Jedro

Če je tožbeni zahtevek postavljen na razveljavitev sodne poravnave, sodišče ne more odločati o ničnosti, čeprav tožnik v tožbeni povesti vpleta tudi razloge, ki kažejo na ničnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je predlagal razveljavitev sodne poravnave, sklenjene dne 10.11.1993 pod opr. št. II P 488/92, Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani ter mu naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 100.510,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni ugodilo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil tožnik in navedel, da se pritožuje iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Pojasnil je, da je vložil tožbo, s katero je izpodbijal sodno poravnavo, sklenjeno v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Tožbi je priložil izvedeniško mnenje, iz katerega je razvidno, v kakšnem duševnem stanju je bil ob sklenitvi sporne sodne poravnave. Poleg izvedeniškega mnenja o svojem psihološkem stanju, pa je tožnik pridobil tudi izvedeniško mnenje o cenitvi nepremičnin, iz katerega izhaja, da je bila sodna poravnava sklenjena preko tožbenega zathevka takratne tožnice in je bil sedanji tožnik oškodovan tako glede ugotavljanja solastninskega deleža, kakor tudi s tem, da sodna poravnava ni obsegala stanovanja. Tožnik vztraja pri tem, da je bil obseg premoženja in delež na njem nesporen, šlo pa je za očitno napako, nepravilno formulacijo ali pa izkoriščanje tožnika, ko se je v sodno poravnavo zapisalo 55.000,00 DEM namesto 15.000,00 DEM. Po tožnikovem mnenju je prišlo do nesorazmerja pri preračunu, po izvedencu izračunani vrednosti in zapisani vrednosti, v nemške marke. Takratna tožnica je izkoristila stisko današnjega tožnika, ki se zaradi psihične labilnosti ni mogel boriti za svoje pravice. Tožnik je prepričan, da bi ga sodišče zaradi očitnega neskladja med dogovorjenim izplačilom in izvedensko ugotovljeno vrednostjo, moralo opozoriti, da pristaja na nekaj, kar nihče ni zahteval od njega. Tožnik je bil na glavni obravnavi brez zastopnika in očitno v stanju nerazsodnosti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Tožnik je v tožbi postavil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev sklenjene sodne poravnave in povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče je v skladu z načelom dispozitivnosti (2. člen Zakona o pravdnem postopku) vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. V izpodbijani sodbi je sodišče odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, ki vsebuje zahtevo za razveljavitev sklenjene sodne poravnave. Ker ima sodna poravnava značaj pogodbe, jo je moč izpodbijati s tožbo iz razlogov neveljavnosti pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v kateri je določeno, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s potekom enega leta odkar se je izvedelo za izpodbojni razlog oziroma prenehanje sile, v vsakem primeru pa ta pravica preneha v treh letih od dneva sklenitve pogodbe. Ker je od dneva sklenitve sodne poravnave do vložitve tožbe minilo skoraj pet let, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je bil vložen po poteku triletnega prekluzivnega roka. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča. Dejstvo je, da je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval razveljavitev sodne poravnave. V skladu z določbo 112. člena Zakona o obligacijskih razmerjih se pogodba razveljavi, v kolikor je ugotovljeno, da je izpodbojna, pogodbo pa lahko izpodbija le zainteresirana pogodbena stranka. V primerjavi z ničnostjo, kjer je v ospredju javni interes, je izpodbojnost pogodbe institucija, ki varuje interese pogodbenih strank, zaradi česar zakon tudi predvideva prekluzivni triletni rok, v katerem je moč pogodbo izpodbijati in zahtevati, da se razveljavi. Ker je tožnik ta rok zamudil, mu je pravica, zahtevati razveljavitev sodne poravnave, prenehala. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo pravilno odločitev in se zato ni spuščalo v vsebino stvari, temveč tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik v tožbi ničnosti sploh ne omenja, tako kakor tudi v pritožbi ne. Edina navedba, ki kaže na ničnost, je navedba pod točko III. na naroku za glavno obravnavo, dne 9.9.1999. Tu tožnik poleg očitne zmote uveljavlaj tudi razloge za oderuško pogodbo in pravi, da zanjo velja petletni zastaralni rok. Če je pogodba sklenjena v zmoti je izpodbojna, ne pa nična. S tožbenim zahtevkom tožnik to tudi zasleduje. Ko se sklicuje na petletni zastaralni rok, pa nakazuje na zmanjšanje svoje obveznosti, očitno v skladu z določbo četrtega oziroma tretjega odstavka 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Postavljeni zahtevek pa ni v skladu s temi navedbami. Tudi v teh svojih navedbah ničnosti ne omenja, pač pa le navaja, da je bila poravnava sklenjena pod okoliščinami, ki bi jih lahko uvrstili med tiste, ki jih določa prvi odstavek 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vendar pa v zvezi s tem v teku postopka, niti sedaj v pritožbi, tožnik ne ponudi vseh potrebnih dejstev in ne dokazov, kot določa člen 286 Zakona o pravdnem postopku. Tudi tožbenega zahtevka tožnik ni spremenil. Če bi torej hotelo sodišče prve stopnje ugotalvjati ničnost sodne poravnave kljub temu, da taka zahteva ni bila postavljena, pač po uradni dolžnosti, bi moral tožnik ponuditi dokaze, da je bil ob sklepanju poravnave tak, kot zatrjuje v tožbi, seveda ob pogoju iz prvega odstavka 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ne gre namreč samo za to, kakšne so tožnikove osebne lastnosti, ampak mora te njegove lastnosti druga stran izkoristiti. Ko je sodišče dopustilo sklenitev sodne poravnave, bi morali biti podani razlogi iz prvega odstavka 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma bi moral tožnik za to ponuditi dokaze ob vložitvi tožbe oziroma ob eventuelni njeni spremembi postaviti ustrezen tožbeni zahtevek, kot je bilo že rečeno. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče stranko dolžno opozoriti na pravico do pravnega zastopnika v kolikor je stranka nerazsodna, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče dolžno pomagati prava nevešči stranki ter jo opozoriti katera pravdna dejanja lahko opravi (12. člen Zakona o pravdnem postopku). Pritožba ne ponuja nobenega dokaza, po katerem bi bilo moč sklepati, da je bil tožnik tako nerazsoden, da bi iz tega razloga potreboval pooblaščenca, odsotnost pooblaščenca pa bi vplivala na pravilnost in zakonitost sklenjene sodne poravnave.