Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju10 (ZZVZZ-M). Po 1. odstavku 44.a člena ZZVZZ-M ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev le, če se so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja. Stroški zdravstvenih storitev se povrnejo v višini dejanskih stroškov storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene (2. odstavek). Postopek uveljavljanja podrobneje urejajo POZZ. Pravico je mogoče priznati, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji. Poleg obstoja bolezni torej tudi pričakovani rezultati in izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji. Gre za nedoločne pravne pojme, ki jih zapolnjuje upravno pravna in sodna praksa pri reševanju konkretnih zadev s t. i. tipologičnimi argumenti vzorcev vedenja in ravnanja ter oblikovanjem pravnega standarda glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.
Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti kirurškega zdravljenja in da bi bil rezultat tožnikovega zdravljenja enakovreden zdravljenju v tujini, dejansko stanje ni pomanjkljivo niti nepravilno ugotovljeno. Izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ne pomeni le načina zdravljenja, kot sicer pravilno poudarja pritožnik, temveč služi namenu in s tem rezultatu zdravljenja, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni spregledano, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.
I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 31. 1. 2018 in št. ... z dne 11. 12. 2017, plačilo 31.355,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 dalje, 160 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 dalje in 290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 dalje do plačila, ker je presodilo, da sta zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita (I. tč. izreka). Odločilo je, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).
2. Zoper sodbo se po pooblaščeni odvetnici pritožujeta tožnik in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo stroškov pritožbe. Predlagata taksno oprostitev.
V množici navedb pritožnika izpostavljata, da je šlo za hudo redko obliko raka, zaradi katerega je bil 11. 10. 2017 operiran na A., vendar je bilo o vlogi za napotitev na zdravljenje v tujino odločeno šele 11. 12. 2017. Zahteva je zavrnjena ker naj nebi bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, saj se po sodni praksi šteje, da so možnosti izčrpane, če ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od možnih metod. Pri pravnem standardu izčrpane možnosti zdravljenja je relevanten tudi rezultat, saj zdravljenje brez želenega rezultata ne pomeni ničesar. Doktrina slovenskih zdravnikov se loči od doktrine B., saj je za slovenske dovolj, da pacient preživi, kakršnokoli je nadaljnje življenje (je invalid, se lahko premika z oporo itd.). Neodvisni sodni izvedenec bi odgovoril, da so bile možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane v trenutku, ko se je pokazalo, da ne bi bilo tako kvalitetno, kot na A.. Tožnik bi hodil z berglami oz. hojico na krajše razdalje, ne bi bil enakovreden član družbe, ne bi imel enakih možnosti zaslužka itd., kar je dokazano z izpovedjo stranskega intervenienta in potrdilom A. bolnišnice. Noben starš ne želi, da otrok zboli in poskrbi za najboljšo možno opcijo zdravljenja. Ker je bila zahteva za zdravljenje v tujini vložena septembra 2017, o njej pa odločeno šele decembra 2017, je bil kršen 14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku1 (ZUP) da je potrebno postopek voditi hitro in s čim manjšimi stroški ter brez zamude. Dne 9. 11. 2017 je C. klinika v D. prejela dopis B. klinike o izkušnjah s posegi, ki jih opravi na velikem številu z dobrimi rezultati. Operirani pacienti so v vsakdanjem življenju aktivni brez pripomočkov za hojo in se v omejenem obsegu ukvarjajo s športom.
Izpodbijana upravna odločba je izdana ob uporabi 84. in 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ) ter 225. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja3 (POZZ) na podlagi mnenj konzilija F. klinike UKC D. in C. klinike UKC D.. Konzilij je zapisal, da bo upravičenost zdravljenja v tujini mogoče presojati na podlagi primerljive metode med načrtovanim zdravljenjem in zdravljenjem v Sloveniji. V predsodnem postopku je bilo upoštevano mnenje, ki govori o predvideni operaciji, čeprav je bila ta že opravljena. Ko je konzilij dobil dokumentacijo iz B., je ugotovil, da bi zdravljenje lahko opravili sami. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da v Sloveniji niso izčrpane možnosti zdravljenja je v nasprotju s temelji pravne države in pomeni kršitev načela ekonomičnosti ter hitrosti postopka.
Izpostavlja podatke C. klinike UKC D., po katerih so v osmih letih uporabili več kot 100 modularnih tumorskih endoprotez G., razvitih v H. in se uporabljajo v nemško govorečem prostoru. Slednje ni važno, saj se s protezo ne pogovarja. Ker se v C. kliniki UKC D. preiskujejo koruptivne nabave materiala, je mnenje vprašljivo z vidika konflikta interesov. Odločanje na podlagi mnenja izvedenca, ki ga poda sam o sebi, je v nasprotju s pravnimi standardi. Že spletna stran pokaže, da je dr. I.I. zaposlen na C. kliniki UKC D., dr. J.J. pa na K. inštitutu v D.. Izvedensko mnenje so izdelali zdravniki klinik, kjer se je tožnik zdravil, kar je v nasprotju z medicinsko doktrino in načelom pravne države. Gre za bistveno kršitev ZPP, ki ima za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.
Sklicuje se na Pravila Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR), po katerih mora izvedenec podpisati izjavo o neodvisnosti, razen če se stranke dogovorijo drugače. Sodišče je v zadevi povozilo zakonodajo, vključno z evropskimi konvencijami in Ustavo RS ter odločilo le na njemu razumljivem izvedenskem mnenju. Poleg črko-bralskega načina sojenja bi moralo uporabiti zdrav razum staršev, zaskrbljenih za izid zdravljenja in nadaljnje življenje otroka. Podatki o številu operacij v Sloveniji nimajo poimenskega seznama pacientov, pri čemer naj bi bile operacije opravljene večkrat, verjetno zato, ker prve niso uspele.
Nepristransko izvedenstvo je vrednota, o čemer v predmetni zadevi ni mogoče govoriti. Kršeno je načelo enakosti orožij, ki je temelj poštenega sojenja. Pomanjkanje nepristranskosti v majhni državi Sloveniji pomeni hud problem zdravniške solidarnosti, ki se kaže tudi v korupcijskih poslih, objavljanih v medijih. Vsi zdravniki sicer niso koruptivni, gre pa za lažno solidarnost in pokrivanje napak. Sodišče je odločilo na podlagi izvedenskega mnenja kontaminiranih zdravnikov. Potrebno je postaviti izvedenca iz tretje nevtralne države, ter odvrniti vsak dvom v pristranskost, če ne že strokovnost zdravnikov v D.. Gre za situacijo kot če bi za mnenje vprašali sodnike, ki so sodili v zadevi ali o delu odvetnika, ki je zastopal stranko. Odgovor bi bil vnaprej znan. Kljub temu je pri zdravnikih drugače, saj na njihovo delo ni pritožb, zato je po eni strani bolj odgovorno, odnos pa bolj aroganten, ker ne čutijo pritiska, ki bi ga izvedel višji organ. Nad njimi je le modro nebo.
Izpostavlja Direktivo o čezmejnem zdravstvenem varstvu, ko lahko pacienti odpotujejo v druge države članice EU zaradi načrtovanega zdravljenja, za katero se povrnejo stroški pod enakimi pogoji kot v matični državi. Namen direktive je olajšati dostop do varnega in kakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva za katero mora stroške povrniti matična država.
Ni pravilen zaključek sodišča o upravičenosti do povračila stroškov zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od enakovrednih metod, saj ni enakovredne metode, še manj rezultata zdravljenja. Sklicuje se na sklep VDSS Psp 445/2017. Pravica do zdravstvenega varstva je ustavna pravica, zato je toženec dolžan povrniti stroške vsaj v višini, ki bi nastali z zdravljenjem doma. Povedano je bilo, da se ne da predvideti uspeha zdravljenja zaradi neizkušenosti s tovrstnimi posegi in mladosti pacienta. Izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji ne pomeni le načina zdravljenja, temveč služi rezultatu zdravljenja. V Sloveniji bi se lahko zdravil z eno od razpoložljivih metod, vendar bi bil uspeh vprašljiv, glede rezultata pa nezadovoljiv. Sklicuje se na sklep VIII Ips 384/2009 po katerem je zavarovanec v primeru, ko v Sloveniji ne obstoji možnost operativnega zdravljenja, po 135. členu POZZ na stroške toženca upravičen do operativnega posega v tujini. ZZVZZ v 2. členu zagotavlja pravico do najvišje možne stopnje zdravljenja in s 40. členom pravico do povračila prevoznih stroškov, kadar mora zavarovanec potovati k zdravniku v drugi kraj. Izpostavlja 44.c člen ZZVZZ, po katerem ima zavarovanec pravico do povračila stroškov storitev, ki so pravice iz obveznega zavarovanja v Sloveniji in jih uveljavi v drugih državi članice EU na podlagi predhodne napotnice, recepta ali odločbe toženca.
3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitve 22. člena Ustave RS5 (Ustava) iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.
Sodba je obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja v celoti temveč na množico neutemeljenih in pavšalnih pritožbenih navedb ter očitanih kršitev poudarja zlati naslednje.
K očitanim procesnim kršitvam
6. Po ustavno sodni praksi6 mora biti v skladu z 22. členom Ustave RS pred sodiščem in drugimi državnimi organi vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic, kot pravilno poudarja pritožba. Po stališču Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) mora biti v postopku pred sodiščem zagotovljena enakopravnost med strankama, ki je temeljno jamstvo poštenega sojenja, t.i. enakosti orožij. Zagotovljeno mora biti procesno ravnotežje z vodenjem postopka na način, da nobena stranka nima prednosti pred drugo. To velja tudi za dokaz s sodnim izvedenstvom.
Vendar po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi do tovrstne kršitve ni prišlo. Sodišče prve stopnje ni "povozilo" Ustave, ne zakonodaje niti 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin7 (EKČP), kot zatrjuje pritožba. Dejstvo, da sta pri izdelavi izvedenskega mnenja sodelovala zdravnika, zaposlena na C. kliniki in K. inštitutu v D. samo po sebi ne dokazuje pristranskosti ali nestrokovnosti izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče8, po katerem dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, ki dela v zdravstveni ustanovi, v kateri se stranka zdravi, ne predstavlja okoliščine, ki bi a priori pomenila dvom v pristranskost. Šele v pritožbi predlagana postavitev nepristranskega izvedenca iz tretje nevtralne države ob pavšalni, z ničemer izkazani zdravniški solidarnosti v majhni državi, kot je Slovenija, domnevni kontaminiranosti zdravnikov ali medijskih objavah korupcijskih poslov pri nabavi materialov, ne more biti uspešna. V obravnavani zadevi sodno medicinsko izvedenstvo ni opravljeno v nasprotju s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj ali celo načeli pravne države, kot se očita v pritožbi.
7. Ob dejstvu, da tožnik do konca glavne obravnave ni imel pripomb na imenovanje strokovne institucije za izdelavo izvedenskega mnenja niti njunih članov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo šele v zaključni besedi predlagani postavitvi drugega izvedenca. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem, ki ga sodišče po 243. členu ZPP izvede, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga, ni razlog za postavljanje novega izvedenskega organa. Zaradi neutemeljeno očitane pristranskosti Fakultetne komisije, dejansko stanje ni nepravilno ali nepopolno ugotovljeno, niti posledično ni prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, kot zatrjuje pritožba. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je izrek sodbe jasen in ne nasprotuje pravilnim in odločilnim dejanskim ter pravnim razlogom. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.
8. V obravnavani zadevi ne gre niti za smiselno uveljavljana odstopanja od sodne prakse. Sklicevanje na zadevo Psp 445/2017 ni utemeljeno, saj ne gre za identično procesno situacijo. S cit. sklepom je prišlo do razveljavitve prvostopenjske sodbe, ker dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom sploh ni bil opravljen, temveč je bila sodba uprta na izpovedi zdravnikov, ki so mnenje o izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji podali že v predsodnem upravnem postopku. Neutemeljeno je nadalje tudi pritožnikovo sklicevanje sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 384/2009 z dne 19. 4. 2011. Ne le, da navedena sodna odločba temelji na 135. členu POZZ, za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v skladu Ustavo,9 temveč tudi zato, ker ne gre za istovrstno dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi. V zadevi VIII Ips 384/2009 je šlo za spor zaradi povračila nujnih prevoznih stroškov v Slovenijo v zvezi zavarovančevo poškodbo v tujini, zaradi nujnosti operativnega posega v Sloveniji, saj je bilo zavarovancu v tujini zagotavljano le konzervativno zdravljenje.
Okoliščine predsodnega upravnega postopka in predmet sodne presoje
9. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb z dne 31. 1. 2018 in 11. 12. 2017. S slednjo je zavrnjena zahteva za odobritev ter povračilo stroškov pregleda, zdravljenja in kontrolnih pregledov v času od 5. 9. 2017 do 14. 11. 2017 na kliniki v Republiki B. v znesku 31.355,94 EUR, prevoza z reševalnim vozilom v višini 290,00 EUR ter nakup zdravil v višini 160,00 EUR v zvezi z operacijo 11. 10. 2017. O zahtevi, vloženi dne 27. 9. 2017 je bilo sicer res odločeno po opravljenem kirurškem posegu v tujini na podlagi mnenja Konzilija zdravnikov UKC z dne 25. 10. in 27. 11. 2017, da v Sloveniji niso izčrpane možnosti zdravljenja. Vendar pa datum izdaje upravne odločbe sam po sebi ne pogojuje drugačne razsodbe od izpodbijane, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku.
Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve
10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju10 (ZZVZZ-M). Po 1. odstavku 44.a člena ZZVZZ-M ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev le, če se so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja. Stroški zdravstvenih storitev se povrnejo v višini dejanskih stroškov storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene (2. odstavek). Postopek uveljavljanja podrobneje urejajo POZZ. Pravico je mogoče priznati, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji. Poleg obstoja bolezni torej tudi pričakovani rezultati in izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji. Gre za nedoločne pravne pojme, ki jih zapolnjuje upravno pravna in sodna praksa pri reševanju konkretnih zadev s t. i. tipologičnimi argumenti vzorcev vedenja in ravnanja ter oblikovanjem pravnega standarda glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.
11. Pravico do zdravljenja v tujini je v skladu s 44.b členom ZZVZZ-M nadalje mogoče priznati tudi v primeru predhodne odobritve zaradi čakalne dobe v Sloveniji, ki presega najdaljšo dopustno čakalno dobo, ali razumen čas za zdravljenje. V tovrstnih primerih se povrnejo dejanski stroški zdravljenja v tujini, vendar ne več, kot znašajo v javni zdravstveni mreži v državi, v kateri je bila storitev uveljavljena.
12. V 44.c členu ZZVZZ-M je implementirana Direktiva 2011/24-EU do zagotavljanja čezmejnega zdravstvenega varstva v drugi državi, članici EU s pravico do povračila stroškov zdravstvenih storitev v višini povprečne cene teh storitev, vendar ne več kot znašajo dejanski stroški. Po citiranem 44.c členu ZZVZZ-M gre za storitve, ki se uveljavljajo: 1.) na podlagi predhodne napotnice izbranega osebnega ali napotnega zdravnika za bolnišnične in specialistične ambulante storitve; 2.) predhodnega recepta ali naročilnice; 3.) predhodno izdane odločbe Zavoda za zdraviliško zdravljenje ali medicinsko tehničnega pripomočka pred iztekom trajnostne dobe in 4.) predhodne odločbe o odobritvi bolnišničnega zdravljenja, ki vključuje prenočitev ali uporabo zdravstvene storitve, ki zahteva visoko specializirano in drago medicinsko infrastrukturo ali opremo.
13. Vendar v obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan po nobenem od cit. členov ZZVZZ-M kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožnikovo materialnopravno stališče glede 44.a člena ZZVZZ-M, češ da ob sicer neizčrpani možnosti zdravljenja z zdravstvenim posegom v Sloveniji ne bi bil zagotovljen takšen rezultat, kot v tujini, je zmotno in v okoliščinah konkretnega primera nesprejemljivo.
Dejanske okoliščine obravnavanega primera
14. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v pisnem pojasnilu C. klinike UKC D. z dne 3. 4. 2019 o številu, vrstah, metodah in uspehu opravljenih kirurških posegov v obdobju od 2007-2017 pri skeletno zrelih pacientih, kot je bil tožnik (list. št. 56-59), v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja L. fakultete Univerze v D. z dne 16. 10. 2019 (Fakultetna komisija - list. št. 95-103) v sestavi specialista ortopeda prof. dr. I.I. in dr. J.J. ter izpovedi prof. dr. I.I. na obravnavi (list. št. 125-133) dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja tožnika.
15. Iz prepričljivih dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila po šestem ciklu kemoterapij zaradi Ewingovega sarkoma za dne 5. 10. 2017 predvidena operacija tožnika na C. kliniki v D., vendar do nje ni prišlo, saj je bila 11. 10. 2017 izvedena na E. kliniki na A.. Opravljena je bila resekcija tumorja in implantacija proteze, ki jo po izvedenskem mnenju rutinsko opravlja tudi C. klinika v D.. Zaradi resekcije kosti (dela golenice), ki je del kolenskega sklepa je bila vstavljena nerastoča tumorska modularna endoproteza kolena GRMS firme N. in operativni poseg opravljen na način, kot pri odraslem bolniku. Izvedensko mnenje Fakultetne komisije je strokovno prepričljivo, razumljivo in sprejemljivo. Na njegovi podlagi sodišče pravilno zaključuje, da je bil poseg na A. izveden po Evropskih doktrinarnih smernicah, ki veljajo tudi v Sloveniji in da je bil povsem enakovreden, vključno z rezultatom načrtovanim v D. (16. tč. obrazložitve). Pri operaciji na A. in predvideni v D. ni bilo pričakovati razlike v kvaliteti življenja in končnim funkcionalnim stanjem kolena po posegu in rehabilitaciji.
Iz dokaznega gradiva je razvidno, da je bil tožnik v času operacije star 17 let. Čeprav je bil mladoleten, je dosegel skeletno zrelost, zato je bil obravnavan kot odrasli bolnik. Operiran bi bil v Sloveniji, v kolikor bi se zato odločil. Po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je na C. kliniki v D. dovolj usposobljenih strokovnjakov, ki izvajajo takšne operacije kot je bila izvedena v tujini. Sodišče prepričljivo zaključuje, da razlog za tožnikov odhod na operacijo v tujino ni pomanjkanje možnosti zdravljenja v Sloveniji, temveč dejstvo, da starša nista bila zadovoljna s pojasnili oz. predvidevanji zdravnikov na C. kliniki v D., ker da s kirurškim oddelkom nista mogla priti v stik za pridobitev celovitega pojasnila. Slednje okoliščine pa same po sebi zagotovo ne pogojujejo drugačne razsodbe od izpodbijane.
16. V tožnikovem primeru je šlo za operativni poseg v tujini, ki je popolnoma enakovreden načrtovanemu v D.. Po podatkih C. klinike v D. se tudi v Sloveniji izvaja primerljivo število tovrstnih operacij na leto s primerljivim končnim učinkom. Operacija, opravljena 11. 10. 2017 na A., je bila tožniku 5. 10. 2017 na voljo, vendar možnost zdravljenja v Sloveniji ni bila izčrpana. Takšna dokazna ocena je sprejeta v skladu z metodološkimi napotili iz 8. člena ZPP. Je rezultat vestnega, skrbnega in analitično sintetičnega ovrednotenja vsakega dokaza posebej, vseh skupaj ter uspeha celotnega postopka in argumentirano obrazložena ter utemeljena.
17. Glede na predhodno navedeno je mogoče zaključiti le, da v okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 44.a člena ZZVZZ-M. Še manj je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 44.b člena ZZVZZ-M, saj že glede na naravo bolezni ni šlo za čakalno vrsto. Pri tožniku bi do kirurškega posega v Sloveniji prišlo celo pred posegom v tujini. O preseganju razumnega časa zdravljenja v Sloveniji ni mogoče govoriti kot je temeljito obrazloženo v 19., 20. in 21. točki prvostopenjske sodbe, česar pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Končno ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan iz 44.c člena ZZVZZ-M o uveljavljanju čezmejnega zdravstvenega varstva. Pravico po 44.c. členu ZZVZZ-M je mogoče priznati le pod pogoji in na način, izrecno določenimi v navedenem členu, kar v konkretnem primeru ni podano.
18. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti kirurškega zdravljenja in da bi bil rezultat tožnikovega zdravljenja enakovreden zdravljenju v tujini, dejansko stanje ni pomanjkljivo niti nepravilno ugotovljeno. Izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ne pomeni le načina zdravljenja, kot sicer pravilno poudarja pritožnik, temveč služi namenu in s tem rezultatu zdravljenja, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni spregledano, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi. Pravilno je presojeno, da sta izpodbijani zavrnilni upravni odločbi zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih11 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževani stroški zdravljenja v tujini.
Odločitev pritožbenega sodišča
19. Zaradi predhodno obrazloženega in ko niti preostala pritožbena izvajanja, od zatrjevane kršitve 14. člena ZUP-a v predsodnem upravnem postopku, do sklicevanja na pravila ECDR in nekatera druga za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantna in se zato pritožbenemu sodišču do njih ni potrebno posebej opredeljevati, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
20. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe. O predlagani taksni oprostitvi ni odločalo, saj v tem sodno socialnem sporu glede na 71. člen ZDSS-1 sploh ni taksne zavezanosti.
1 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami. 6 Na primer odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 454/2015 z dne 20. 12. 2017. 7 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994). 8 Zadeva opr. št. Psp 383/2017 z dne 16. 11. 2017. 9 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-1303/11-21, U-I-25/14-8 z dne 21. 3. 2014. 10 Ur. l. RS, št. 91/2013 z dne 5. 11. 2013. 11 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.