Jedro

Ocena sodišča, da dejanje ni kaznivo, izhaja le iz razlage opisa dejanja v zasebni tožbi, ne pa tudi v smeri okoliščin, zaradi katerih je sporni zapis nastal in ki besedilu na račun zasebnega tožilca lahko daje tudi drug, slabšalen pomen.

Prav ima zato pooblaščenec zasebnega tožilca, da celotno pisanje objektivno gledano, lahko podaja negativno vrednostno oceno tudi zasebnega tožilca, zaradi česar ne drži zaključek sodišča, da dejanje, kot se obdolženki očita, ni kaznivo.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo J.D., ki jo je vložil zoper obdolženo P.K. v smeri kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje pooblaščenec zasebnega tožilca. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženke in sodišču druge stopnje predlagali, da jo kot neutemeljeno zavrne, zasebnemu tožilcu pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo zasebno tožbo, ker je ugotovilo, da v njej opisano dejanje, ki obdolženko bremeni storitve žaljive obdolžitve, ni kaznivo. Prvi del opisa se nanaša na izobrazbo zasebnega tožilca in njegovo hvalisanje, kako je uspešen zgolj s petimi razredi osnovne šole, vendar te navedbe ne vsebujejo negativne vrednostne ocene, tudi ne v nadaljevanju, ko se obdolženka sprašuje, kako nizka izobrazba se zahteva za poveljnika civilne zaščite in kako lahko se je povzpeti na taka mesta. Te navedbe namreč lahko pomenijo tudi, da zasebnega tožilca, kljub nizki izobrazbi, lahko odlikujejo ustrezna znanja in sposobnosti. V drugem delu opisa zasebne tožbe pa so očitki preveč posplošeni, da bi na ravni utemeljenega suma izhajalo, da ima obdolženka v mislih prav zasebnega tožilca, glede na to, da opis vsebuje kritiko večjega kroga ljudi.

6. Pooblaščenec zasebnega tožilca, nasprotno od sodišča, meni, da je vsebina pisanja objektivno žaljiva, saj v prvem delu zapisa, ki ga je obdolženka poslala po elektronski pošti na več naslovov, zasebnemu tožilcu očita povzpetništvo in tudi, da so njegova dejanja zgolj navidezno dobronamerna oziroma dobrodelna. Očitek nizke izobrazbe ob zasedanju funkcije poveljnika civilne zaščite namreč sporoča, da si delovnega mesta ne zasluži in da je povzpetnik, pa tudi, da obdolženke težave in stiske zasebnega tožilca sploh ne zanimajo. Žaljiv očitek se dalje po mnenju pritožnika v dopisu nadaljuje z navedbo moralno in etično spornih ljudi, in sicer se te trditve, glede na predhodno vsebino pisanja, nanašajo tudi na zasebnega tožilca, oziroma ta glede očitkov ni izvzet. Zato je vsak povprečni bralec lahko razumel, da je imela obdolženka v mislih tudi zasebnega tožilca.

7. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev preuranjena. Ocena sodišča, da dejanje ni kaznivo, izhaja le iz razlage opisa dejanja v zasebni tožbi, ne pa tudi v smeri okoliščin, zaradi katerih je sporni zapis nastal in ki besedilu na račun zasebnega tožilca lahko daje tudi drug, slabšalen pomen. Iz podatkov izpisa izhaja, da je obdolženka odgovorila na predlog zasebnega tožilca, ki ga je ta kot poveljnik Civilne zaščite poslal osnovnim šolam in vrtcem z namenom, da pripravijo seznam otrok iz socialno ogroženih družin, ki bi dobili pomoč v obliki prehranskih paketov. Šlo je za dobrodelno akcijo, s katero pa se obdolženka, kot ravnateljica osnovne šole, ni strinjala in je svoje pomisleke, kot to izhaja iz elektronske komunikacije, tudi izrazila ravnateljem drugih šol oziroma še drugim osebam. V elektronskem dopisu z dne 1.4.2020, iz katerega so povzeti inkriminirani očitki, je tako navedla, da bi od občine in njene Civilne zaščite pričakovala pomoč, ne pa naložitev dodatnega dela, zmotilo pa jo je tudi, da se dobrodelnost objavlja na spletnih straneh in družbenih omrežjih. Nato je zasebnemu tožilcu očitala, da se na bencinski črpalki hvali, da je v življenju uspešen s končanimi petimi razredi osnovne šole in pripominja, da je zanimivo, kako nizka izobrazba se pričakuje za poveljnika, oziroma kako hitro se lahko povzpneš na taka mesta. Strinjati se je s pritožnikom, da teh navedb ni mogoče objektivno gledano šteti tudi kot priznanje sposobnosti zasebnemu tožilcu, kot to razlaga sodišče prve stopnje, saj vsebina celotnega pisanja temu ne pritrjuje. Sporočilo tega je namreč v očitku nastopaštva in samopromocije ter nalaganju dodatnih opravil, kar obdolženka v nadaljevanju pisanja stopnjuje z navedbo, da ne bo dovolila, da ji moralno in etično sporni ljudje odrejajo, kaj in kako bo delala kot ravnateljica osnovne šole. Jasno je, da zasebnega tožilca pri tem ne izključuje, pač pa ga glede na vsebino celotnega pisanja, v katerem so očitki o samopromociji, hvalisanju in nizki izobrazbi, vsaj na ravni utemeljenega suma uvršča med moralno sporne osebe. Tudi v nadaljevanju pisanja, ki sicer ni več predmet zasebne tožbe, obdolženka navaja, da pristojni na občini in Civilni zaščiti ne zmorejo reševati problemov, kar kaže, da med občinskimi uradniki in civilno zaščito oziroma zasebnim tožilcem, ne dela razlik. Prav ima zato pooblaščenec zasebnega tožilca, da celotno pisanje objektivno gledano, lahko podaja negativno vrednostno oceno tudi zasebnega tožilca, zaradi česar ne drži zaključek sodišča, da dejanje, kot se obdolženki očita, ni kaznivo. Spričo obrazloženega je zato sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.