Jedro

Če se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ji nima ničesar dodati, ni treba še dodatno opredeljevanje do izvedenih dokazov in ponavljanja razlogov, vsebovanih že v prvostopenjski sodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma citirano sodbo obsojenega V. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovana J. B. je bila s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obsojencu pa je sodišče izreklo še varnostni ukrep odvzema predmeta – lesene ročice prikolice. Odločeno je bilo, da se obsojenec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenca vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter je predlagal, da se „izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno sodbo“ ali pa podrejeno, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo v novo odločitev.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena in predlagala, da se zavrne, ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi navedlo razloge, zakaj verjame oškodovanki in ta dokaz ocenilo v zvezi z ostalimi dokazi, drugostopenjsko sodišče pa je navedlo razloge, zakaj sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča. V ostalem pa se v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik obsojenca je v pisni izjavi izrazil nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilstva, kratko ponovil razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti ter navedel, da Vrhovno sodišče sicer tudi po uradni dolžnosti preizkuša resničnost odločilnih dejstev in v primeru dvoma lahko razveljavi izpodbijano sodbo.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ko se v sodbi ni opredelilo oziroma ni upoštevalo pritožbenih navedb o nasprotjih med izpovedbami določenih prič in o povzemanju teh izpovedb v sodbi sodišča prve stopnje. V podkrepitev svojih navedb vložnik zahteve izpostavlja izpovedbe prič M. J. in I. J. glede dejstva, da obsojenec v obravnavanem primeru sploh ni stopil s traktorja in zato očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti; nadalje izpostavlja izpovedbo oškodovanke o razdalji, s katere naj bi jo obsojenec sunil, kar da je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi ocenil kot „fizično nemogoče“, opozarja na razlike v izpovedovanjih oškodovanke na narokih za glavno obravnavo in med temi ter njenimi navedbami v ustni ovadbi in na zaslišanju v okviru preiskovalnih dejanj, navaja, da je tudi mož oškodovanke spreminjal izjave, od tiste, ki je povzeta v uradnem zaznamku policije, preko izpovedbe v okviru preiskovalnih dejanj in do večkratne spremembe izpovedbe na glavni obravnavi. Zaradi navedenih razlogov se vložnik zahteve ne strinja z oceno sodišča druge stopnje, da so vsi relevantni dokazi v sodbi sodišča prve stopnje vsebinsko pravilno ocenjeni in argumentirano obrazloženi. Po mnenju vložnika sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo „protislovnim izpovedbam oškodovanke in njenega moža“ in zakaj ni verjelo izpovedbama M. in I. J., ki izjav nista spreminjala in sta potrdila zagovor obsojenca. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, je bila s tem storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

6. Vložnikovo stališče o zatrjevani kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je neutemeljeno, saj je sodišče druge stopnje dovolj določno navedlo, da sprejema izčrpno oceno izvedenih dokazov glede odločilnih dejstev obravnavanega primera, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. V primeru, da se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ji nima ničesar dodati, ni potrebno še dodatno opredeljevanje do izvedenih dokazov in ponavljanje razlogov vsebovanih že v prvostopenjski sodbi. Poleg tega pa je sodišče druge stopnje izrecno preverilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v tem pogledu upoštevalo pritožbene navedbe (čeprav opozorilo tudi na njihovo posamično nezadostno konkretizacijo) in poudarilo, da so „vsi relevantni dokazi vsebinsko ocenjeni“, se sklicevalo na obrazloženi zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, zakaj ni moglo verjeti obsojenčevemu zagovoru in s tem skladnim izpovedovanjem nekaterih prič ter se sklicevalo na enako izpovedovanje oškodovanke glede bistvenih okoliščin in tudi določno opredelilo, katere so te odločilne okoliščine (točka 6 obrazložitve). Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vložnikovim prizadevanjem, da bi z izpostavljanjem določenih neskladij v posameznih izpovedovanjih zaslišanih prič, izkazal nasprotje med vsebino teh izpovedovanj in razlogi izpodbijane sodbe. Vložnik zahteve namreč z izpostavljanjem delov izpovedb posameznih od zaslišanih prič, ponuja svojo, drugačno oceno, katere so tiste odločilne okoliščine na katerih temelji obsojencu očitano dejanje in na ta način vsebinsko napada v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Že iz navedenega izhaja, da ni utemeljeno niti stališče vložnika zahteve, da naj bi sodišče prve stopnje ne ravnalo skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, saj so razlogi sodišča glede dejanskega stanja določno navedeni (predvsem v točki 5 obrazložitve), kot tudi razlogi, zakaj sodišče verjame oškodovanki in ne obsojencu oziroma pričama, ki sta izpovedovala njemu v prid. 7. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti „zmotna uporaba materialnega prava“ (kar v zahtevi niti ni bilo obrazloženo), zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.