Jedro

Res je stališče sodne prakse, da se invalidnina upošteva kot okoliščina primera pri dosoji pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vrhovno sodišče ga je zavzelo v zadevah, ko renta ni bila dosojena in ko je že prvostopenjsko sodišče invalidnino upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje sledeč trditveni podlagi obeh pravdnih strank, invalidnino upoštevalo pri dosoji višine rente. Ker se tožeča stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče ne more zvišati dosojene rente, kar bi bilo potrebno storiti, če bi se invalidnina upoštevala pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na koncu točke III. izreka doda stavek: „Rento je dolžna tožena stranka plačevati do izčrpanja zavarovalne vsote.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 103.593,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2011 dalje (točka II. odločbe) ter mesečno rento od aprila 2011 do julija 2012 v znesku 112,31 EUR, od avgusta 2012 dalje pa v znesku 466,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer obroki zapadejo 15. dne v mesecu (točka III. izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka IV. izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 2.260,48 EUR stroškov tožnika. V točki I. izreka odločbe je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za 861,14 EUR.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v točkah II., III. in V. se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj odškodnine ni ustrezno individualiziralo, odmerjena odškodnina tudi ni objektivno pogojena s podobnimi odškodninami po sodni praksi. Opozarja, da tožniku ni bila dosojena odškodnina iz naslova strahu in skaženosti, zato je ni mogoče primerjati s podobnimi primeri. Glede na telesne bolečine in nevšečnosti, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, tožnik ni upravičen do odškodnine v dosojeni višini. Iz trditvene podlage tožeče stranke in izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ne more doživljati duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj se ne zaveda v čem so se zmanjšale oziroma v čem bo v bodočnosti doživljal prikrajšanost. Če pa je izkazano, da tožnik lahko trpi določene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni upravičen do celotnega zneska zahtevane odškodnine iz tega naslova, saj se življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšale v zatrjevanem obsegu. Tožnik je le za dolgo in hitro hojo po neravnem terenu bistveno manj zmožen, le znatno oviran pri teku in le oviran pri vseh športno-rekreativnih dejavnostih. Pri odmeri odškodnine bi sodišče moralo upoštevati invalidnino za telesno okvaro, ki jo prejema, in sicer pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Taka je aktualna sodna praksa. V nasprotju s tožnikovo trditveno podlago je sodišče prisodilo, da se znesek dodatka za pomoč in postrežbo ne upošteva pri določitvi tožnikovega prispevka k plačilu institucionalnega varstva in s tem kršilo razpravno načelo. Nepravilno je razsodilo o upravičenosti tožnika do rente. Posebej je presojalo rento iz naslova trajno povečanih potreb tožnika in rento zaradi prikrajšanosti na dohodku zaradi nezmožnosti za delo, čeprav tožnik zahteva le rento zaradi prikrajšanosti na dohodku. Ne strinja se, da je potrebno pri izračunu rente upoštevati tožnikov prispevek za institucionalno varstvo, ker ta prispevek predstavlja strošek tožnika zaradi povečanih potreb, ne pa izgube na dohodku. Iz izreka sodbe ne izhaja, da je dosojena renta iz naslova izgube na dohodku in zaradi trajno povečanih potreb. Sicer pa tožnik izgube na dohodku ne trpi, kvečjemu pridobiva večje dohodke kot pred nezgodo. V izreku sodbe ni navedeno, da je dolžna toženka rento izplačevati le dokler celotni znesek izplačil ne doseže zavarovalne vsote, kar je sodišče sicer ugotovilo v obrazložitvi. Ker tega ni v izreku, bo morala plačati nekaj, kar po presegu zavarovalne vsote ne bo predstavljalo več njene obveznosti. Priglaša stroške plačila sodne takse za vložitev pritožbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Pritožba izrecno navaja, da sprejema ugotovitve izvedenskega mnenja, ostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izpodbija obrazloženo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pri dosoji višine odškodnine za vse uveljavljane oblike nematerialne škode pravilno uporabilo materialno pravo – 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Stališču pritožbe, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, pritožbeno sodišče pritrjuje. Hkrati pa ugotavlja, da ju je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu nudi pravično denarno zadoščenje za prestano in bodočo nematerialno škodo. Sestavni del načela individualizacije je tudi načelo izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno razvnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri.

6. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja, ki so bile in so še prisotne pri tožniku v posledici obravnavanega škodnega dogodka, ter glede na stopnjo trajnih posledic zaradi utrpelih poškodb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v primerljivih škodnih primerih. Odločilna je primernost skupne odmere denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ne toliko višina za posamezno obliko nepremoženjske škode (1). Tožnikov primer sodi med zelo hude. Dosojenih mu je bilo 92,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS. Z dosojo te odškodnine je po mnenju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo tako načelo idividualizacije kot objektivizacije odškodnine. Tožena stranka ne navede konkretnih primerov iz sodne prakse, ki naj bi bili primerljivi s tožnikom. Primeri, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče (sodbe VS RS II Ips 110/2010, II Ips 393/2011 in II Ips 128/2009) so s tožnikovim primerljivi, pa je bila vsem oškodovancem dosojena višja odškodnina kot tožniku. Višje sodišče je v bazi NEGM našlo še nekaj primerov, in sicer v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 18/2011 dosojenih 100,88 plač, II Ips 389/2008 dosojenih 98 plač, II Ips 244/91 dosojeni 102 plači. Primerljivi primeri tako pokažejo, da je tožniku dosojena odškodnina prej nizka kot visoka. To pa je glede na okoliščine konkretnega primera razumljivo. Tožnik namreč odškodnine za skaženost ni uveljavljal, odškodnina za strah za izid zdravljenja pa mu po pravilnih (tudi neizpodbijanih) zaključkih prvostopenjskega sodišča ne gre. Gre pa mu odškodnina za strah, ki ga je vsakič sproti doživljal ob posegih. Ker tožnik zaradi nezmožnosti abstraktnega mišljenja ni bil zaskrbljen in v strahu za bodočnost, mu ni dosojena odškodnina za sekundarni strah. Je pa ob vsakem posegu doživljal strah, ki ga je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno upoštevalo kot nevšečnost tekom zdravljenja in to upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz tega naslova dosojenih 32.500,00 EUR glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin ter številne nevšečnosti med zdravljenjem (gl. točke 29 – 32 obrazložitve prvostopenjske sodbe) ne odstopa od primerljivih primerov.

7. Enako velja za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Mnenji tožene stranke, da tožnik ne more doživljati duševnih bolečin, je, kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, ovrženo z mnenjem izvedenke dr. T. iz pisnega izvedenskega mnenja, predvsem pa pojasnil izvedenke na zaslišanju. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da se tožnik zaveda omejitev, ki jih trpi v posledici škodnega dogodka in se jih bo zavedal tudi v prihodnje. Svoje trpljenje v zvezi s tem izraža na organski, impulziven način – tudi z občasnimi preboji nasilnosti, jezavosti in konfliktnosti v medsebojnih odnosih. Za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni relevantna v pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožnik ni sposoben predvidevati stvari. Nezmožnost predvidevanja namreč nima povezave z zmožnostjo trpljenja. Povedano drugače: tožnik trpi, ker ne more početi praktično nič, kar je počel pred škodnim dogodkom, in bo trpel tudi v bodoče, čeprav se ne zaveda, da bo trpel tudi v bodoče. Da bo trpel tudi v bodoče, je pojasnila izvedenka. Trditev pritožbe, da se tožniku niso zmanjšale življenjske aktivnosti v zatrjevanem obsegu, nima podlage v podatkih spisa. Tožnik ni „le gibalno omejen“ in nima „le določene posledice na duševnem zdravju“, pač pa ima v posledici škodnega dogodka take fizične in duševne omejitve, da se ne ukvarja več z nobeno športno-rekreativno dejavnostjo, omejen je celo pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti (oblačenje, obuvanje, osebna higiena), je inkontinenten in ni sposoben skrbeti zase, tako da bo v budnem stanju trajno potreboval pomoč, nego in nadzor, pa tudi v svoje ožje in širše socialno okolje se ne more funkcionalno vključevati.

8. Res je stališče sodne prakse, da se invalidnina upošteva kot okoliščina primera pri dosoji pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vrhovno sodišče ga je zavzelo v zadevah, ko renta ni bila dosojena (2) in ko je že prvostopenjsko sodišče invalidnino upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (3). V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje sledeč trditveni podlagi obeh pravdnih strank, invalidnino upoštevalo pri dosoji višine rente. Tožnik je v tožbi pri obrazlaganju rentnega dela tožbenega zahtevka navedel, da del njegovih dohodkov predstavlja invalidnina. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala, da jo je potrebno odšteti od morebiti dosojene rente, čemur tožeča stranka ni oporekala. Sodišče je tako sledilo glede na trditveno podlago med strankama nespornemu načinu upoštevanja invalidnine, ki jo tožnik prejema. Za to je imelo sodišče prve stopnje podlago tudi v odločbi, na katero se sklicuje (4). Ker se tožeča stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče ne more zvišati dosojene rente (359. člen ZPP), kar bi bilo potrebno storiti, če bi se invalidnina upoštevala pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dvakrat pa sodišče invalidnine ne more upoštevati, zato glede na okoliščine konkretnega primera pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni (več) mogoče upoštevati invalidnine. Pri odmeri odškodnine mora sodišče stremeti k temu, da porušeno vrednostno ravnotežje kolikor toliko vzpostavi nazaj, ne pa da ga poruši v drugo smer. Dvakratno upoštevanje invalidnine bi to storilo.

9. Očitki glede kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) niso utemeljeni, saj sodišče ni sodilo mimo trditvene podlage tožnika. Tožnik je navedel kakšne dohodke prejema in zato predložil dokaze. Kako se dohodki upoštevajo pri določitvi rente, pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava. Materialno pravo mora sodišče poznati in dokazane trditve strank upoštevati v okviru pravilne uporabe materialnega prava. To je s tem, ko zneska dodatka za pomoč in postrežbo ni upoštevalo pri določitvi tožnikovega prispevka k plačilu institucionalnega varstva, storilo. Iz predloženih listin (prilogi A 19 in A 86) namreč izhaja, da je center za socialno delo ta dodatek že upošteval pri določitvi tožnikovega prispevka k plačilu institucionalnega varstva in bi bilo materialnopravno zmotno znesek dodatka za pomoč in postrežbo upoštevati dvakrat. Trditve tožene stranke, da tožnik rente iz naslova povečanih potreb ni zahteval, pa so protispisne. Da zahteva tudi rento iz naslova povečanih potreb izhaja iz tožnikovih trditev v točki IV. tožbe, točke XII. v pripravljalni vlogi tožnika z dne 16.10.2012 in navedb na naroku 11.11.2013 (zadnji odstavek na strani 2 zapisnika). Posebna členitev na rento iz naslova povečanih potreb in na rento zaradi prikrajšanosti na dohodku v izreku sodbe ne le da ni potrebna, pač pa tudi ni pravilna. Izrek sodbe ne sme biti obremenjen z dejstvi in podatki. V primeru dajatvene sodbe za plačilo sodi v izrek le kdo, točno koliko, kdaj in komu mora plačati, ne pa pravni naslov za dosojo. Izračun, s katerim želi tožena stranka prikazati, da tožnik nima izgube na dohodku, pa je napačen, ker ne upošteva prispevka tožnika k institucionalnemu varstvu.

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da v izreku sodbe sodišče ni navedlo, da je tožena stranka dolžna denarno rento plačevati le do višine zavarovalne vsote 550.000,00 EUR. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka dolžna plačevati denarno rento le do izčrpanja zavarovalne vsote (točka 50 obrazložitve), kar pa iz izreka ni razvidno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določb 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je iz izreka razvidno, da je plačevanje dosojene rente omejeno do višine zavarovalne vsote.

11. V ostalem pa je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj pritožbene navedbe niso utemeljene, pa tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete kršitve, prvo sodišče ni storilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP jih nosi tožena stranka sama, saj je v pritožbi uspela le z neznatnim delom, v zvezi s katerim posebni stroški niso nastali. To je tudi razlog, da drugostopenjsko sodišče ni posegalo v izrek o stroških prvostopenjskega sodišča. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe namreč niso nastali nobeni dodatni stroški niti nima tožena stranka manj stroškov postopka prve stopnje.

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 977/2006 z dne 25.9.2008; sodna praksa tej sodbi sledi.

(2) Npr. sodbe VS RS II Ips 549/2000, II Ips 267/1999, II Ips 397/1996. (3) Sodba II Ips 339/2004, II Ips 557/2003, II Ips 413/1999. (4) Primer 15 v komentarju Dunje Jadek Pensa k 174. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1006.