Jedro

Pritožba neutemeljeno oporeka valorizaciji delnega plačila odškodnine. Ker se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe (prim. drugi odstavek 168. člena OZ), je treba enak kriterij uporabiti tudi za delno plačilo odškodnine; oba dela odškodnine je treba spraviti na skupni imenovalec. Vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine je pravno vprašanje, ta vprašanja pa sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne, če to od sodišča zahteva katera od strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati (1) znesek 8.225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2016 do plačila, znesek 183,37 EUR1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2018 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.047,44 EUR od 4. 5. 2016 do 7. 6. 2016 in od zneska 1.285,01 EUR od 4. 5. 2016 do 27. 6. 2016 (točka I izreka), ter (2) razliko od neto plač za marec 2016 (45,67 EUR), april 2016 (42,31 EUR), maj 2016 (26,30 EUR), junij 2016 (46,02 EUR), julij 2016 (85,66 EUR), avgust 2016 (45,67 EUR) in september 2016 (55,22 EUR), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2016 do plačila, pri čemer mora toženka odvesti ustrezno akontacijo dohodnine (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.507,00 EUR (točka IV izreka).

2. Tožnik izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni (ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku) oziroma (podredno) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Tožnik sodišču očita, da je pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v pretežnem delu sledilo le izvedenskemu mnenju, ni pa upoštevalo tožnikovih subjektivnih doživljanj. Tožnik je trpel hude telesne bolečine v skupnem trajanju najmanj 20 dni, nato pa bolečine srednje intenzitete vsaj 8 mesecev. Sledile so bolečine manjše intenzitete, ob večjih naporih (in ko je tožnik ponovno začel z delom) pa so se še pojavljale bolečine srednje intenzitete. Bolečine so pri tožniku še vedno prisotne in bodo tudi v prihodnje. Rehabilitacija je bila dolgotrajna in boleča, tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno šele 23. 2. 2018 (skoraj 3 leta po nesreči). V okviru postavke telesnih bolečin bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik v času zdravljenja ni trpel le nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem, temveč tudi druge omejitve v svojih življenjskih aktivnostih. Vsem ugotovljenim neugodnostim med zdravljenjem (številne preiskave, prevozi, pregledi in posegi, jemanje analgetikov, splošna narkoza, rtg in CT preiskave, nošenje ortoze, fizioterapija, zdraviliško zdravljenje...) je sodišče pripisalo bistveno premajhen pomen. Tudi ni upoštevalo, da je tožnik mlad človek (star 27 let), ki ga bodo (glede na pričakovano življenjsko dobo) bolečine spremljale še veliko let. Nepravilna je ocena sodišča, da tožnik ni utrpel skaženosti. Tožnik, ki ima 12 cm dolgo brazgotino, ki teče po sredini ledvenega dela hrbta, je bil prepričljiv v svoji izpovedbi, da mu je zaradi brazgotine nerodno hoditi brez majice. Tožnik je odškodnino iz naslova skaženosti res zahteval po pridobitvi izvedenskega mnenja (ne do konca prvega naroka), kar pa ni prepozno (toženka tega niti ni zatrjevala). Šele po zaključku zdravljenja (po odstranitvi osteosintetskega materiala (OSM)) se je izkazalo, da gre za čvrsto zaraslo, trajno brazgotino. Napačna je tudi presoja, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. V izpovedbi (...ko se je avto ustavil, je prišla bolečina...) je tožnik opisoval primarni strah, tj. intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki je bilo pri tožniku nedvomno prisotno. Pri končnem izračunu odškodnine je sodišče brez podlage upoštevalo revalorizirano vrednost izplačane odškodnine. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožnikov uspeh v pravdi le 34 %. Tožniku je bilo od zahtevanih 50.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo prisojenih 34.000,00 EUR, z zahtevkom za plačilo premoženjske škode pa je v celoti uspel. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 6. 6. 2015, v kateri je bil udeležen kot sopotnik. Na pritožbeni stopnji je sporna le odškodnina za nepremoženjsko škodo, tožnik namreč meni, da je glede na dejanski obseg škode upravičen do višje odškodnine.

6. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo sodi v okvir uporabe materialnega prava. V 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prenizko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel večdelni zlom telesa 2. ledvenega vretenca, s posledično nestabilnostjo hrbtenice in utesnitvijo spinalnega kanala, v katerega je molel eden od kostnih fragmentov. Tožbene trditve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin predstavljajo tožnikovo subjektivno oceno, ki jo je v dokaznem postopku treba preveriti in objektivizirati s pomočjo izvedenca travmatologa. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem imajo dokazno podlago v jasnem in strokovno prepričljivem mnenju izvedenca travmatologa. Glede na ugotovljeni potek zdravljenja (tožniku so v prvem operativnem posegu naravnali zlomljeno vretence z 2 vijakoma in palicama ter mu s tem stabilizirali hrbtenico, v drugem operativnem posegu 29. 11. 2017 pa odstranili OSM), razpon bolečin in njihovo trajanje (tožnik je 3 dni, in sicer na dan poškodbe in obeh operacij, trpel hude bolečine, nato 7 dni trajne srednje hude bolečine ter 4 tedne po prvi operaciji in 2 tedna po drugi operaciji občasne srednje hude bolečine, po prenehanju srednje hudih bolečin, ki so postajale redkejše, pa je sledilo 14 tednov lahkih bolečin, ki jih bo občasno trpel tudi v bodoče) ter nevšečnosti, povezane z zdravljenjem (dve hospitalizaciji in operaciji, rtg, CT in MRI preiskave, infuzija, nošnja steznika, protibolečinska terapija, številni kontrolni pregledi pri travmatologu in izbranem zdravniku, fizioterapija po obeh operativnih posegih...), ki je trajalo do 16. 1. 2018 (datum zadnjega pregleda pri travmatologu), je tudi po oceni pritožbenega sodišča priznana odškodnina po tej odškodninski postavki (11.000,00 EUR) primerna. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno izpostavilo, so v okviru te odškodninske postavke vrednotene tudi druge (začasne) omejitve v življenjskih aktivnostih v času zdravljenja (zaradi katerih oškodovanec potrebuje pomoč pri higieni, oblačenju...), ki niso neposredno povezane z zdravljenjem, so pa glede na naravo in obseg poškodbe brez dvoma obstajale. Tožnikovo zdravljenje je bilo sicer dolgotrajno, vendar je potekalo brez posebnih zapletov in tudi nevšečnosti med zdravljenjem niso presegle običajnih za to vrsto poškodbe. Subjektivne značilnosti konkretnega oškodovanca (oziroma njegovo subjektivno doživljanje posledic) so pomembne, vendar je treba upoštevati, da ima načelo individualizacije odškodnine vedno korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Poleg tega pritožba ne navaja nobenih posebnih okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za sklep o tožnikovi (pre)občutljivosti (torej za sklep o tem, da tožnik posledice poškodbe v bolečinskem smislu doživlja drugače od povprečnega oškodovanca s podobnim obsegom škode).

8. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za strah. Četudi sodna praksa ločuje več vrst strahu (primarni, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, in zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom; sekundarni, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem; terciarni, ki ga doživlja pozneje, v podobnih okoliščinah ali ob spominjanju na škodni dogodek), je strah kot pravno priznana škoda enotna oblika škode. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tožnikovi izpovedbi (...ko voznik ni zvozil ovinka, se mu je zdelo, da sanja in tedaj strahu ni občutil, občutil pa ga je ob ustavitvi vozila, ko je nastopila vse večja bolečina v hrbtenici, zaradi katere kmalu ni mogel ne sedeti ne stati, niti se uleči na zadnje sedeže vozila...) ni najti dokazne opore za tožbeno trditev, da je tožnik utrpel primarni strah, je sicer napačna, vendar to ni vplivalo na pravilnost materialnopravne presoje, da je bilo tožniku za strah, kot enotno obliko škode (v okviru katere je v obravnavanem primeru treba upoštevati trajanje in intenzivnost strahu ob nesreči, ki je prešel v strah za izid zdravljenja), prisojeno primerno zadoščenje (1.500,00 EUR). Tožnik ne navaja nobenih posebnih okoliščin (niti primerljivih primerov iz sodne prakse), ki bi narekovale (narekovali) drugačno presojo.

9. Pri presoji upravičenosti do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti se mora sodišče opreti na objektivna in subjektivna merila (spremembe v zunanjosti in njihova opaznost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca ter vpliv spremenjene zunanjosti na oškodovančevo psiho). Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da tožnik vtožuje odškodnino v zvezi z brazgotino, ki je večji del leta prekrita z oblačili, nato pa si je pravilno razlagalo pomen okoliščine, da je tožnik trditve glede skaženosti (da ga moti 12 cm dolga pooperativna brazgotina na ledvenem delu) podal šele v vlogi z dne 12. 6. 2018, tj. po prejemu mnenja2, v katerem je izvedenec travmatolog ugotovil, da je tožnik utrpel trajne posledice tudi v kozmetskem smislu.3 Posledično mu utemeljeno ni verjelo, da brazgotina zanj predstavlja psihično breme (oziroma kot izhaja iz njegove izpovedbe, da mu je zaradi brazgotine nerodno hoditi brez majice). Upoštevajoč dejstva, da je bil drugi operativni poseg (odstranitev OSM) izveden 29. 11. 2017 in da je tožnik že v vlogi z dne 1. 3. 2018 uveljavljal povečan obseg škode zaradi tega posega,4 je tožnikovo pojasnilo, da se je šele po odstranitvi OSM izkazalo, da gre za trajno, čvrsto zaraslo brazgotino, neprepričljivo. Zaradi pomanjkanja subjektivnega elementa je bil zahtevek za odškodnino zaradi skaženosti pravilno zavrnjen.

10. Ni pa pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost prisojene odškodnine kot celote. Tožnik je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 34.000,00 EUR5 (približno 31,2 povprečnih neto plač v času sojenja), kar je znotraj razpona odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere (popolnoma primerljivih primerov konkretnemu primeru po naravi stvari v sodni praksi ne more biti), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnika (tudi njegovo starost); v celoti sta torej spoštovani načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnine, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih (gre za primere, v katerih so oškodovanci utrpeli tudi zlom ledvenega vretenca), se sicer gibljejo v širokem razponu od 156 do 417 povprečnih mesečnih neto plač, vendar je glede primerov, ki so najbolj primerljivi z obravnavanim,8 treba ugotoviti, da tožniku ni bila priznana prenizka odškodnina. Na drugi strani tožnik svoje pritožbene teze, da je prisojena odškodnina izven okvirov odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, ne podpre s primeri iz sodne prakse, v katerih je bila prisojena višja odškodnina.

11. Pritožba neutemeljeno oporeka valorizaciji delnega plačila odškodnine. Ker se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe (prim. drugi odstavek 168. člena OZ), je treba enak kriterij uporabiti tudi za delno plačilo odškodnine; oba dela odškodnine je treba spraviti na skupni imenovalec. Vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine je pravno vprašanje, ta vprašanja pa sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne, če to od sodišča zahteva katera od strank9. 12. Nepravilno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu pravdnega uspeha upoštevati, da je tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteval odškodnino v višini 50.500,00 EUR, in da je uspel s 34.000,00 EUR. V okviru tožbenih trditev je tožnik navajal, da je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 45.500,00 EUR, vendar je treba upoštevati, da mu je toženka pred vložitvijo tožbe na račun nepremoženjske škode plačala 25.000,00 EUR in da je tožnik s tožbo zahteval le plačilo razlike (20.500,00 EUR, oziroma po povečanju tožbenega zahtevka 25.500,00 EUR). Pravilna je torej ugotovitev prve stopnje, da je tožnikov uspeh v pravdi, glede na zahtevanih 26.030,22 EUR (seštevek vtoževane nepremoženjske in premoženjske škode) in prisojenih 8.755,22 EUR, 34 %.

13. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je pomanjkljivost zapisov v I. (zapis zneska 183,37 brez zapisa valute) in II. točki izreka (v katero ni pravilno oziroma dobesedno povzet tožbeni predlog,10 da mora toženka poleg plačila zgoraj navedenih neto zneskov odvesti ustrezno akontacijo dohodnine), na katero tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, mogoče odpraviti s popravnim sklepom (prvi v zvezi s petim odstavkom 328. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi stroške v zvezi z njo.

1 Sodišče prve stopnje je pomotoma izpustilo zapis valute (EUR). 2 V vlogi z dne 12. 6. 2018 je tožnik tožbo spremenil (gre za spremembo istovetnosti zahtevka): od 22.000,00 EUR, prvotno v celoti vtoževanih kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je uveljavljal 500,00 EUR kot odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. 3 Iz tožnikovih anamnestičnih podatkov, povzetih na 2. strani izvedenskega mnenja, ne izhaja, da bi tožnik izvedencu karkoli povedal glede duševnih bolečinah, povezanih z brazgotino. 4 V vlogi z dne 1. 3. 2018 je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval še 4.000,00 EUR, za strah pa dodatnih 1.000,00 EUR. 5 Znesek 34.000,00 EUR predstavlja seštevek zneskov po posameznih odškodninskih postavkah: 11.000,00 EUR - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 21.500,00 EUR - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500,00 EUR - strah. Upoštevajoč delno plačilo (25.000,00 EUR), plačano pred vložitvijo tožbe, oziroma njegovo valorizirano vrednost (25.775,00 EUR), je bilo tožniku prisojenih 8.225,00 EUR (34.000,00 EUR - 25.775,00 EUR). 6 Prim. II Ips 593/2007, II Ips 740/2006. 7 Prim. II Ips 588/96. 8 Prim. II Ips 751/2009 (zlom 5. ledvenega vretenca - 28 povprečnih neto plač), II Ips 470/2007 (zlom telesca 2. ledvenega vretenca je ena od poškodb - 22 povprečnih neto plač), II Ips 456/2009 (zlom ledvenega vretenca - 22 povprečnih neto plač). 9 Prim. II Ips 435/2007, II Ips 597/2008. 10 Kot izhaja iz tožnikove vloge z dne 25. 10. 2016, na listovni številki 20 v spisu.