Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožba kljub zamudi roka iz sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ni prepozna. ZD v petem odstavku 213. člena tudi za obravnavani primer, tj. ko stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča o napotitvi na pravdo, določa, da pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda.

Ker tožnika uveljavljata terjatev zapustnice, ki naj bi sodila v zapuščino, jima gredo zakonske zamudne obresti do zapustničine smrti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: "Ugotovi se, da spadajo v zapuščino po pokojni A. A., roj. ... 1925, umrli ... 2009, tudi denarna sredstva, in sicer znesek 13.654,54 EUR, ki je bil dvignjen s transakcijskega računa pok. A. A. št. ..., odprt pri ..., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: - zneska 5.000 EUR od 14. 5. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 311,07 EUR od 23. 5. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 600 EUR od 5. 6. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 257,47 EUR od 7. 7. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 500,00 EUR od 22. 8. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 600,00 EUR od 22. 9. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 100,00 EUR od 4. 12. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 200,00 EUR od 30. 12. 2008 do 24. 10. 2009, - zneska 1.410,00 EUR od 12. 2. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 275,00 EUR od 2. 3. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 260,00 EUR od 3. 4. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 265,00 EUR od 5. 5. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 630,00 EUR od 1. 6. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 260,00 EUR od 3. 7. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 265,00 EUR od 6. 8. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 1.900,00 EUR od 14. 9. 2009 do 24. 10. 2009, - zneska 415,00 EUR od 6. 10. 2009 do 24. 10. 2009. Glede v presežku zahtevanih zakonskih zamudnih obresti in v delu, v katerem tožeči stranki zahtevata, naj tožena stranka v prejšnjem odstavku navedene denarne zneske vrne v zapuščino, se tožbeni zahtevek zavrne."

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, 1) da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med pokojno A. A. in tožencem 15. 5. 2008, nična (1. točka izreka), 2) da v zapuščino po pokojni sodijo nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe (2. točka izreka), 3) da je vknjižba lastninske pravice glede teh nepremičnin na ime toženca neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (3. in 4. točka izreka), 4) da v zapuščino po pokojni sodi znesek 13.654,54 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ga je toženec dolžan vrniti v zapuščino (5. točka izreka), in 5) tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov (6. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni sodi tudi znesek 20.000 EUR s pripadajočimi obrestmi, ustavi.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodba ne bi smela biti spisana, ker je bil pred zadnjo obravnavo 31. 3. 2015 vložen predlog za izločitev razpravljajoče sodnice in bi moralo sodišče najprej odločiti o tem predlogu. Sodnica je pred obravnavo izjavila, da o predlogu ne bo odločila, ker je ni bilo v službi, da tega ne more storiti in da bodo pripravili dvorano za snemanje. Na izrecno toženčevo zahtevo, da tega ne more, so stranke odšle iz dvorane in obravnave ni bilo. Kljub temu je sodnica menila, da je obravnava bila in je na podlagi tega napisala sodbo. Toženec o obravnavi ni dobil zapisnika. Tožba, ki je bila vložena po izteku petnajstdnevnega roka, je prepozna. Tožnikoma je bilo že ob izdaji sklepa jasno, da s prvo tožbo ne moreta uspeti. Sodišče je prepovedalo poslušanje cd-ja, iz katerega je razvidno, v kakšnem okolju in pod kakšnimi pritiski sta živela pokojna A. A. in toženec, in stališče obrazložilo z argumentom, da bi s tem lahko kršilo nedotakljivost človekove zasebnosti, istočasno pa je opozorilo, da za presojo o ničnosti pogodbe ni pomembno, kako sta se tožnika obnašala do mame. Brez teh posnetkov si sodni izvedenec niti ni mogel narediti orisa, pod kakšnimi pritiski je bila pokojna odpeljana na pregled v psihiatrično bolnišnico. Pokojna se je v tistem najbrž začasno zaprla vase in je bila navzven nezaupljiva in zato rezultati niso bili dobri. Vendar pri tem pregledu ni bila dana diagnoza, da je bila dokončno dementna in nesposobna. Poseg v zasebnost s tajnim snemanjem je po stališču sodne prakse lahko dopusten, če so za to podane posebej utemeljene okoliščine (sodba VS RS I Ips 198/2008). Posnetki dokazujejo, da sta tožnika izvajala izrazite pritiske in nehuman in grozovit psihični način, ki ga star človek ni navajen in ne more sprejemati brez posledic. Toženec se je čutil ogroženega, kasneje ga je sestra napadla z nožem, zaradi česar je bila obsojena, brat pa mu je grozil z umorom. Ogroženo se je počutila tudi pokojna A. A. Toženec ni imel prič za dogajanje za stenami hiše in je bilo snemanje edina možna obramba. Zaradi tega je pokojna bila v depresivnem stanju, ki se prav lahko zamenja z demenco. Pokojna je bila v drugačnih okoliščinah, ko je bila v kontaktu z osebami, ki jim je zaupala, popolnoma drugačna. Sodnica tudi ni dovolila vpogleda v oporoko. Branje oporoke bi vsakemu izvedencu dalo vedeti, da je gospa imela svojo razumno voljo, ki jo je lepo in razumljivo napisala. Ker je sodišče ugotavljalo obseg dediščine, bi bilo pošteno in pravilno, da bi se oporoka prebrala in sprejela kot dokaz. Pristranskost sodišča se kaže tudi v tem, da je obe priči, ki sta ostali tožencu, štelo za neverodostojni. Priči sta povedali, da je bilo stanje pokojne razumno in da je bila popolnoma sposobna odločitev, to pa je bilo vedno, kadar nista bila prisotna tožnika, ki sta zaradi agresivnih stanj in alkohola in zaradi želje po kmetiji izvajala na mamo strahotne pritiske. Kot razlog za njuno neverodostojnost je navedena hipoteka na ime C. C. Hipoteke že dolgo ni, vendar C. C. ni v bližnjem niti v daljnem sorodstvu s pričama. Notarka ne bi nikoli dovolila overiti notarskega zapisa, če bi bil podan najmanjši sum, da ni podpisan in razumljen korektno, še manj pa bi dovolila, da bi bil sestavljen v nasprotju z voljo A. A. Sodišče bi moralo v skladu s sodbo I Ips 198/2008 dovoliti poslušanje cd-jev in dovoliti novemu izvedencu, da naredi ponovno oceno pokojne A. A., ter upoštevati vse navedbe in dokaze, ki jih je podal toženec.

3. Tožnika nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevkih, ki se nanašajo na pogodbo o dosmrtnem preživljanju

5. Očitki o kršitvi določb ZPP v zvezi z ravnanjem sodišča po vložitvi zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice niso utemeljeni. Po prvem odstavku 74. člena ZPP sme sodnik do odločitve o predlogu za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravljati nadaljnja dejanja, razen izdati odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. 6. Iz spisa izhaja, (1 da je predsednica sodišča dne 25. 3. 2015 izdala sklep, s katerim je bil toženčev predlog za izločitev razpravljajoče sodnice zavrnjen, (2 da je bil 31. 3. 2015 opravljen (zadnji) narok za glavno obravnavo, (3 da je sodišče skušalo tožencu na naroku vročiti sklep o zavrnitvi predloga za izločitev, a ga toženec ni želel sprejeti, ampak je vztrajal, da se mu ga pošlje po pošti, (4 da je sodišče ugotovilo, da so podani pogoji za obravnavo, jo izvedlo in tudi zaključilo.

7. Podatki spisa, vključno z zapisnikom o naroku za glavno obravnavo dne 31. 3. 2015 ne potrjujejo pritožbenih navedb, da narok sploh ni bil izveden in da posledično niso bili podani pogoji za izdajo sodbe. Pogoj za izdajo sodbe tudi ni vročitev prepisa zapisnika tožencu.

8. Neutemeljen je tudi očitek o prepozni vložitvi tožbe. Tožnika sta bila s sklepom zapuščinskega sodišča, pravnomočnim 4. 6. 2010, napotena na pravdo za ugotavljanje, da premoženje, ki je bilo predmet sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, spada v zapuščino. Dan jima je bil rok petnajst dni. Po ugotovitvi, da je bila tožba vložena 13. 1. 2011, je zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju glede tedaj znanega zapustničinega premoženja. Sklep je postal pravnomočen 4. 5. 2012. 9. Kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4602/2010 z dne 15. 12. 2010, je tožbo za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe vložila že pokojna A. A., a je bila potem, ko je bilo ugotovljeno, da ob vložitvi tožbe ni imela procesne sposobnosti in da je umrla, še preden ji je bil postavljen skrbnik, ki bi se mogel izreči o odobritvi vložitve tožbe, zavržena. Tožnika sta v tistem postopku skušala doseči obravnavanje tožbe kot njune, a je bil postopek pravnomočno zaključen z zavrženjem tožbe prvotne tožnice. Zatem sta 13. 1. 2011 vložila tožbo, o kateri je odločeno z izpodbijano sodbo.

10. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožba kljub zamudi roka iz sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ni prepozna. Peti odstavek 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) tudi za obravnavani primer, tj. ko stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča o napotitvi na pravdo, določa, da pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda.(1) Kot je ugotovljeno v sodbi, so pravdne stranke dediči po pokojni A. A., s sodbo pa se razrešuje spor o obsegu zapuščine, kar je po 1. točki 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

11. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki v zvezi z zaključkom izpodbijane sodbe, da pokojna A. A. ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju v maju 2008 in ob podpisu pooblastila tožencu za razpolaganje z denarnimi sredstvi na bančnem računu v začetku leta 2008 ni bila poslovno sposobna. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca, ni utemeljen. Novega izvedenca mora sodišče postaviti, če so v že podanem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, ki jih ni mogoče odpraviti z zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Pritožnik ni predlagal zaslišanja izvedenca niti ni podal pripomb na podano mnenje, ampak je zgolj predlagal postavitev novega izvedenca. Z neupoštevanjem takega predloga ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

12. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti zaključka glede razsodnosti A. A. ob sporni pooblastitvi in sklenitvi pogodbe. Dokazna ocena ni spregledala nobenega od relevantnih dokazov, pritožba pa tudi ne vzpostavlja dvoma o tem, da jim je bila dana prava teža. Odločilna teža je bila pravilno dana izvedenskemu mnenju. Mnenje izvedenca, da pokojna ob sklepanju navedenih poslov ni bila sposobna razumeti, kaj podpisuje in kakšen pomen ima njeno ravnanje, temelji na ugotovitvah, da je bil upad spoznavnih sposobnosti ob sklepanju pogodbe že izrazit, da je bila tedaj podana vsaj zmerna oblika mešane demence, ki je bila prisotna že nekaj časa pred tem dogodkom in se je samo še stopnjevala in da je bila izrazitejša oblika demence zanesljivo prisotna že v začetku leta 2008, pozneje v letu 2008 pa se je samo še poglabljala. Izvedenec je izrecno navedel, da domnevno nasilje in pritiski niso vplivali na stopnjo demence pri pokojni in da pokojna prav zaradi svojega stanja ni mogla pred različnimi ljudmi ravnati z različno stopnjo razsodnosti. Pri podaji mnenja ni bil pomemben le izvid z dne 17. 5. 2008, ko naj bi bila pokojna po toženčevih trditvah pod pritiskom tožnikov odpeljana k psihiatru. Mnenje temelji na oceni vseh medicinskih izvidov in mnenja, danega v postopku za odvzem poslovne sposobnosti, ter strokovnem znanju o poteku demence, ugotovljene pri pokojni, in vplivu bolezni v različnih razvojnih stopnjah na bolnikovo razsodnost. Izvedenčevo mnenje je v sodbi kritično ovrednoteno še z vidika drugih izvedenih dokazov, tj. dotedanje zdravstvene dokumentacije, mnenj zdravnikov, ki so imeli v relevantnem obdobju stik s A. A. ter izpovedb tožnikov in prič ter toženčevih navedb oziroma izjav, danih v tem postopku (na povabilo za zaslišanje se ni odzval). Dokaznemu predlogu z branjem oporoke je bilo ugodeno. Če je toženec menil, da je izvedenec ni (dovolj) upošteval pri podaji izvedenskega mnenja, bi moral to uveljavljati, ko mu je bila dana možnost, da se izjavi o mnenju. Tega ni storil. Tudi sicer pritožba pripisuje temu dokazu preveliko težo. Lastnoročen zapis razumljive oporoke sam po sebi ne more vzpostaviti dvoma v pravilnost mnenja, podanega na podlagi ugotovitev o zdravstvenem stanju pokojne v letu 2008. Neutemeljeno se tožnik zavzema za večjo težo izpovedb D. D. in E. E. Četudi ni podano sorodstveno razmerje med njima in hipotekarnim upnikom, njuna izpovedba – enako kot velja za izpovedbe drugih prič in strank – ne more biti zanesljiv dokaz o razsodnosti pokojne. Njihove izpovedbe so lahko predstavljale le del podlage za zaključek o zdravstvenem stanju pokojne, ključno pa je ovrednotenje teh izpovedb z vidika strokovnega znanja o značilnostih in poteku bolezni, za katero je trpela A. A. Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o neutemeljenosti pritožbenega stališča, da je bila pokojna sposobna za sprejemanje odločitev v trenutkih, ko zraven ni bilo tožnikov, ki sta nad njo izvrševala pritiske in nasilje. Pritožba strokovnosti in pravilnosti mnenja obrazloženo ne oporeka. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z neizvedbo dokaza s poslušanjem zgoščenke. Glede na izvedenčevo mnenje, da stopnja razsodnosti ni odvisna od morebitnih zunanjih pritiskov in nasilja, izvedba tega dokaza ni bila pomembna za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Izvedenec je zavrnil tudi toženčevo navedbo, da je dementno stanje možno zamenjati z depresivnim stanjem. Zgolj s ponovitvijo tega stališča v pritožbi toženec ne more vzpostaviti dvoma o pravilnosti spornega zaključka. Pomembne teže ne more imeti niti sklicevanje na hipotetično ravnanje notarke. Ker je umrla, njeno zaslišanje ni bilo možno. Sklepanje, kako je ocenjevala sposobnost A. A. za oblikovanje prave volje in na podlagi česa je naredila tak sklep, je zato lahko le hipotetično in ne more imeti pomembne dokazne teže. 13. Upoštevaje ugotovitev, da A. A. v prvi polovici leta 2008 ni bila več poslovno sposobna, je pravilen zaključek o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter o utemeljenosti posledično uveljavljenih zahtevkov.

O zahtevku za ugotovitev, da v zapuščino sodi 13.654,54 EUR z zamudnimi obrestmi in za vrnitev tega zneska v zapuščino

14. Tožnika sta 13. 9. 2013, tj. po zaključku zapuščinskega postopka, postavila zahtevek, da v zapuščino sodijo tudi denarna sredstva, ki jih je toženec dvignil z zapustničinega računa pri banki in jih ni porabil za zapustnico, in da je ta denarni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dvigov posameznih zneskov dolžan vrniti v zapuščino.

15. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da sta tožnika pridobila uveljavljeno terjatev z dnem zapustničine smrti 24. 10. 2009, 2) da je bil denar na zapustničinem računu njen, 3) da denarni zneski, ki jih je toženec dvignil na podlagi ničnega pooblastila, niso bili porabljeni za zapustnico, niti mu jih zapustnica ni podarila in 4) da je toženec vedel, da zapustnica v času opravljenih dvigov ni bila več opravilno sposobna. Sodba zaključuje, da sta tožnika pridobila terjatev z zapustničino smrtjo, da zahtevek, ki temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), še ni zastaral (346. člen OZ) in da je toženec, ki je bil že ob pridobitvi nepošten, dolžan zakonske zamudne obresti od dneva po izvedbi posameznih dvigov (193. člen OZ).

16. V okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz ugotovitev sodbe ne izhaja utemeljenost zahtevka v celoti. Tožbenega zahtevka, ki mu je s sodbo ugodeno, ni mogoče razumeti drugače, kot da je oblikovan ob predpostavki, da gre za spor o obsegu zapuščine in da zapuščinski postopek še ni končan.(2) Z navedbo, da sta šele po zaključku zapuščinskega postopka izvedela, da je toženec dvignil denarna sredstva z zapustničinega bančnega računa, tožnika zatrjujeta, da gre za zapustničino premoženje, ki bi moralo biti predmet dedovanja.

17. Iz ugotovljenih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka za ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A. (kar smiselno pomeni, da gre za denarna sredstva v lasti pokojne) sodi denarni znesek 13.654,54 EUR.(3) Le delno je utemeljen zahtevek na plačilo zamudnih obresti. Ker gre za spor o obsegu zapuščine, je odločilno stanje ob zapustničini smrti. V zapustničinem premoženju je bila tedaj terjatev v višini seštevka denarnih zneskov, ki jih je toženec dvignil z njenega računa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva posameznih dvigov do zapustničine smrti. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pokojni spadajo denarna sredstva, je zato utemeljen le v tem delu. Ker je zapuščinski postopek že končan, pa tožnika ne moreta uspeti niti z zahtevkom za vrnitev v zapuščino.

18. Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo, v ostalem pa niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 5. točki izreka spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da v zapuščino spada tudi znesek zakonskih zamudnih obresti od posameznih denarnih zneskov za obdobje od dneva po zapustničini smrti do plačila, in zahtevek, da je toženec ugotovljena denarna sredstva z zahtevanimi zamudnimi obrestmi dolžan vrniti v zapuščino. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker zavrnjeni del zahtevka predstavlja zelo majhen del zahtevka, še ta pa se deloma nanaša na stransko terjatev, in z njegovim obravnavanjem niso nastali posebni stroški, delna ugoditev pritožbi ne vpliva na odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

19. O stroških pritožbenega postopka ni bilo treba odločiti, ker jih toženec ni priglasil. Op. št. (1): Prim. tudi sodbi VS RS II Ips 753/2006 z dne 12. 2. 2009 in II Ips 197/2006 z dne 20. 3. 2008, navedeno že v izpodbijani sodbi.

Op. št. (2): Glede na oblikovanost zahtevka ni namreč nobene podlage za zaključek, da tožnika zahtevata plačilo tega, kar jima gre kot dedičema (v višini dednih deležev, ugotovljenih v sklepu o dedovanju).

Op. št. (3): Ker pritožba ne uveljavlja, da tožnika v dani situaciji nimata pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, se pritožbeno sodišče o tem ne izreka.