Jedro

Sodišče je navedlo, da je pri odločanju o potrebah deklice, imelo pred očmi tudi določitev obsega stikov, ki so razporejeni na način, da hčerka pravdnih strank približno enako časa preživi pri obeh starših z izjemo nočitev, ki jih je več pri tožnici. Pravilno je navedlo, da je s tem zagotavljanje zadovoljevanja mesečnih potreb deklice določeno drugače, ne le s preživninskim zneskom, ki ga mora toženec plačevati tožnici. Takšno stališče je v skladu s sodno prakso, po kateri na obseg potreb otroka in tudi na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi starš neposredno krije del dnevnih otrokovih potreb.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu odločitve o določitvi mesečne preživnine za mld. A. A. (tč. III izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se mesečna preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati od 1. 4. 2016 dalje zviša za 30,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti strošek pritožbe v višini 55,32 EUR v roku 15 dni.

IV. Pritožba tožene stranke proti sklepu IV P 365/2016-85 z dne 30. 3. 2017 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mld. hčerka pravdnih strank A. A., rojena ..., zaupa v vzgojo in varstvo tožnici (tč. I izreka sodbe), toženec pa je dolžan zanjo plačevati mesečno preživnino v znesku 270,00 od 1. 4. 2016 dalje (tč. II izreka sodbe). Tožničin višji preživninski zahtevek je zavrnilo (tč. III izreka sodbe). Določilo je stike mld. A. A. s tožencem vsak drugi vikend od petka, ko toženec hčerko prevzame v šoli po pouku, do ponedeljka do 19.00 ure, ko jo pripelje na dom matere ter vsako sredo od konca pouka do 19.00 ure, v tednu, ko oče nima stika čez vikend, pa tudi v ponedeljek za čas od konca pouka do 19.00 ure ter stike v času počitnic in praznikov (tč. IV izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Pravdni stranki sta proti sodbi vložili pravočasni pritožbi, toženec pa tudi proti odločitvi o odmeri nagrade in stroškov sodne izvedenke klinične psihologinje v znesku 227,82 EUR.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu odločitve o višini toženčeve mesečne obveznosti preživljanja mladoletne hčerke pravdnih strank. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da določi preživninsko obveznost v zahtevanem znesku 500,00 EUR, najmanj pa v višini 490,00 EUR mesečno, podredno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je mesečne potrebe otroka ugotovilo v prenizkem znesku. V sodbi ni najti razlogov, zakaj sodišče ocenjuje, da so stroški otroka nižji od tistih, ki jih je dokazovala, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V izvedenem dokaznem postopku ni podlage za sklep, da kupuje otroku boljša in dražja oblačila in obutev. Ugotovljeni znesek 60,00 EUR mesečno je prenizek. Po drugi strani naj bi imel glede na ugotovitev iz izpodbijane sodbe toženec mesečne stroške v višini 50,00 EUR. Podcenjen je tudi strošek hrane. V delu, ko sodišče ugotavlja, da je ta znesek 90,00 EUR, sodbe ni mogoče preizkusiti. Nejasno je tudi, zakaj je sodišče določilo, da na mladoletnega otroka odpade le 50,00 EUR mesečnih stroškov stanovanja. Argument, da so glede na količino stikov izdatki stanovanja pri materi toliko manjši, je nejasen. Odločitev glede stroška počitnic ni v korist otroka. Časovna enakovrednost razporeditve počitnic še ne pomeni enakovredne razporeditve stroškov zanje. Sodišče je samo v razlogih sodbe navedlo, da je mati aktivni del družine. Ona pelje otroka na morje, na potovanje v tujino, na smučanje, na izlete. Pri očetu preživlja čas za prenosno računalniško tablico in gleda risanke, s čimer nima toženec nobenih stroškov. Ugovor napačno ugotovljenega dejanskega stanja velja tudi glede ostalih izdatkov. Materialnopravno pa tudi ni pravilno razporejeno preživninsko breme. Toženec prejema več kot 1.300,00 EUR mesečno in ima v skladih pri banki naloženih približno 40.000,00 EUR sredstev. Poleg tega je lastnik nepremičnin in premičnin. Tožničini prihodki so manjši in znašajo okrog 900,00 EUR mesečno. Njen mesečni prihodek je za 30 % nižji od toženčevega. Strošek za zadovoljitev potreb mladoletnega otroka predstavlja znesek 700,00 EUR mesečno. Oče bi moral nositi 70 % teh stroškov oziroma 490,00 EUR. Stališče sodne prakse je tudi, da mora tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo, za preživljanje plačevati več od tistega, ki otroku nudi vsakodnevno nego in skrb, ter da je otroku treba zagotoviti približno enak standard življenja, kadar je to mogoče. 4. Toženec je v pritožbi brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov navedel, da zavrača plačilo honorarja izvedenke in hkrati, da naj izvedenka izroči vso dokumentacijo, ki jo je uporabila pri izdelavi mnenja, da jo bo lahko uporabil za pridobitev drugega. Iz delno nerazumljive pritožbene kritike izpodbijane sodbe je mogoče povzeti toženčevo nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem, ki poda napačno zdravstveno oceno (matere). Čeprav otrok pri obeh starših spi v enaki postelji, daje pri primerjavi bivalnih pogojev prednost materi. Prav tako primerja osebnosti obeh staršev, ki pa ne moreta biti primerljivi. Napačna je ocena, da se otrok počuti pri materi varneje. Opiše primere otrokovega upiranja materi. Navaja, da se je izvedenka podlo izognila oceni nevrotičnih in zdravstvenih težav tožnice. Z zakonom predpisan (68. in 69. člen ZZZDR) svetovalni razgovor ni bil opravljen. Znesku preživnine ne oporeka, ker bi ocenil, da je izračun slab, ampak zato, ker je način življenja tožnice preko njenih zmožnosti. Meni, da predstavlja primerno preživnino znesek 180,00 EUR. Zaključuje, da zdravje tožnice skrbi le njega. Predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo ali pa da se spremeni tako, da se otrok dodeli njemu.

5. Toženec je vložil vlogo, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo 17. 8. 2017 in jo štelo za njegov odgovor na tožničino pritožbo. V vlogi predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke proti izpodbijani sodbi je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

7. Materialnopravna podlaga odločitvi, komu se otrok po razpadu življenjske skupnosti staršev zaupa v vzgojo in varstvo, je v določilih 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004). Navedene določbe najprej predpostavljajo, da bosta starša sama uredila sporno razmerje tako, da se bosta sporazumela o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristi. Lahko se sporazumeta, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otroka, ali da je otrok pri enem od njiju. Če se ne sporazumeta niti ob pomoči Centra za socialno delo, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od njiju. Preden odloči mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo.1

8. Po 54. členu Ustave RS so starši enaki v pravici in dolžnosti vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Enakosti v izvrševanju pravice in dolžnosti se po razpadu življenjske skupnosti starša najbolj približata z dogovorom o skupni vzgoji in varstvu. Kot je bilo navedeno je skupna vzgoja in varstvo lahko le posledica sporazuma med staršema, ne pa tudi odločitve sodišča. Sporazum namreč predpostavlja neobremenjenost staršev s preteklim partnerskim odnosom in sposobnost neobremenjene komunikacije med njima v zvezi z vprašanji, ki zadevajo varstvo, vzgojo in oskrbo otroka. V obravnavanem primeru sporazum ni bil mogoč. Sodišče je ugotovilo, da toženec ni pripravljen na dogovore v zvezi s skupnim skrbništvom. Po mnenju izvedenke skupnost starševstva ne bi bila rešitev v položaju, ko starša nista zmožna korektne medsebojne komunikacije. V položaju, ko se starša ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi, mora torej izbiro med enim in drugim staršem opraviti sodišče. Ko izbira med možnostima mora izbrati tisto, za katero govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni, na koncu pa jih legitimira največja otrokova korist. Sodišče mora ugotoviti predvsem, pri katerem od staršev bo otrok imel več podpore pri graditvi svoje osebnosti ter pri katerem od staršev bo imel večjo možnost ohraniti že vzpostavljena oziroma obstoječa razmerja do zunanjega sveta (tako imenovano načelo kontinuitete vzgoje in varstva).

9. Sodišče prve stopnje je navedene okoliščine ugotavljalo s pomočjo izvedenke klinične psihologinje. Izvedenkine ugotovitve so jasne in jih zgolj toženčev laični dvom v njeno strokovnost ne more omajati. Izvedenka je ugotovila, da deklica preferira mamo in okolje pri njej doživlja kot dom. Mladoletna A. A. je na mamo čustveno navezana, ji zaupa, prisotnost matere pa ji vzpostavlja občutek varnosti. Izvedenka tudi meni, da je mati osebnostno primernejša od očeta, da je ustreznejša v komunikaciji, odprta, družabna, dinamična, upoštevajoča, ima emaptijo, ustrezno kontrolo čustvovanja in čustveno stabilnost. Za razliko od toženca je tožnica bolj distancirana do partnerskih konfliktov in z njimi ne obremenjuje hčerke. Hkrati je bolj kooperativna v dogovorih, kar je pozitivno za sodelovanje med staršema. Glede toženčevih trditev o materinem slabem zdravstvenem (psihičnem) stanju, je izvedenka navedla, da pri tožnici ni zaznala nobenih težav ali neprimernih ravnanj. Upoštevala je tudi, da je imela mati anksiozne napade, a hkrati pojasnila, da ti niso kontraindicirani za starševstvo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se otrok pri materi ne počuti varno. Omenjena izvedenka je pri mladoletni hčerki pravdnih strank ugotovila obstoj čustvene navezanosti na mamo, pri njej čuti večjo varnost, kar odraža njena želja, ki jo je zaupala, da bi se s stika pri očetu zvečer vedno vračala k materi, kjer bi prespala. Glede očitka neprimernosti ravnanj matere je izvedenka navedla, da teh ni, je pa ugotovila, da je za razliko od očeta mati bolj zahtevna in deklici postavlja omejitve, pri tem pa uporablja ustrezna vzgojna ravnanja in je v vzgoji dosledna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v delu, da se mld. A. A. zaupa v vzgojo in varstvo tožnici, pravilna, pritožba toženca zoper njo pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Materialnopravna podlaga sodne določitve preživnine je v 129. členu ZZZDR, po katerem mora biti preživnina v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. V drugem odstavku 129. a člen ZZZDR opredeljuje življenjske potrebe otroka. Te zlasti predstavljajo stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodišče mora torej najprej ugotoviti stroške življenjskih potreb otroka, nato pa med starša porazdeliti preživninsko breme. Določitev preživnine tako predstavlja določitev vrednotnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejavniki, podlaga za to pa je določitev (pa ne matematično natančno) njihove vrednosti.

11. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek sodišču, da je, ne da bi navedlo razloge, znižalo stroške otroka, ki naj bi jih dokazala. Sodišče je navedlo, da je pri odločanju o potrebah deklice, imelo pred očmi tudi določitev obsega stikov, ki so razporejeni na način, da hčerka pravdnih strank približno enako časa preživi pri obeh starših z izjemo nočitev, ki jih je več pri tožnici. Pravilno je navedlo, da je s tem zagotavljanje zadovoljevanja mesečnih potreb deklice določeno drugače, ne le s preživninskim zneskom, ki ga mora toženec plačevati tožnici. Takšno stališče je v skladu s sodno prakso, po kateri na obseg potreb otroka in tudi na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi starš neposredno krije del dnevnih otrokovih potreb.2 V obravnavani zadevi je sodišče določilo stike mladoletne hčerke pravdnih strank s tožencem vsak drugi vikend od petka, ko toženec hčerko prevzame v šoli po pouku, do ponedeljka do 19.00 ure, ko je pripelje na dom matere ter vsako sredo od konca pouka do 19.00 ure, v tednu, ko oče nima stika čez vikend, pa tudi v ponedeljek za čas od konca pouka do 19.00 ure. Čas med prazniki in počitnicami pa otrok preživi z obema staršema enako3. To pomeni, da toženec s hčerko preživi približno 40 % časa. Tako ne more biti dvoma, da del stroškov za ugotovljene mesečne potrebe otroka za prehrano doma, za uporabo stanovanja, razvedrilo (igrače), higieno, v navedenem odstotku pokriva oče otroka.

12. Strošek za obleko in obutev je strošek, ki ga mora pokriti mati iz preživnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je ocena tega stroška v višini 60,00 EUR mesečno oziroma 720,00 EUR letno, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje ustrezna glede na potrebe osemletne deklice in zmožnosti staršev. Pravilno pa tožnica nasprotuje zaključku sodišča, da ne upošteva stroška počitnic, ker imata starša, kot je sodišče navedlo: "Počitnice razdeljene enakovredno in morata tako v obsegu, kot sta sposobna in glede na njune finančne zmožnosti zagotoviti način preživljanja počitnic". Pritrditi je treba tožničini pritožbeni trditvi, da je ona tisti, ki poskrbi za otrokovo aktivno preživljanje počitnic pa tudi vikendov, ko hodita na izlete, obiskujeta muzeje in gledališke predstave (stroške teh je prvostopenjsko sodišče ocenilo v višini 30,00 EUR mesečno). Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi moralo sodišče kot strošek, ki ga mora mati pokriti s preživnino, upoštevati tudi otrokovo preživljanje poletnih počitnic na morju (doma ali v tujini) in zimskih počitnic na smučanju. Gre za strošek zadovoljevanja potrebe otroka, ki je nedvomno v njegovo korist in ga citirana določba 129.a člena izrecno navaja. V tožbenih trditvah je tožnica strošek poletnih počitnic ocenila v višini 500,00 EUR letno, zimskih pa v višini 180,00 EUR oziroma 56,67 EUR mesečno. Glede na navedeno je mogoče stroške zadovoljevanja potreb mladoletne A. A. oceniti na približno 500,00 EUR mesečno.

13. Ocena preživninskih stroškov mld. A. A. je pogojena z razpoložljivostjo sredstev, ki jih imajo njeni starši za izpolnjevanje preživninske obveznosti. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženca, da tožnica uveljavlja način življenja preko svojih zmožnosti. Sodišče je ugotovilo, da tožnica iz samozaposlitve prejema povprečno 916,00 EUR mesečno, 500 do 600,00 EUR iz naslova dela v društvu mediatorjev, prejema pa tudi priložnostne dohodke okoli 250,00 EUR do 320,00 EUR. Po drugi strani toženec mesečno prejema okoli 1.300,00 EUR pokojnine z invalidnino, ima premoženje v skladih, ki ga sam ocenjuje na približno 40.000,00 EUR mesečno, oba pa sta tudi solastnika nepremičnin. Glede na navedeno ne drži tožničin pritožbeni očitek, da ima za 30 % nižji mesečni prihodek od toženca4. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da so premoženjske zmožnosti očeta le nekoliko boljše od materinih in da naj zato pokrije približno 60 % dekličinih potreb, je zato pravilen. Glede na ugotovljeni strošek za zadovoljevanje potreb mladoletnega otroka, to pomeni, da je za njeno preživljanje dolžan plačevati po 300,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako, da je znesek preživnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje zvišalo za 30,00 EUR za čas od 1. 4. 2016 dalje (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 413. člena v zvezi s 165. členom ZPP. V skladu z navedeno določbo odloči sodišče o stroških postopka v postopku iz razmerij med starši in otroki po prostem preudarku. To pomeni, da mora upoštevati vse okoliščine primera in jih pravično ovrednotiti. Kriterij uspeha v tem postopku torej ni odločilen, pa vendar se v tem pritožbenem postopku ponuja kot najbolj pravičen. Toženec je bil v pritožbenem postopku povsem neuspešen, tožnica pa le delno uspešna, in sicer za 23% svojega pritožbenega predloga. Pritožbeno sodišče ji je zato od odmerjenih pritožbenih stroškov v znesku 240,52 (sodna taksa 22,50 EUR, sestava pritožbe 149,17 EUR, materialni stroški v skladu z tretjim odstavkom 11. člena ODT in 22% DDV) prisodilo 55,32 EUR. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. 15. Toženec je v pritožbi navedel, da zavrača plačilo honorarja za izvedenko. Po pozivu sodišča je pojasnil, da s tem izpodbija sklep o odmeri nagrade sodni izvedenki IV P 36572016-85 z dne 30. 3. 20175. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom odmerilo nagrado za pripravo in ustno podajanje mnenja na naroku za glavno obravnavo, za izvedenkino navzočnost na naroku ter odločilo, da se izvedenki povrnejo stroški kilometrine. Toženec višine odmere, nagrade in stroškov ne prereka. Kot navaja zavrača plačilo zaradi izvedenkine nestrokovnosti in malomarnosti. Tak očitek je neutemeljen, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo pri presoji odločitve o zaupanju v vzgojo in varstvo otroka. Toženčevo pritožbo zoper navedeni sklep je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Toženčev očitek kršitve določbe 68. člena ZZZDR, ker pred CSD ni bil izveden svetovalni razgovor je neutemeljen. Svetovalni razgovor z vsemi posledicami neudeležbe (71. člen ZZZDR) je določen le v primeru razveze zakonske zveze. 2 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 345/2016 z dne 9. 2. 2017, sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1652/2017 z dne 28. 9. 2017. 3 Določitev stikov ni predmet pritožbenega izpodbijanja nobene od pravdnih strank. 4 Toženec zaključka sodišča prve stopnje o premoženjskih zmožnostih pravdnih strank ne prereka. 5 Pritožba v delu, ki se nanaša na navedeni sklep je pravočasna.