Jedro

Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da se je dejavnost fotokopiranja izvajala v poslovnih prostorih tožeče stranke, da se izdani računi glasijo nanjo, torej so bili izdani v njenem imenu. Celotna dokumentacija, ki jo je pridobil prvostopenjski organ in ki predstavlja evidenco opravljenega prometa v poslovalnici se torej glasi na tožečo stranko. Način poslovanja med tožečo stranko in partnerjem B.B. s.p. ter njuno medsebojno poračunavanje obveznosti pa ne more vplivati na konkretno odločitev, saj gre za obligacijsko razmerje, ki nima učinkov do tretjih oseb. To pomeni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na dogovore, sklenjene s svojimi poslovnimi partnerji, ne da bi pri tem upoštevala vse pogoje, ki jih mora kot gospodarska družba izpolnjevati za opravljanje pridobitne dejavnosti.

Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je po določbi četrtega odstavka 13. člena ZPDZC obligatoren, saj ta zakon ne predvideva drugih ukrepov. Navedena zakonska določba torej inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin tehta, ali sploh izreči ukrep, ali pa namesto predpisanega izreči kakšen drug ukrep. Zato ni bilo kršeno načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 7. člena ZIN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 13. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črtno (v nadaljevanju ZPDZC) tožeči stranki prepovedal opravljanje dejavnosti storitve fotokopiranja kot dela na črno. Prepoved velja dan po prejemu odločbe, morebitna pritožba pa ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil v trafiki na naslovu ... v A. opravljen inšpekcijski nadzor v zvezi z izdajanjem računov. Inšpekcijski organ je ugotovil, da tožeča stranka v poslovalnici opravlja dejavnost fotokopiranja, te dejavnosti pa nima registrirane oziroma določene v temeljnem aktu. Po določbi prve alinee prvega odstavka 3. člena ZPDZC se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oziroma opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti.

V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožeča stranka za kiosk na zgoraj navedeni lokaciji s samostojnim podjetnikom B.B. s. p., ..., sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 26. 10. 2012. V zvezi z dejavnostjo fotokopiranja sta stranki sklenili Aneks št. 2/2014 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju, s katerim tožeča stranka partnerju dovoljuje opravljanje fotokopirnih storitev. Kot izhaja iz izpisa AJPES ima B.B. s. p. registrirano dejavnost po šifri 82.190 fotokopiranje, priprava dokumentov in druge posamične pisarniške dejavnosti. Prodajalna je označena s podatki tožeče stranke, v prodajnem prostoru je računalniško podprt sistem, preko katerega prodajalec izdaja račune za prodano blago, torej ne obstaja dvom v imenu koga se izdajajo računi. Potrošnika pa ne zanimajo pogodbene obveznosti med tožečo stranko in njenim pogodbenim partnerjem, saj gre med njima za obligacijsko razmerje. Dejstvo je, da je bilo fotokopiranje opravljeno v poslovnem prostoru tožeče stranke, da njen partner izdaja račune preko njene blagajne, da iz mesečnega blagajniškega obračuna za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014 med drugim izhajajo tudi prihodki iz naslova fotokopiranja, iz računa z dne 7. 1. 2014 pa izhaja, da je bila za storitev fotokopiranja odprta EAN koda, in sicer 200001028261 in artikel 103284. Vsa navedena dokumentacija se glasi na tožečo stranko. B.B. je podal tudi izjavo, da ves dnevni promet (gotovino), tako iz naslova prodanega blaga, kot iz naslova fotokopiranja, vloži v vrečko in jo odnese v bančni sef. Zato je nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka v poslovalnici na naslovu ... opravlja dejavnost fotokopiranja.

Tožena stranka je pritožbo zavrnila in v svojih razlogih v celoti pritrdila odločitvi in razlogom prve stopnje. Pojasnila je še, da naknadna sprememba temeljnega akta in vpis dejavnosti fotokopiranja v Poslovni register ne moreta spremeniti odločitve, saj tožeča stranka na dan izdaje izpodbijane odločbe te dejavnosti še ni imela vpisane v svojem temeljnem aktu.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Ne strinja se z navedbo inšpekcijskega organa, da medsebojna razmerja med njo in partnerjem B.B. s. p. niso relevantna. Zaradi možnosti, da bi partner opravljal tudi dejavnost fotokopiranja, je bil sklenjen Aneks št. 2 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju. Navedeni aneks jasno določa, da dejavnost fotokopiranja opravlja partner, tožeča stranka pa mu le dovoljuje, da to dejavnost opravlja v njenih prostorih. Skladno s tem so urejene tudi nadaljnje medsebojne obveznosti. Prav tako partner sam določa maloprodajne cene fotokopij, sam nosi vse stroške v zvezi s storitvijo fotokopiranja (papir, servis stroja, elektrika, kartuše...), iz česar izhaja, da je storitev v celoti v domeni partnerja. Opravljanje dejavnosti prodaje izdelkov družbe C. d.o.o. se tako povsem razlikuje od opravljanja dejavnosti storitev fotokopiranja. Dejavnost prodaje izdelkov partner opravlja za tožečo stranko, dejavnost fotokopiranja pa v lastnem imenu in za svoj račun. V prvem primeru namreč prodaja izdelke, ki so last tožeče stranke, ki tudi poskrbi za njihovo dobavo in knjiženje, določa pa tudi cene izdelkov. V primeru opravljanja dejavnosti fotokopiranja pa za dobavo vseh sredstev poskrbi partner, sam določi tudi ceno izdelka in izvede storitev. Glede na navedeno je inšpekcijski organ napačno ugotovil dejansko stanje, čeprav so bila vsa dejstva in dokazi predstavljeni v pripombah na zapisnik. Tožena stranka je svojo odločitev oprla zgolj na dejstvo, da se račun, izstavljen za storitev fotokopiranja, glasi na tožečo stranko. V zvezi s tem pojasnjuje, da partner za obračun vseh prodajnih izdelkov uporablja eno blagajno, za kar mu tožeča stranka zaračuna provizijo v višini 0,005 EUR na kopijo. Ostale evidence, v katerih se pojavlja storitev fotokopiranja, so posledica dejstva, da partner tudi za storitev fotokopiranja uporablja isto blagajno, ki je povezana v računalniški sistem BBIS. Ta sistem beleži vse storitve, za katere je izdan račun. Zaradi lažjega obračuna partner tudi gotovino, ki jo prejme za fotokopiranje, dnevno položi na račun tožeče stranke, pri čemer pa mu slednja višino položenega zneska upošteva pri mesečnem obračunu.

Tožeča stranka se tudi ne strinja z izrečenim ukrepom, ker naj tožena stranka ne bi imela zakonske podlage za izdajo prepovedne odločbe. Meni, da je v primeru izostanka registracije posameznega segmenta poslovne dejavnosti prepoved opravljanja dejavnosti bistveno prestrog in popolnoma nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, saj z opravljanjem neregistrirane dejavnosti javni interes ni v ničemer prizadet. Tako bi organ lahko izdal odločbo, s katero bi ji naložil dodatno registracijo dejavnosti.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Sodišče se strinja z obema upravnima organoma, da je bila storitev fotokopiranja opravljena s strani tožeče stranke, pri čemer ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe za opravljanje te dejavnosti v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti (šifra 82.190 fotokopiranje, priprava dokumentov in druge posamične pisarniške dejavnosti) tožeča stranka ni bila registrirana. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, izhaja, da se je dejavnost izvajala v poslovnih prostorih tožeče stranke, da se izdani računi glasijo nanjo, torej so bili izdani v njenem imenu. Celotna dokumentacija, ki jo je pridobil prvostopenjski organ in ki predstavlja evidenco opravljenega prometa v poslovalnici (mesečni blagajniški obračun za januar 2014, dokument “pregled prodaje po blagovnih skupinah“, računi), se torej glasi na tožečo stranko, česar slednja ne zanika. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se fotokopiranje v evidencah pojavlja zato, ker je v poslovnem prostoru le ena blagajna, preko katere se izdajajo računi in beleži opravljen promet. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, način poslovanja med tožečo stranko in partnerjem B.B. s. p. ter njuno medsebojno poračunavanje obveznosti ne more vplivati na konkretno odločitev, saj gre za obligacijsko razmerje, ki nima učinkov do tretjih oseb. To pomeni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na dogovore, sklenjene s svojimi poslovnimi partnerji, ne da bi pri tem upoštevala vse pogoje, ki jih mora kot gospodarska družba izpolnjevati za opravljanje pridobitne dejavnosti.

Na podlagi navedenega tudi sodišče meni, da je storitev fotokopiranja opravljala tožeča stranka sama, zato je bil izrek inšpekcijskega ukrepa utemeljen v določbi četrtega odstavka 13. člena ZPDZC, po kateri izda prekrškovni organ odločbo, s katero prepove opravljanje dela na črno iz 3. člena tega zakona. Po določbi prve alineje prvega odstavka 3. člena ZPDZC pa za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oziroma opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti.

Glede zatrjevane nesorazmernosti izrečenega ukrepa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa po določbi četrtega odstavka 13. člena ZPDZC obligatoren, saj ta zakon ne predvideva drugih ukrepov. Navedena zakonska določba torej inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin tehta, ali sploh izreči ukrep, ali pa namesto predpisanega izreči kakšen drug ukrep. Zato ni bilo kršeno načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), po katerem inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Presojo sorazmernosti je pri izbiri ukrepa namreč opravil že zakonodajalec, upoštevajoč na eni strani težo kršitve, na drugi strani pa varstvo javnega interesa na področju preprečevanja dela na črno. Enako stališče je to sodišče zavzelo v sodbi I U 563/2013 z dne 1. 4. 2014. Poleg tega pa ukrep naložitvi registracije dejavnosti v ZPDZC niti v kakšnem drugem zakonu (npr. Zakon o tržni inšpekciji - ZTI ali ZIN) ni predviden. Glede na navedeno in ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.