je bila zato priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zaradi navedenega toženka meni, da je stališče sodišča, da se določba 8. alineje drugega odstavka 63. člena ZUTD lahko nanaša zgolj na tista določila ZDR, ki prepovedujejo odpuščanje varovane kategorije delavcev in jih našteva primeroma npr. predstavnik delavcev - 113. člen, starejši delavci - 114. člen, starši - 115. člen, delovni invalidi - prvi odstavek 116. člena ZDR (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), nepravilno, saj je potrebno 116. člen ZDR gledati celovito in ne zgolj en odstavek. Celoten člen je umeščen v poglavje posebnega varstva pred odpovedjo in se torej nanaša tudi na dejansko stanje tožničine zadeve. Tako ni mogoče trditi, kot navaja sodišče, da določba drugega odstavka 63. člena ZUTD ne velja za primere, ko delodajalec krši določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR. Ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča, da nespoštovanje te določbe v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je nastopil zavarovalni primer, na katerega je vezano denarno nadomestilo. Pravica do denarnega nadomestila je vezana na prenehanje zavarovanja, kar izhaja tako iz 59. člena ZUTD, kakor iz 119. člena ZUTD. Tožnica je v postopku priznanja pravice do denarnega nadomestila, glede na določilo 8. alineje drugega odstavka 63. člena ZUTD, uveljavljala sodno varstvo, kar je bila podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila. V sodnem postopku pod opr. št. Pd 101/2011, zaradi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prijave v socialno zavarovanje je dne 15. 6. 2011 na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo sklenila sodno poravnavo, ki nedvomno ne vključuje oziroma obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je neprimerna navedba sodišča, ki v 11. točki izpodbijane sodbe dodaja, da zakonske določbe četrtega odstavka 65. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako dobesedno kot to tolmači toženka. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je tožnica v delovnem sporu uspela, saj je po sodni poravnavi upravičena do tistega, kar ji sicer pripada iz delovnega razmerja. Slednje za konkretni socialni spor nima nobene vrednosti, saj ZUTD kot lex specialis v četrtem odstavku 65. člena določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD umakne tožbo ali sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsegata ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bilo denarno nadomestilo brez dvoma priznano z upoštevanjem okoliščine po 8. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD, torej izključno zaradi tega, ker je vložila ustrezno pravno sredstvo. Le če bi v tem postopku sklenjena sodna poravnava obsegala ugotovitev glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi se ekskulpirala obveznosti odprave odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila. Takšne ugotovitve pa predmetna sodna poravnava ne obsega. Zaradi obstoja dejanskega stanja po četrtem odstavku 65. člena pa je podana tako podlaga za izdani izpodbijani odločbi kot tudi za uporabo 140. člena ZUTD v zvezi z vračilom prejetega denarnega nadomestila. Pritožba nadalje meni, da izrek sodbe v I. in III. točki ni skladen, saj sodišče v I. točki izreka odpravi dokončno odločbo toženke in odločbo organa prve stopnje, v III. točki pa tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v času od 31. 1. 2011 do 7. 7. 2012 zavrže, pri tem pa ne odloči o vračilu prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo in sredstev v času mirovanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 9. člena takrat veljavnega ZUTD.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem opozarja, da ne držijo navedbe toženke, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožnica je bila vrsto let zaposlena pri družbi A. d.o.o., prej B. d.o.o., delodajalec je tožnici 13. 9. 2010 vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožnica je zoper to odločitev pred pristojnim sodiščem zahtevala sodno varstvo, vse z namenom zavarovanja svojih pravic. S tožbo je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je njeno delovno razmerje prenehalo nezakonito in da jo je delodajalec dolžan prijaviti v socialno zavarovanje. Tožbo je predložila tudi Zavodu RS za zaposlovanje in na podlagi tega se je tožnici nadomestilo izplačevalo od 31. 1. 2011 do 7. 7. 2012. V delovnem sporu je 15. 6. 2011 sklenila sodno poravnavo, iz katere izhaja, da je s tožbo uspela, saj je bilo ugotovljeno, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi sodne odločbe in ne na podlagi volje pravdnih strank in iz sodne poravnave je razvidna tudi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo očitno v upravnem postopku spregledano. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS‑1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 18. 10. 2013. Z zadnjo citirano odločbo je organ prve stopnje odpravil odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila in hkrati odločil, da je tožnica dolžna vrniti izplačane zneske denarnega nadomestila v skupni višini 9.453,05 EUR neto v 30 dneh od dokončnosti izpodbijane odločbe.

7. Tožena stranka temelji svojo odločitev na tem, da je tožnica dne 15. 6. 2011 v delovnem sporu sklenila sodno poravnavo, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je tako izpolnjeno dejansko stanje po četrtem odstavku 65. člena ZUTD o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena, o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po 1. alineji prvega odstavka 140. člena ZUTD ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila skladno z določbami Zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ter tretjega in četrtega odstavka 65. člena tega zakona. V 2. alineji drugega odstavka tega člena je določeno, da če je podlaga za vračilo denarnega nadomestila odprava odločbe na podlagi četrtega odstavka 65. člena tega zakona, ima zavod pravico zahtevati od zavarovanca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanega zavarovancu po prenehanju delovnega razmerja, na katero se nanaša sklenjena sodna poravnava ali sporazum. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev. Četrti odstavek tega člena določa, da je zavarovanec oziroma v primeru iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona delodajalec, neupravičeno izplačano denarno nadomestilo iz prejšnjega odstavka dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po poteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v predmetni zadevi: - tožnica je po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 23. 1. 2006 invalid III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami, - tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. prenehalo z 31. 12. 2010 zaradi redne odpovedi delodajalca iz poslovnega razloga, potem ko je delodajalec v skladu z določbo 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1) pridobil mnenje komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (A6), iz katere je razvidno, da delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, zato je podana podlaga za odpoved brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po določbi 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), - tožnica je bila ob prenehanju delovnega razmerja v bolniškem staležu in je zato vložila tožbo na Delovno sodišče v Mariboru, - v delovnem sporu pod opr. št. Pd 101/2011 je zahtevala ugotovitev, da ji je delovno razmerje dne 31. 12. 2010 prenehalo nezakonito ter da jo je delodajalec od 1. 1. 2011 do zaključka bolniškega staleža oziroma najdlje do 13. 5. 2011 dolžan prijaviti v socialno zavarovanje, - na naroku dne 15. 6. 2011 je bila sklenjena sodna poravnava v okviru katere se je toženec (A. d.o.o.) zavezal tožnico prijaviti v socialno zavarovanje od 1. 1. 2011 do vključno 1. 4. 2011, zanjo po osnovi minimalne plače, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 2. 2006, obračunati in na predpisane račune odvesti predpisane prispevke po Zakonu o prispevkih za socialno varnost za enako obdobje, in ji plačati znesek 477,99 EUR na njen osebni - tekoči račun, v roku 8 dni od sklenitve te poravnave.

9. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožnica ostala brez zaposlitve zaradi odpovednega razloga po določbi 4. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR in same odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni šteti kot neutemeljene odpovedne razloge, ki jih zakon, ki ureja delovna razmerja izrecno ne bi določal. Sama redna odpoved tudi ni bila v nasprotju z določbami ZDR, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, tako da ne gre za razloge za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost iz drugega odstavka 63. člena ZUTD.

10. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica varstvo svojih pravic zoper delodajalca vtoževala pred delovnim sodiščem izključno zaradi tega, ker je obstajal razlog iz tretjega odstavka 116. člena ZDR. Tožnica ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila ob poteku odpovednega roka odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. V tem primeru pa ji delovno razmerje ne preneha s potekom odpovednega roka, temveč z dnem, ko se vrne delavec na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Tako je tudi bil oblikovan tožbeni zahtevek tožnice v tožbi z dne 11. 3. 2011. Tožnica je v delovnem sporu terjala ugotovitev, da ji je delovno razmerje dne 31. 12. 2010 prenehalo nezakonito in da jo je zaradi bolniškega staleža toženka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja do konca prenehanja upravičene zadržanosti od dela zaradi bolezni, vendar najdlje do 13. 5. 2011. Tožnica je v delovnem sporu uspela in je bila sodna poravnava tudi tako sklenjena.

11. V zvezi s prej navedenim prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da zakonske določbe četrtega odstavka 65. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako dobesedno kot to tolmači tožena stranka. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča glede tolmačenja četrtega odstavka 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je ob poteku odpovednega roka bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici dne 1. 1. 2011 delovno razmerje prenehalo nezakonito.

12. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku na odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 4. 2014 v zvezi z odločbo z dne 18. 3. 2014 so ostale v veljavi predhodno izdane odločbe tožene stranke o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ker je takšna pravica tožnici z navedenimi odločbami že priznana ta nima več pravnega interesa za njeno uveljavitev v tem sodnem postopku in je tako odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v času od 13. 1. 2011 do 7. 7. 2012 pravilna in temelji na določbi 274. člena ZPP.

13. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila v skladu s 140. členom ZUTD v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila skladno z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek ter tretjega in četrtega odstavka 65. člena ZUTD oziroma v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po tem zakonu preneha ali miruje. V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprav odločbe na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD, torej po 2. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD. Ker je bilo ugotovljeno, da razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni v ničemer doprinesla, zato sama trpi stroške odgovora na pritožbo.