Jedro

Zapisniki inšpektorice za sistem javnih uslužbencev, s katerimi je bilo županu občinske uprave občine in predsednikoma Sveta Krajevne skupnosti predlagano, da poskrbijo za to, da se odpravijo v postopku inšpekcijskega nadzora po določbah ZJU ugotovljene nepravilnosti, niso akti v smislu 2. člena ZUS-1. Z izpodbijanimi zapisniki ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi zapisniki o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 19. 6. 2014 je inšpektorica za sistem javnih uslužbencev predlagala županu Občine Domžale, predsedniku Sveta Krajevne skupnosti A. in predsedniku Sveta Krajevne skupnosti B., da naj poskrbi(jo), da se odpravijo ugotovljene nepravilnosti v zvezi z zaposlitvijo dveh javnih uslužbenk, nezakonito zaposlenih v Krajevni skupnosti A. in Krajevni skupnosti B. in ugotovljene nepravilnosti v aktu o sistemizaciji delovnih mest občinske uprave občine Domžale, na predlagani način. Predlagala je, da naj se navedene pomanjkljivosti odpravijo v roku 60 dni po vročitvi tega zapisnika.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper vse tri (navedene) zapisnike in zoper odgovor na ugovor zoper vse tri zapisnike in sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da se vsi trije zapisniki in odgovor na ugovor zoper vse tri zapisnike, v delu, ki se nanaša na predlagane ukrepe za odpravo (navedenih) ugotovljenih nepravilnosti, odpravijo. V tožbi navaja, da vlaga tožbo na podlagi 157. člena Ustave RS. V konkretnem primeru gre za drug akt, ki izpolnjuje pogoje iz 2/3 člena ZUS-1, in sicer nalaga določene obveznosti. Zoper zapisnik, ki vsebinsko nalaga določeno obveznostno ravnanje, je v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU) predviden ugovor, vendar pa zoper odločitev o ugovoru, niti zapisnik, ni predvideno sodno varstvo. Ker noben zakon (zlasti ne ZJU) ne določa pravnega sredstva zoper odločbo o zavrnitvi ugovora, je upravni spor edina možnost, da tožeča stranka doseže pravno varstvo zoper neutemeljene in nezakonite zapisnike. Tožeča stranka meni, da so stališča inšpektorice za sistem javnih uslužbencev in ministra za javno upravo, da sta dve javni uslužbenki nezakonito zaposleni v Krajevni skupnosti A. oziroma v Krajevni skupnosti B., nepravilna, kar tudi utemeljuje. Tožbo pa vlaga tudi zoper nekatere ugotovitve glede nadzora skladnosti akta o sistemizaciji delovnih mest z zakonom in podzakonskimi predpisi, ker je inšpektorica napačno razumela in uporabila materialna določila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Priloge III (Razvrstitev strokovno-tehničnih delovnih mest), Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih, zaradi česar je v posledici ugotovila napačno dejansko stanje, kar tudi utemeljuje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Inšpektorat za javni sektor v tem konkretnem primeru ne more biti tožena stranka, ampak je lahko tožena stranka le Ministrstvo za javno upravo. Dalje meni, da tožba ni dopustna, ker ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre zgolj za notranji inšpekcijski nadzor. Zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru pa nima značaja upravne odločbe; prav tako nima značaja upravne odločbe odgovor ministra za javno upravo na ugovor. Dalje navaja, da je inšpektorica v inšpekcijskem nadzoru ugotovila določene (navedene) nepravilnosti in v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi županu predlagala določene (navedene) ukrepe. Meni, da krajevna skupnost nima statusa delodajalca in ne more samostojno zaposlovati uslužbencev, saj bi bilo to v nasprotju z Zakonom o lokalni samoupravi, kar tudi utemeljuje. Prereka tudi navedbe tožeče stranke glede navedb v zvezi z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, kar tudi utemeljuje in na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne ter še opozarja, da inšpekcijski postopek še ni zaključen.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Sodišče v obravnavani zadevi, na podlagi ugovora tožene stranke, uvodoma pojasnjuje, da je smiselno štelo, da je tožena stranka v konkretnem primeru Ministrstvo za javno upravo, ki je tudi odločalo o ugovoru zoper zapisnike.

6. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javno-pravni enostranski oblastveni posamični akt izdan, v okviru izvrševanja javne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

7. Glede na navedeno zakonsko opredelitev upravnega akta, ki je lahko predmet upravnega spora, sodišče meni, da izpodbijani zapisniki inšpektorice za sistem javnih uslužbencev, s katerimi je bilo županu občinske uprave občine Domžale-sedaj tožeči stranki in predsednikoma Sveta Krajevne skupnosti A. in Sveta Krajevne skupnosti B. predlagano, da poskrbijo za to, da se odpravijo v postopku inšpekcijskega nadzora po določbah ZJU ugotovljene (navedene) nepravilnosti, niso akti v smislu 2. člena ZUS-1. Z izpodbijanimi zapisniki ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Zato bi sodišče lahko odločalo o njihovi zakonitosti samo, če bi tako določal zakon. Vendar pa zakonodajalec v takšnem primeru ni predvidel sodnega varstva. Posledično zato izpodbijani zapisniki niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.

8. Ker torej izpodbijani zapisniki niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1, ne morejo biti predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo, se do vsebinskih tožbenih navedb ni opredeljevalo.