Jedro

Vzrok za novo škodo je tožnikova invalidnost, ki je nastopila šele po sklenitvi sodne poravnave, zato je očitno, da ta škoda s poravnavo ne more biti zajeta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka plača 2.197,17 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za izgubo na osebnem dohodku ter od posameznih zneskov odvede vse predpisane davke in prispevke na pristojne račune. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek, da mu mora toženka od 1.11.2011 dalje plačevati 109,85 EUR mesečne rente z obrestmi. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 56,00 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče zmotno enači III. kategorijo invalidnosti z izgubo na dohodku. Šele po tožnikovi razporeditvi na drugo delo je bilo znano, kakšen dohodek bo tožnik poslej imel. Ob podpisu sodne poravnave s toženko tega še ni mogel vedeti. Sicer pa o invalidnosti ne odloča izvedenec v pravdi, ampak invalidska komisija pri ZPIZ. Sama III. kategorija invalidnosti avtomatično ne pomeni izgube na dohodku. Ob podpisu poravnave tako ni bilo gotovo, da bo tožniku ta škoda nastala, niti v kakšni višini. Tožnik je takrat še delal na istem delovnem mestu kot pred nezgodo. Po dogovoru z delodajalcem je delo opravljal v takšnem obsegu, kot ga je zmogel. Vztraja, da izgubljeni zaslužek predstavlja novo škodo, ki je prej ni mogel predvideti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano odškodnino, ker je ocenilo, da škoda iz naslova izgube na zaslužku, ki jo tožnik uveljavlja v tej pravdi, ni nova škoda, ampak je bila že zajeta s sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili v prejšnji pravdi 16.6.2008. Takšno stališče izpodbijane sodbe je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

6. Predmet sodne poravnave je lahko tudi bodoča škoda, torej tista, katere vzrok je že nastal, njene posledice pa bodisi še trajajo bodisi bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje. Za razliko od te je nova škoda tista, ki je v času odločanja o odškodnini še objektivno nepredvidljiva oziroma nepričakovana. Prav na to se sklicuje tožnik, ki je v prejšnji pravdi kot premoženjsko škodo uveljavljal le prevozne stroške v zvezi s svojim zdravljenjem, izgube pri plači pa takrat še ni trpel. 7. Čeprav sta se pravdni stranki z navedeno sodno poravnavo pogodili, da je toženka z izplačilom dogovorjenega zneska odškodnine poravnala vse obveznosti do tožnika iz škodnega dogodka z dne 10.4.2006, ta dogovor ne more veljati za zdaj sporno tožnikovo škodo iz naslova izgubljenega zaslužka. Tožnik je potem, ko je izvedenec v prejšnji pravdi (maja 2008) ocenil, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, sicer lahko upal, da bo enakega mnenja tudi invalidska komisija pri ZPIZ, ni pa mogel tega z gotovostjo pričakovati. Končno je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost s pravico do premestitve na drugo delo šele v odločbi ZPIZ z dne 18.8.2009, ki ugotavlja, da je invalidnost zaradi posledic poškodbe pri delu nastala 11.8.2009, torej več kot leto dni po sklenitvi prej navedene sodne poravnave. Pretiran je zato očitek tožniku, da bi že takrat lahko pričakoval izpad dohodka v bodoče. 8. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik tudi po nezgodi obdržal svoje delovno mesto, kjer je z dovoljenjem delodajalca smel opravljati lažja dela, ki jih je kljub posledicam poškodbe še zmogel. Ob sklepanju poravnave tožnik še ni bil prikrajšan pri zaslužku. Na drugo delo je bil razporejen šele marca 2010, medtem ko je za dejstvo, da nadomestilo za invalidnost ne bo krilo celotne izgube zaradi nižje plače na novem delovnem mestu, lahko izvedel šele iz odločbe ZPIZ z dne 13.4.2010. 9. Tožnik ima torej prav, ko trdi, da gre za novo škodo. Vzrok zanjo je tožnikova invalidnost, ki je nastopila šele po sklenitvi sodne poravnave z dne 10.6.2008, zato je očitno, da ta škoda s poravnavo ne more biti zajeta. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v nadaljevanju postopka izvesti dokaze, potrebne za ugotovitev višine zatrjevane tožnikove škode.

10. O povračilu tožnikovih pritožbenih stroškov bo glede na končni izid pravde odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).