Jedro

Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne norme, na katero se sklicuje stranka.

Šteje se, da je bil tožnik s funkcije predsednika uprave pri toženi stranki odpoklican brez utemeljenega razloga že zato, ker ta sklep ni bil formalno zakonit (ker niti v sklepu o odpoklicu niti v zapisniku seje nadzornega sveta niso bili vsebinsko opredeljeni razlogi za odpoklic). Odpoklic tožnika brez utemeljenega razloga je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena ZGD-1. Tožniku glede na določbo drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v prisojeni višini, zato ni odločilnega pomena dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje to odškodnino prisodilo v vtoževani višini brez predhodnega odvoda davkov in prispevkov. Takšna odločitev je tudi v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katere je zaključiti, da tožniku pripada znesek v (bruto) višini, kot ga vtožuje in da je obračun in odvod predpisanih dajatev stvar davčno upravnih organov. Ker je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo, ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila, v II. točki izreka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, da tožnik sam krije svoje stroške postopka), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in o zadevi samo odloči ali pa da jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi najprej povzema vsebino dosedanjih odločitev in navaja, da je bila večina zahtevkov, ki jih je tožnik uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu, že pravnomočno zavrnjena, odprt je ostal le še zahtevek za plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v višini 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 do plačila. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2012 zahtevek delno spremenil tako, da je od zgoraj omenjenega zneska zahteval še odvod predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila. Vse tožnikove trditve in dokazni predlogi so se nanašali na pravico do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja po prvem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi, o tej odpravnini pa je bilo v dosedanjih postopkih že večkrat odločeno. V dosedanjem postopku niti ni bilo dvoma, da je bil predmet spora tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine. Ta dvom se je porodil šele z obrazložitvijo sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 64/2017 z dne 12. 4. 2017 (s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 661/2016 z dne 8. 9. 2016) in z napotki, ki jih je pritožbeno sodišče v citiranem sklepu dalo sodišču prve stopnje. Tožnik navedb o odškodnini ni podal, zato sodišče prve stopnje utemeljenosti njegovega zahtevka na odškodninski podlagi (drugi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi) ne bi smelo preizkušati. Vzporedno s tem individualnim delovnim sporom sta sicer potekala tudi spora preostalih dveh bivših članov uprave tožene stranke (A.A., B.B.), ki sta bila odpoklicana z istim sklepom nadzornega sveta kot tožnik in ki sta imela v svojih pogodbah o zaposlitvi dogovorjeno bistveno enako ureditev odpravnine in odškodnine, kot ju je imel dogovorjeni tožnik. To pa še ne pomeni, da mora biti odločitev v vseh treh sporih enaka, saj je ta odvisna tudi od načina pravdanja strank oziroma oblikovanja tožbenih zahtevkov. A.A. in B.B. sta namreč postavila tako zahtevka za izplačilo odpravnine (primarni zahtevek) kot tudi za plačilo odškodnine (podredni zahtevek). A.A. je Vrhovno sodišče RS prisodilo odškodnino po primarnem zahtevku, enako pa je bilo tudi pri B.B., kjer je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini po podrednem zahtevku. Iz tega razloga po stališču tožene stranke odločitvi v preostalih dveh sporih nista relevantni za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Za morebitno odškodnino po drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi tožnik ni podal ustreznih pravnorelevantnih navedb niti predlagal dokazov. Na to je tožena stranka opozorila tudi v svojih pripravljalnih vlogah z dne 16. 6. 2017 oziroma 19. 12. 2017 ter na naroku istega dne. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnikov tožbeni zahtevek presojati po prvem in tretjem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi po drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazovala, da je bil tožnik 9. 2. 2011 odpoklican zaradi hujših oziroma grobih kršitev obveznosti, zaradi česar mu je bila tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, če je odpoklic tožnika temeljil na njegovih grobih kršitvah obveznosti in v odvisnosti od teh ugotovitev presojati, ali je upravičen do vtoževane odpravnine po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je napačno tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v zadevi A.A., da je sklep o odpoklicu formalno nezakonit, ker ni bil ustrezno obrazložen, zato naj bi se štel ta odpoklic za neutemeljenega. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi A.A. je sicer tudi materialnopravno napačna. Sklep o odpoklicu ni neutemeljen zato, ker formalno ni bil obrazložen. Uveljavljanje odpravnine v delovnem sporu in posledično presojanje razloga za odpoklic glede na tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi že logično izključuje hkratno in drugačno presojo utemeljenosti sklepa o odpoklicu po drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Če je v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, se ne more v istem postopku ugotoviti, da je sklep o odpoklicu glede na drugi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi neutemeljen zato, ker v njem niso navedeni razlogi za odpoklic. Odškodnina za škodo po drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi je bila po višini omejena. Te odškodnine tožnik v tem individualnem delovnem sporu sploh ni vtoževal, saj takšnega zahtevka ni postavil, niti zanj podal ustreznih pravnorelevantnih navedb. Tožnik niti ni zatrjeval, da je sklep o odpoklicu neutemeljen, njegove navedbe v zvezi z utemeljenostjo odpoklica v vlogi z dne 21. 6. 2017 pa zapadejo pravilu prekluzije. Sodišče prve stopnje prav tako ne bi smelo upoštevati tožnikovih navedb iz vloge z dne 30. 1. 2013, saj je bil glede te vloge prekludiran. Sodišče prve stopnje bi moralo po vsebini ugotavljati, če je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi v kolikor bi šlo za neutemeljen odpoklic, pa za odškodninsko odgovornost tožene stranke niso bile podane ostale predpostavke. Tožnik ni izkazal obstoja pravno priznane škode, ki mu je nastala zaradi odpoklica. Odškodnina po drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi tudi nima narave pogodbene kazni, v tej določbi je določena le maksimalna višina odškodnine, zato bi moral to odškodnino tožnik tudi po višini ustrezno utemeljiti. Ta določba prav tako ne predstavlja dogovora o pavšalni odškodnini, zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi po tej pravni podlagi njegov tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je poleg tega prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik od vtoževanega zneska 224.290,00 EUR zahteval odvod davkov in prispevkov, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo le vtoževani znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljena je trditev tožnika na naroku dne 19. 12. 2017, da naj bi v svoji pripravljalni vlogi dne 20. 6. 2017 postavil dva zahtevka, saj tega v tej vlogi ni storil. Tudi če bi se štelo, da je tožnik s to pripravljalno vlogo spremenil tožbo, pa sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo na izjasnitev, če se s spremembo strinja. S tem je bila kršena pravica tožene stranke do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS. Za spremembo tožbe veljajo splošne določbe 185. člena ZPP in glede na to, da gre za premoženjski delovnopravni spor, ne pride v poštev četrti odstavek 41. člena ZDSS-1. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Glede na to, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pripravljalno vlogo tožnika z dne 20. 6. 2017, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, štelo kot predlog za spremembo tožbe, so nerelevantne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo na izjasnitev, če se s spremembo strinja. To pa pomeni, da v tem primeru ni prišlo do kršitve pravice tožene stranke do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.), kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

7. Prav tako ni podana smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo navedbe tožnika iz vloge z dne 30. 1. 2013. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik s to vlogo odgovoril na vlogo tožene stranke z dne 28. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je tožniku dalo rok 30 dni za odgovor na to vlogo, tožnik se je tega roka držal, zato kršitev iz določbe prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP ni podana.

8. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal več različnih tožbenih zahtevkov, o katerih je bilo (razen glede zahtevka za izplačilo zneska 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je tožnik uveljavljal iz naslova odpravnine) že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno je ostalo v tem individualnem delovnem sporu nerešeno le še vprašanje o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo zneska v omenjeni višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je temu delu njegovega tožbenega zahtevka prvič ugodilo s sodbo opr. št. I Pd 808/2011 z dne 12. 3. 2012 (v tej sodbi je bilo odločeno tudi o drugih tožbenih zahtevkih tožnika), ki pa jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012 v tem delu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo glede odločitve o utemeljenosti tega vtoževanega zneska vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (po izvedbi dodatnih dokazov) ta tožnikov tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. I Pd 1545/2012 z dne 21. 11. 2013 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik kot predsednik uprave tožene stranke grobo kršil svoje obveznosti v zvezi z lastniško udeležbo v družbi C. in v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe s finančno slabo stoječima družbama D. d. o. o. kot kreditojemalcem in E. d. o. o. kot porokom in plačnikom. Zoper to odločitev se je neuspešno pritožil tožnik, saj je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 112/2014 z dne 22. 5. 2014 njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. To odločitev pritožbenega sodišča je tožnik izpodbijal z revizijo, ki pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015 zavrnjena.

9. Zoper zgoraj omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč je tožnik na Ustavno sodišče RS vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče RS ugodilo z odločbo Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016. Zgoraj omenjene sodbe vrhovnega sodišča, pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje iz razloga, ker so sodišča brez ustrezne obrazložitve zavrnila tožnikove dokazne predloge, ki so se nanašali na dokazovanje solastništva tožnika v družbi C.. S tem je bila po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 661/2016 z dne 8. 9. 2016 tožniku prisodilo izplačilo odpravnine v višini 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. Na pritožbo obeh strank je pritožbeno sodišče razveljavilo to odločitev sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 64/2017 z dne 12. 4. 2017 zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo določbe ZPP glede prekluzije navedb in dokazov, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost ter pravilnost sodbe prvostopenjskega sodišča. Po ponovno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje to relativno bistveno kršitev določb postopka odpravilo in s sodbo, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, toženi stranki ponovno naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila in da vsaka stranka sama nosi svoje stroške tega individualnega delovnega spora.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju se na to obrazložitev le sklicuje ter v nadaljevanju odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

11. Tožnik, ki je pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal funkcijo predsednika uprave (tožnik je bil imenovan za predsednika uprave za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011), za to obdobje pa je imel sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi z dvema aneksoma (A1, A2, A3, B5), je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval s prvim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta je določal, da ima tožnik v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata (torej z 31. 5. 2011) ali zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata pravico do odpravnine v višini letne bruto plače, določene v 1. točki 6. člena pogodbe in 50 % iz 2. točke 6. člena te pogodbe. Po tretjem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi pa pravica do odpravnine ne obstaja, če je delavec odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta. V četrtem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi so bile primeroma naštete grobe kršitve obveznosti (zaradi katerih tožnik ne bi bil upravičen do odpravnine). Za odločanje o tožbenem zahtevku pa je pomemben še drugi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da sta stranki sporazumni, da pripada tožniku v primeru predčasnega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata tudi v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica odškodnina največ do višine letne bruto plače iz 1. točke 6. člena pogodbe in 50 % iz 2. točke 6. člena te pogodbe, kar velja kot dogovor o maksimalni odškodnini. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljeval predvsem s sklicevanjem na prvi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi in zatrjeval, da je sklep o odpoklicu neutemeljen, ker ni obrazložen, oziroma da grobih kršitev obveznosti ni storil, pri čemer se je že v tožbi skliceval tudi na to, da mu odpravnina pripada na podlagi prvega in drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo že omenjeno, je tožnik že v tožbi (točka VI) zatrjeval, da tožena stranka v odpoklicu ni navedla razloga za odpoklic in da je zato upravičen do izplačila odpravnine. Poleg tega je tudi iz njegovih navedb, podanih na narokih za glavno obravnavo dne 19. 1. 2012 in 12. 3. 2012, razvidno, da je tožnik neutemeljenost odpoklica utemeljeval tudi z neobrazloženostjo sklepa o odpoklicu glede razlogov za odpoklic.

12. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo vtoževanega zneska po obeh pravnih podlagah (torej po pravni podlagi iz naslova odpravnine in po pravni podlagi iz naslova odškodnine). Tretji odstavek 180. člena ZPP določa, da sodišče vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik nanjo ni vezan. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne norme, na katero se sklicuje stranka (tako tudi Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, stran 134 in nadalj.; Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 108/2004 z dne 8. 9. 2005, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 529/2009 z dne 6. 10. 2011,...). Iz komentarja k 180. členu ZPP nadalje izhaja, da tudi izrecna izjava tožnika (ali celo izrecen dogovor obeh strank), da naj se sodišče pri presoji omeji le na določen pravni vidik, ni upoštevna. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrniti, ker ga je vtoževal kot plačilo iz naslova pogodbeno dogovorjene odpravnine, pri čemer za izplačilo te odpravnine niso bili izpolnjeni pogoji, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča (tudi ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse - npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004, VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016) pravilno zaključilo, da se šteje, da je bil tožnik s funkcije predsednika uprave pri toženi stranki odpoklican brez utemeljenega razloga že zato, ker ta sklep ni bil formalno zakonit (ker niti v sklepu o odpoklicu niti v zapisniku seje nadzornega sveta niso bili vsebinsko opredeljeni razlogi za odpoklic). Odpoklic tožnika brez utemeljenega razloga je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Glede na zgornje ugotovitve so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bil tožnik odpoklican iz utemeljenega razloga. Prav tako so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati, ali je bil tožnik utemeljeno odpoklican (torej ali je grobo kršil svoje obveznosti, kot mu je to v sodnem postopku očitala tožena stranka). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je utemeljenost odpoklica presojalo glede na razloge o odpoklicu v sklepu oziroma zapisniku nadzornega sveta (kjer razlogi niso bili konkretizirani) in ni še posebej ugotavljalo, če je tožnik storil tiste grobe kršitve svojih obveznosti, ki jih je v sodnem postopku zatrjevala tožena stranka. To pa pomeni, da v zvezi z zatrjevanimi grobimi kršitvami obveznosti tožnika sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker teh kršitev ni ugotavljalo, kot to tožena stranka zmotno navaja v pritožbi.

14. Ob upoštevanju že omenjenega prvega in tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi bi bil tožnik upravičen do vtoževane odpravnine tudi v primeru utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata (višina dogovorjene odpravnine med strankama niti ni bila sporna), razen če bi bil odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, ki jih primeroma našteva četrti odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za pridobitev pravice do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi odpoklica je torej utemeljenost odpoklica, razen če bi prišlo do (utemeljenega) odpoklica iz razloga, ker je tožnik grobo kršil svoje obveznosti). V primeru predčasnega odpoklica tožnika s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata pa je bila med strankama v drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjena odškodnina zaradi neutemeljenega odpoklica (v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica). Ta odškodnina je znašala po sporazumu strank največ do višine letne bruto plače v 1. točki 6. člena pogodbe o zaposlitvi in 50 % iz 2. točke 6. člena te pogodbe, kar je veljalo kot dogovor o maksimalni odškodnini.

15. Ker je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga, je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe glede na tožnikove navedbe (in dokaze) o tem, da je bil neutemeljeno odpoklican (pri čemer je zatrjeval, da je bil odpoklic neutemeljen že zato, ker ni bil obrazložen) pravilno razlogovalo, da je treba ob tako ugotovljenem dejanskem stanju za presojo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka uporabiti drugi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi.

16. Odškodnina zaradi neutemeljenega predčasnega odpoklica je predstavljala posebno, s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pravico (ki sicer ni izhajala iz določb ZGD-1), zato je za to odmeno odločilno, kaj je bilo glede nje dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Razlog za to odškodnino je naknadno ugotovljen neutemeljen odpoklic tožnika. Tožnik se je na neutemeljenost odpoklica skliceval že v tožbi (in tudi v nadaljnjem postopku), odpravnina in maksimalna odškodnina pa sta bili dogovorjeni v enaki višini, zato je imelo sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejstvu, da je tožena stranka prepozno ugovarjala višini postavljenega zahtevka, dovolj podlage za presojo, da je tožnik zaradi naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica upravičen do odškodnine v višini, ki sta jo kot maksimalno dogovorili stranki v drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v postopku zatrjeval in dokazoval, da uveljavlja vtoževani znesek zaradi neutemeljenega odpoklica (protipravno ravnanje tožene stranke), ta znesek je bil (kljub temu, da je bil označen kot maksimalen) določen v pogodbi o zaposlitvi, zato so bili ob upoštevanju domneve vzročnosti izpolnjeni pogoji za prisojo vtoževanega zneska. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na predpostavke neposlovne odškodninske obveznosti.

17. Po zaključku pritožbenega sodišča je nadalje neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožniku prisodilo vtoževani znesek brez odvoda davkov in prispevkov. Tožniku glede na določbo drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v prisojeni višini, zato ni odločilnega pomena dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje to odškodnino prisodilo v vtoževani višini brez predhodnega odvoda davkov in prispevkov. Takšna odločitev je tudi v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, sodba in sklep VIII Ips 181/2017 in VIII Ips 11/2018 z dne 6. 3. 2018), na podlagi katere je zaključiti, da tožniku pripada znesek v (bruto) višini, kot ga vtožuje in da je obračun in odvod predpisanih dajatev stvar davčno upravnih organov. Ker je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo, ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od dneva, ko bi mu pri toženi stranki potekel mandat (česar sicer tožena stranka v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija).

18. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom za plačilo zneska 224.290,00 EUR uspel, v preostalem pa so bili njegovi zahtevki (za izplačilo razlike v plači, za izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust, za izplačilo odškodnine zaradi neuporabe službenega vozila in za izplačilo dodatka za delovno dobo pravnomočno zavrnjeni), je ob ugotovitvi, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu s svojimi denarnimi zahtevki uspel do približno polovice, utemeljeno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. To pa pomeni, da je tudi pritožbeni očitek tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožene stranke neutemeljen.

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.