Up-119/98

6. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz P., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 620/96 z dne 19. 3. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 405/96 z dne 18. 9. 1996 in sodbo Okrajnega sodišča v Sežani št. P 162/94 z dne 28. 3. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica navaja, da so sodišča z izpodbijanimi sodbami zavrnila njeno tožbo na ugotovitev ničnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki ga je dne 7. 2. 1969 zapisal sodnik tedanjega Občinskega sodišča v Sežani. Sodišča naj bi odločila nepravilno, ker so neupravičeno štela, da se je sporazum nanašal na odpoved dediščini, ne pa na nedovoljeno odpoved neuvedenemu dedovanju. Poleg tega pa naj bi sodišča ne upoštevala zatrjevane okoliščine, da je bil sporazum pogojen. Pritožnica Višjemu in Vrhovnemu sodišču očita nepošteno sojenje, ker naj bi "pravno diskvalificirali dejanska dejstva". Sodišči naj bi jo postavili v neenakopraven položaj in ji "s tem zanikali pravico do procesnega varovanja položaja pred nasprotno stranko in dejansko dopustili diskriminacijo v postopku". Zatrjuje kršitve pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). V zvezi z zatrjevano kršitvijo enakega varstva pravic se sklicuje tudi na drugačno sodno prakso Zveznega sodišča Jugoslavije in primeroma navaja odločbo št. Rev. 2665/65.

B.

2.Ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bile izpodbijane odločbe nezakonite ter naj bi temeljile na napačni uporabi prava, izkazana kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, zaradi česar naj bi šlo tudi za nepošteno sojenje. Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb samih po sebi, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

3.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankama, udeleženima v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

4.Glede na navedeno se Ustavno sodišče ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in dokazno oceno sodišč. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pritožbo in revizijo ni uspela, pa ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Z vidika pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, bi lahko bila ob določenih dodatnih pogojih relevantna pritožničina navedba, da naj bi izpodbijane sodbe odstopale od uveljavljene sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na sodno prakso Zveznega sodišča Jugoslavije, iz katere naj bi izrecno izhajalo, da je pogojna ali delna odpoved dediščini nična. Vendar v obravnavani zadevi za odločitev sodišč ni bilo pomembno, ali je bil sporazum pogojen ali ne, ker ga je sodišče opredelilo kot sporazum po 140. členu tedanjega Zakona o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55) oziroma po drugem odstavku 137. člena veljavnega Zakona o dedovanju (Uradni list 15/76 in nasl. - v nadaljevanju: ZD), in ne kot dedno izjavo o odpovedi dediščini iz 139. člena tedanjega Zakona, oziroma iz 133. člena veljavnega ZD, za katero velja, da ne more biti delna in ne pogojna. Zatrjevana sodna praksa se namreč nanaša na dedne izjave.

6.Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi revizijske sodbe opredelilo do vseh vprašanj, ki so bila za odločitev v sporu bistvenega pomena. Kot izhaja iz prej navedenega, so se sodišča opredelila tudi glede pogojenosti sporazuma. Morebitnih drugih kršitev v sodnem postopku, ki bi kazale na neenako obravnavanje pritožnice pa ta v ustavni pritožbi ne navaja.

7.V čem naj bi izpodbijane sodbe nasprotovale pravici do pritožbe, tj. pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pritožnica ne pojasni in tudi Ustavno sodišče kršitve te ustavne določbe ni ugotovilo.

8.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude