Jedro

Obveznosti za tretje osebe pogodba sama po sebi ne more ustvariti. Nanje lahko ta preide zgolj v primeru, da je izjavljena ustrezna volja ali če to zakon izrecno določa. V tem primeru pa do prehoda obveznosti na toženo stranko, kot novo lastnico poslovnih prostorov v industrijski coni, po samem zakonu ni prišlo. Tožeča stranka namreč ne navaja, da za nepremičnine skupne rabe (NSR) velja režim etažne lastnine in niti, da bi bila tožena stranka solastnica NSR. Zato v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti določila osmega odstavka 67. člena SPZ.

Vtoževane višine neupravičene obogatitve zaradi uporabe tujih stvari ni mogoče utemeljiti na podlagi delilnega ključa, ki so ga solastniki NSR določili za razdelitev stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja NSR v Pogodbi o upravljanju. Kot je že bilo pojasnjeno navedena pogodba tožene stranke ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati še dodatnih 296,61 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 488,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se postopek za 48,23 EUR ustavi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 1.879,50 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 585,16 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja nepremičnin skupne rabe (NSR) na pogodbeni podlagi ni utemeljen. Nadalje je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da tožena stranka NSR dejansko uporablja in niti v kakšni meri jih uporablja.

2. Proti navedeni odločbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (proti II. točki izreka). Trdila je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zavzela je stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni zmogla svojega dokaznega bremena glede uporabe nepremičnin skupne rabe (NSR) s strani tožene stranke. Trdila je, da je navedla in dokazala katere NSR uporablja tožena stranka in tudi v kakšni višini se stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja NSR nanašajo na toženo stranko. Sodišču prve stopnje je očitala, da njegov zaključek o nedokazanosti uporabe NSR s strani tožene stranke ni obrazložen ter da je trditveno in dokazno breme med pravdnima strankama nepravilno razporedilo. Trdila je, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave, ker o pravno odločilnih dejstvih glede dejanske uporabe NSR in višine stroškov ni izvedlo predlaganih dokazov. Nasprotovala je zaključku sodišča prve stopnje, da ni pojasnila v kakšni višini se stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja nanašajo na toženo stranko. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da Pogodba o medsebojnih razmerji lastnikov pri souporabi in upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone X. v Ljubljani, ki se uporablja od 1. 1. 1996 dalje (A/720; Pogodba o medsebojnih razmerjih) in Pogodba o upravljanju nepremični skupne rabe industrijske cone X. v Ljubljani (A706; Pogodba o upravljanju) tožene stranke ne zavezujeta. Odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka je nasprotovala le posledično. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in v II. točki izreka izpodbijano odločbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka (III. točka izreka). Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je upoštevajoč vrednost spornega predmeta vrednost odvetniške storitve le 200 točk. Trdila je, da je v skladu s Tarifno številko 19 Odvetniške tarife (OT) ob vrednosti spornega predmeta 1.927,73 EUR vrednost odvetniške storitve 300 točk. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v III. točki izreka spremeni tako, da tožeči stranki naloži še plačilo 298,66 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

5. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper odločbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. V tem primeru je tožeča stranka kot upravnik NSR industrijske cone od tožene stranke (lastnice poslovnih prostorov v industrijski coni) zahtevala plačilo računov za stroške upravljanja, vzdrževanja in obratovanja NSR za obdobje maj 2017 do vključno maj 2020 v skupni višini 1.879,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila. Trdila je, da je na podlagi Pogodbe o medsebojnih razmerjih in Pogodbe o upravljanju upravičena od solastnikov in uporabnikov poslovne cone zahtevati plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja NSR v skladu z delilnim ključem določenim s Pogodbo o upravljanju. Nadalje je trdila, da je do plačila vtoževanih zneskov upravičena tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi v zvezi z rabo tuje stvari (190. člena OZ v zvezi s 198. členom OZ). Višino neupravičene obogatitve je določila na podlagi delilnega ključa določenega s Pogodbo o upravljanju.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pogodba o medsebojnih razmerjih in Pogodba o upravljanju tožene stranke ne zavezujeta. V 14. točki obrazložitve je pojasnilo razloge za svoje stališče. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki o neobrazloženosti navedenega zaključka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka navedenih pogodb ni podpisala. Pravilno je pojasnilo tudi, da tožeča stranka niti ni konkretno zatrjevala še manj pa uspela dokazati, da bi tožena stranka in njen predhodnik (družba A. d. o. o.) ob pridobitvi poslovnih prostorov v poslovni coni1 ali kdaj kasneje pridobila tudi solastnino na NSR ali se kako drugače zavezala spoštovati določila Pogodbe o medsebojnih razmerjih in/ali Pogodbe o upravljanju.

10. V skladu z določilom prvega odstavka 125. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbene stranke. Samo upnik je upravičen od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje in samo dolžnik je takšno dejanje zavezan opraviti. Na tretjo osebo (tj. toženo stranko), ki ni pogodbena stranka, lahko pogodba vpliva le na način, da se njej v korist ustanovi kakšna pravica (3. odstavek 125. člena OZ). Obveznosti za tretje osebe pogodba sama po sebi ne more ustvariti. Nanje lahko ta preide zgolj v primeru, da je izjavljena ustrezna volja (npr. s prevzemom dolga, prevzemom izpolnitve, odstopom terjatve) ali če to zakon izrecno določa. V tem primeru pa do prehoda obveznosti na toženo stranko, kot novo lastnico poslovnih prostorov v industrijski coni, po samem zakonu ni prišlo. Tožeča stranka namreč ne navaja, da za NSR velja režim etažne lastnine in niti, da bi bila tožena stranka solastnica NSR. Zato v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti določila osmega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).2 Glede na navedeno je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z zahtevkom za plačilo stroškov obratovanja, upravljanja in vzdrževanja NSR na pogodbeni podlagi ne more uspeti.

11. Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ)3 oziroma zlasti na podlagi določb o uporabi tuje stvari v svojo koristi (198. člen OZ).4 Zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve zaradi uporabe tuje stvari je utemeljen, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: (1) uporaba tuje stvari s strani tožene stranke brez pravne podlage, (2) obogatitev na strani tožene stranke zaradi uporabe, (3) prikrajšanje na strani tožeče stranke ter (4) vzročna zveza med obogatitvijo tožene stranke zaradi uporabe tuje stvari brez pravne podlage in prikrajšanjem tožeče stranke. Če ena izmed navedenih predpostavk ni izpolnjena, zahtevek iz neupravičene pridobitve ni utemeljen. Predpostavka, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena je, da je dejansko uporabljala NSR. Če NSR tožena stranka ni uporabljala, potem neupravičene obogatitve ni. Za utemeljenost zahtevka iz neupravičene obogatitve pa je treba določiti tudi višino neupravičene obogatitve, torej je neupravičeno obogatitev treba ovrednotiti.

12. Ali je tožena stranka v pravno odločilnem obdobju dejansko uporabljala NSR je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka NSR dejansko uporabljala. V postopku v sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, vezano na ugotovljeno dejansko stanje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato nasprotnih pritožbenih trditev, da je tožena stranka NSR v lasti solastnikov uporabljala, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče v tem postopku ne more upoštevati niti očitkov o nepravilni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena. Morebitne nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena namreč predstavljajo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Te nepravilnosti pa v sporih majhne vrednosti niso dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

13. Pritožbeni očitek neobrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje o neuporabi NSR s strani tožene stranke ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, zakaj je presodilo, da tožena stranka NSR ne uporablja. Pojasnilo je, da dejstvo, da ima tožena stranka poslovni naslov registriran na naslovu v industrijski coni in da je dostop do poslovnih prostorov tožene stranke mogoč le po cestah, ki predstavljajo NSR, še ne dokazuje dejanske rabe NSR, predvsem pa ne dokazuje v kakšnem obsegu NSR uporablja. Glede na to, da je tožena stranka uporabo delov NSR, ki so v lasti solastnikov NSR zanikala, bi morala tožeča stranka, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve konkretizirano trditi (in dokazati), katere dele NSR naj bi tožena stranka neupravičeno uporabljala. Pojasniti bi morala, zakaj naj bi bila tožena stranka v vtoževani višini neupravičeno obogatena. Le tako bi bil mogoč preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka vtožuje različne stroške oziroma uporabnino za neupravičeno uporabo različnih stvari oziroma storitev (za uporabe ceste, za odvoz smeti, za dobavo električne energije, zimsko službo, urejanje okolice in makadamskega parkirišča, ...).

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka tega trditvenega (in dokaznega) bremena ni zmogla. Zgolj pavšalna trditev, da tožena stranka uporablja celotne NSR, tudi po oceni pritožbenega sodišča navedenemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu ob nasprotovanju tožene stranke ne zadosti. Prav tako pa ni mogoče vtoževane višine neupravičene obogatitve zaradi uporabe tujih stvari utemeljiti na podlagi delilnega ključa, ki so ga solastniki NSR določili za razdelitev stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja NSR v Pogodbi o upravljanju. Kot je že bilo pojasnjeno navedena pogodba tožene stranke ne zavezuje. Tožeča stranka bi tako za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka morala zatrjevati in dokazati, da tožena stranka dejansko uporablja svoje poslovne prostore (le registracija sedeža tožene stranke na naslovu v industrijski coni še ne pomeni, da tožena stranka prostore na naslovu sedeža tudi dejansko uporablja). To je po presoji pritožbenega sodišča predpogoj za dejansko uporabo NSR. Nadalje bi morala tožeča stranka za vsako NSR v zvezi s katero je zaračunala stroške obratovanja in vzdrževanja oziroma opravljene storitve zatrjevati in dokazati, da to NSR tožena stranka dejansko uporablja oziroma, da opravljeno storitev tožena stranka potrebuje za normalno oziroma običajno uporabo svojih poslovnih prostorov v industrijski coni. Zatrjevati in dokazati bi morala tudi vsa pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče določitvi višino neupravičene obogatitve za uporabo vsake od NSR. Zatrjevati bi torej morala pravno odločilna dejstva na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti mero oziroma delež dejanske uporabe vsake posamezne NSR oziroma koristi od vsake opravljene storitve. Ker tožena stranka ni solastnica NSR, tožeča stranka glede višine neupravičene obogatitve ne more uspeti niti s sklicevanjem na določilo 68. člena SPZ.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov5 in je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o dejanski rabi NSR s strani tožene stranke (ugotovilo, da tožena stranka NSR ne uporablja) in o pravilnosti uporabe ključa delitve. Za ugoditev zahtevku na podlagi neupravičene obogatitve zaradi rabe tuje stvari morajo biti, kot je bilo že pojasnjeno, izpolnjene vse predpostavke kumulativno. Če ena izmed njih ni izpolnjena, potem zahtevku iz neupravičene obogatitve ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka v tem primeru med drugim ni zmogla svojega trditvenega bremena glede vtoževane višine neupravičene obogatitve (ni navedla pravno odločilnih dejstev, ki bi lahko bila podlaga za določitev višine neupravičene obogatitve). Ker tožeča stranka ni zatrjevala pravno odločilnih dejstev za določitev višine neupravičene obogatitve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo postavitev sodnih izvedencev predlaganih za določitev višine neupravičene obogatitve. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člena ZPP), sodišče ne sme izvajati dokazov glede pravno odločilnih dejstev, ki jih pravdni stranki ne zatrjujeta.6

16. Ker upoštevajoč pojasnjeno v prejšnjem odstavku vsaj ena predpostavka neupravičene obogatitve ni izpolnjena, je v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka (11. člena ZPP) vsakršno izvajanje dokazov o obstoju ostalih predpostavk neupravičene obogatitve (dejanske uporabe NSR) že iz tega vidika nepotrebno. Zato pritožbeni očitki tožeče stranke tudi v tem delu niso utemeljeni.

17. Držijo pa pritožbeni očitki tožene stranke. V skladu z določilom Tarifne številke 19, OT je ob vrednosti spornega predmeta 1.927,73 EUR (enako velja tudi za vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe za 48,23 EUR) vrednost odvetniške storitve 300 točk in ne 200 točk, kot je to zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je tako tožena stranka upravičena še do 100 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, 100 točk za odgovor na dopolnitev tožbe, 100 točk za prvo pripravljalno vlogo in 100 točk za pristop na narok. Poleg navedenega je v skladu z določilom tretjega odstavka 11. člena OT upravičena še do 5,2 točk za materialne stroške (in ne do zahtevanih 8 točk).7 Na navedene odvetniške stroške je pritožbeno sodišče priznalo tudi 22 odstotni davek na dodano vrednost, kar vse skupaj znaša 494,34 točk, ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 296,61 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrti odstavek 458. člena v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP).

18. Glede na navedeno pritožbeni očitki tožeče stranke niso utemeljeni, pritožbeni očitki tožene stranke pa so v pretežni meri utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče, ko tudi po uradnem preizkusu izpodbijane odločbe o glavne stvari (odločitve iz II. točke izreka) ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP, pritožbo tožeče stranke proti odločitvi o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano II. točko izreka odločbe potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče v pretežni meri ugodilo in v skladu z določilom pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP in 442. členom ZPP stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (III. točko izreka) spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati še dodatnih 296,61 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

20. Stroški tožene stranke z odgovorom na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili OT, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.927,73 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (7,5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR.

21. Pritožba tožene stranke je bila v pretežni meri (v 99,3 odstotkih) utemeljena. S preostalim neutemeljenim delom niso nastali nobeni stroški. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti celotne stroške povezane s pritožbo tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili OT in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 298,66 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,1 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 186,66 EUR. Toženi stranki je priznalo tudi stroške sodne takse v višini 21,60 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke v zvezi z njeno pritožbo tako znašajo 208,26 EUR.

22. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenih postopkov v skupnem znesku 488,25 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrti odstavek 458. člena v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP).

1 Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je pravni prednik tožene stranke (družba A. d. o. o.) kupil poslovne prostore od družbe B. d. o. o., ki je bila tudi solastnica NSR in podpisnica Pogodbe o medsebojnih razmerjih in Pogodbe o upravljanju. 2 Iz navedenega določila izhaja, da sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in v breme pravnih naslednikov posameznega solastnika. 3 Iz navedenega določila izhaja, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 4 Iz navedenega določila izhaja, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 5 Ogleda na kraju samem, s katerim bi se sodišče prepričalo, da se lahko tožena stranka pripelje do svojih nepremičnin le po cesti v lasti solastnikov NSR, da elektrika do njegove luči, priteče po omrežju, ki je v lasti solastnikov NSR, da odplake iz njegovih poslovnih prostorov odtekajo po kanalizacijskem omrežju v lasti solastnikov NSR, da pluženje cest ob zapadlem snegu izvaja tožeča stranka in ne MOL, saj gre za ceste v zasebni lasti, tudi pločnike posipava tožeča stranka sama, postavitev izvedencev za preveritev izračunov, višine neupravičene obogatitve tožene stranke, itd. 6 V skladu z veljavnimi predpisi in ustaljeno sodno prakso, lahko sodišče izvede le tiste dokaze, ki jih stranki postopka predlagata in le za ugotovitev tistih pravno odločilnih dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali in za katere sta pravdni stranki izvedbo posameznega dokaza predlagali. 7 Pritožbeno sodišče je pri določitvi materialnih stroškov upoštevalo, da je tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 11. člena OT do skupne višine 1000 točk (že priznanih z odločbo sodišča prve stopnje in na podlagi te sodbe) upravičena do 2 odstotkov za materialne stroške, od skupne višine nad 1000 točk pa do 1 odstotka za materialne stroške.