Jedro

Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.

Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.

So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122. člena KZ-1: "da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval", izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196. člena KZ-1 "z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj" ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v odločbi o krivdi in odločbi o kazenski sankciji pod točko I opisa kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika tako, da se izpusti besedilo „in drugače boleče“in za to kaznivo dejanje določena kazen deset mesecev zapora zniža na 9 (devet) mesecev zapora, - v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji pod točko II opisa kaznivega dejanja tako, da se izpusti besedilo „z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj“ ter doda besedilo„ da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo tako poškoduje, tako telesno poškodoval“ in se obtoženec spozna za krivega, da je 17. 6. 2018 na vrtu za stanovanjsko zgradbo v V. ulici v M. drugega lahko telesno poškodoval, ko je po opozorilu B. B., naj ne koplje lukenj v zemljo na vrtu ter zemlje posipava s steklom, kjer ima B. B. obešena oblačila, zagrozil, da bo vse ubil, nato pa z lopato C. C., ki je stopil med B. B. in njega, udaril po desnem ramenu, zaradi česar je C. C. zbežal vstran, nato pa z lopato udaril še B. B. po mezincu leve roke ter še po drugi roki, da se mu je B. B. ritensko umikal in si ščitil obraz z rokama, ves čas pa je A. A. z lopato zamahoval proti njemu, ga z lopato udaril še v predel kolena ter ga brcal v predel nog in drugih delov telesa, s tem pa C. C. povzročil odrgnino v predelu desnega ramena in hrbta, da je bil začasno okvarjen in oslabljen del njegovega telesa, začasno je bila prizadeta njegova zunanjost, B. B. pa udarnino v predelu zatilja, rano v obliki raztrganine z odtrganjem nohta na mezincu leve roke, zlom končnega členka mezinca leve roke, odlom baze druge dlančnice na desni roki, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje in začasno prizadeta njegova zunanjost; tedaj drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo tako poškoduje, tako telesno poškodoval, s tem je storil dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika in se mu po istem zakonske določilu za dejanje na škodo B. B. določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, za dejanje na škodo C. C. določi kazen 1 (en) mesec zapora, - nakar se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče nova enotna kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu od 17. 6. 2018 od 20.35 ure do 20. 6. 2019 do 16.25 ure.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 27555/2018 z dne 20. 6. 2019 pod točko I obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1; dejanje, opisano pod točko I izreka) in kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko II izreka). Obtožencu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen deset, za drugo pa šest mesecev zapora in mu po 2. (pravilno: 3.) točki 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. V izrečeno kazen je obtožencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 17. 6. 2018 od 20.35 ure dalje.

2. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97.člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZKP bremenijo stroški postavljenih pooblaščenk mladoletnih oškodovank D. D. in E. E. proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. in C. C. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Z isto sodbo je pod točko II. obtoženega iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Sodišče je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca F. F. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

3. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil obtoženčev zagovornik, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Pritožba, uveljajoč vse pritožbene razloge, pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ne konkretizira. Pritožbeno obrazložitev zagovornika, da so očitki, ki jih navaja obtoženčeva žena, zelo pavšalni in obtožencu očitajo zgolj splošno psihično nasilje, takšen očitek pa je premalo substanciran, da bi se do njega bilo možno predeliti, pritožbeno sodišče razume za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini niso v zadostni meri konkretizirani.

6. Po mnenju pritožbenega sodišča so v opisu dejanja abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ti so grdo ravnanje, s katerim je obtoženec nasilno omejeval enake pravice članov družine in jih s takim ravnanjem spravljal v podrejen položaj, v zadostni meri konkretizirani. Opisano je, da je obtoženec v časovnem obdobju od januarja 2016 do 17. 6. 2018 na naslovu stalnega prebivališča: - nad ženo G. G. vsaj enkrat tedensko kričal, da ničesar ne zna narediti ter jo ob poskusu zanetenja ognja v kaminu z dlanjo najmanj trikrat udaril v predel ust in nosu, kar sta videli hčerki D. D. in E. E., pri tem pa je žena utrpela oteklino v predelu ust in obeh ličnic in imela težave pri hranjenju; - nad hčerkama D. D. in E. E., če sta se skregali, kričal, starejšo hčerko D. D. z rokama stisnil za njeni roki in jo potisnil vstran od sestre E. E. ter za nastali prepir med hčerkama krivil D. D., zaradi česar se ga slednja boji; - večkrat pljunil bodisi ženo, bodisi hčerko D. D., ob eni priložnosti tudi hčerko E. E.; - hčerki D. D. večkrat rekel, da bi bilo bolje, da se ne bi rodila in da naj crkne; - 17. 6. 2018 v prepiru med hčerkama zaradi igrače hčerko D. D. prijel za roke ter jo zvlekel v drug prostor, zaradi česar sta se obe hčerki zatekli k mami G. G. ter jokali in se tresli, nakar je večkrat preklel D. D. in dejal, naj crkne in da bi bilo bolje, da se ne bi rodila, ko pa ga je žena G. G. odrinila, je dejal, naj si zapomni ta dan, ko ga je odrinila, saj se ji bo maščeval, ker bo imela roko, s katero ga je odrinila v mavcu ter jo preklel, naj se ji roka posuši. 7. Pritožbeno sodišče v opisanih ravnanjih obtoženca, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi, prepozna grdo ravnaje (ne pa tudi „drugače bolečega ravnanja“ kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), s katerim je obtoženec omejeval pravice članov svoje družine do varnosti in telesne celovitosti in člane s takimi nasilnimi ravnanji spravljal v ponižujoč, podrejen položaj.

8. Grdo ravnanje so vsa tista ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača, s katerimi storilec oškodovancu prizadene telesno in duševno bolečino manjše intenzitete, ki je več od realne injurie in manj od lahke telesne poškodbe, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečnost) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca.1 Zakonski znak omejevanja enakih pravic pomeni, da imajo vsi družinski člani pravico do varnosti, do telesne celovitosti in do svobodnega gibanja. Izvršitvena ravnanja, ki nasilno omejujejo te pravice, je mogoče šteti za kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1. Vendar le, če storilec z njim spravlja oškodovanca v podrejen položaj v družinski skupnosti, ker je to prepovedana posledica tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče RS je v številnih sodbah2 pojasnilo vsebino podrejenega položaja. Tako je v sodbi I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2009 zapisalo, da „besedne zveze spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim se ena oseba podreja drugo, tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja.

9. Iz celotnega opisa ravnanj obtoženca, ki jih je v kazenskopravnem smislu nedvomno opredeliti kot grdo ravnanje (psihično nasilje - kričanje, grožnje, žalitve ter fizično nasilje - udarci z roko v predel obraza že samo po sebi povzroča bolečino, strah, ponižanje, ogroženost), izhaja, da je z njimi omejeval pravico do varnosti in telesne celovitosti svojih družinskih članov in jih spravljal v podrejen položaj, ki je še posebej konkretiziran z navedbo, da je s takimi svojimi ravnanji pri oškodovankah D. D., E. E. in G. G. povzročil strah, pri G. G. pa tudi ponižanje. Stališče pritožbe, da očitek obtožbe ne predstavlja konkretizacije zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, se pokaže kot zgrešeno.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v abstraktnem delu opisa poleg grdega ravnanja zapisan očitek „kako drugače boleče ravnal“, ki pa v nadaljevanju ni v ničemer konkretiziran. Zakonodajalec je kot izvršitveno ravnanje ob grdem ravnanju in pretepanju v okviru analogije intra legem navedel tudi „drugače boleče in ponižujoče ravnati“. To pomeni, da mora biti ravnanje po intenzivnosti in posledicah primerljivo z grdim ravnanjem in pretepanjem. Druga boleča (in ponižujoča) ravnanja so poleg fizičnega in psihičnega nasilja, s katerim storilec povzroča bolečino oškodovancu, tudi ekonomsko nasilje ter zanemarjanja, ki ponižujejo oškodovanca in mu povzročajo psihično bolečino. Tako je kot drugo boleče ravnanje mogoče opredeliti na primer omejevanje možnosti oškodovancu razpolagati z lastnim dohodkom, preprečevanje stikov z določenimi osebami, opuščanje pomoči oškodovancu, ki ne zmore sam skrbeti zase.3

11. Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja. Po mnenju pritožbenega sodišča ima zato pritožba prav, ko zatrjuje, da je opis pavšalen oziroma ne vsebuje konkretnega očitka, ki bi izkazoval obstoj tega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 12. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa vselej po uradni dolžnosti preizkusi tudi obstoj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 383. člena ZKP in ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje in utemeljeno v obrazložitvi (stran 14 do 24 sodbe), ne vsebuje vseh zakonskih znakov temeljnega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Prepovedana posledica tega kaznivega dejanja (ki mora biti zajeta v obdolženčevem naklepu), je spravljanje oškodovanca v podrejen položaj. Za kvalificirano obliko iz drugega odstavka 296.člena KZ-1 gre, kadar storilec z ravnanji iz prvega odstavka oškodovanca tudi lahko telesno poškoduje. Pomeni, da so drugače trajnejše posledice, ki jih pusti ravnanje obtoženca na oškodovancu pomembne, a ne odločilne za presojo o tem ali je storilec oškodovanca s svojim ravnanjem spravljal v podrejen položaj.4

14. Glede spravljanja v podrejen položaj je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011 poudarilo, da pomeni podrejen položaj psihično stanje oškodovanca, za katero je značilno tudi, da traja dalj časa, in v sodbi I Ips 117/2009 z dne 3.9.2009 zapisalo, da za podrejeni položaj zadošča, da storilec najmanj v času nasilja žrtev obvladuje oziroma se mu ta zaradi izvajanja nasilja uklanja. Ta zakonski znak mora biti opisan oziroma konkretiziran v obtožnem aktu, v izreku sodbe in v njeni obrazložitvi, sodna praksa pa je zavzela stališče, “da je lahko njegov obstoj razviden že iz opisa siceršnjega ravnanja storilca“.5 Po mnenju pritožbenega sodišča opisano ravnanje obeh oškodovancev ne more predstavljati konkretizacije zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj.

15. S sodbo sodišča prve stopnje je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva, in sicer storjenega - zoper C. C., katerega je (ko je stopil med obtoženca in B. B.) z lopato udaril po desnem ramenu, zaradi česar je (ta) zbežal vstran, s tem pa oškodovancu C. C. povzročil odrgnino v predelu desnega ramena in hrbta, da je bil začasno okvarjen in oslabljen del njegovega telesa;- zoper B. B., kateremu je zagrozil, da bo vse ubil, nato pa ga (po udarcu C. C.) z lopato udaril po mezincu leve roke ter še po drugi roki, da se je obtožencu ritensko umikal in si ščitil obraz z rokama, obtoženec pa je ves čas z lopato zamahoval proti njemu, ga z lopato udaril še v predel kolena ter ga brcnil v predel nog in drugih delov telesa, s tem pa oškodovancu B. B. povzročil udarnino v predelu zatilja, rano v obliki raztrganine z odtrganjem nohta na mezincu leve roke, zlom končnega členka mezinca leve roke, odlom baze druge dlančnice na desni roki, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje in začasno prizadeta njegova zunanjost. 16. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.

17. Kaznivo dejanje je oblikovano kot kolektivno. To izhaja iz analize posameznih izvršitvenih ravnanj, opredeljenih z nedovršnimi oblikami glagolov, zlasti pa prepovedane posledice. Pri kolektivnih kaznivih dejanjih je pomembno, da je kaznivo dejanje izvršeno obrtoma, poklicno ali iz navade, da gre torej za načrtno dejavnost storilca, sestavljeno iz ponavljajočih se istovrstnih ravnanj.6

18. Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede prepovedane posledice v 52. točki obrazložitve zapisalo, da je dejanje pri oškodovancih nedvomno povzročilo prestrašenost in občutek ogroženosti (kot pri ostalih sosedih) in v 55. točki, da se je zavedal, da je izvajanje kakršnegakoli (torej tudi fizičnega) nasilja nad drugimi osebami prepovedano in bi moral vedeti, da kaj takega ne bi smel storiti, vendar je to hotel storiti in na takšen način prestrašiti oba oškodovanca, ker je bil nanju jezen zaradi nenehnih prepirov neposredno pred dogodkom in v preteklosti. Vendar, kot je bilo že povedano, da bi takšen posamezen, enkraten eksces imel za oba oškodovanca prepovedane posledice, kot jih zahteva kvalifikacija po prvem odstavku 296. člena KZ-1, morajo biti okoliščine (npr. izrazito izživljanje z nasiljem, ki je pri oškodovancih povzročilo prestrašenost, vznemirjenje) ne samo ugotovljene v obrazložitvi, temveč morajo biti navedene tudi v izreku sodbe. V izreku izpodbijane sodbe posledica „spravljanje v podrejen položaj“ ni opisana, torej opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Taka posledica seveda tudi ni opisana v obtožnici.

20. So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, ki ga stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje (prvi odstavek); če je poškodba iz prvega odstavka prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se storilec kaznuje z zaporom do treh let (drugi odstavek).

21. Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122.člena KZ-1: „da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval“, izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196.člena KZ-1 “z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj“ ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.7 Gre namreč za tako imenovano osebno kaznivo dejanje, pri katerem se šteje, da gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev. Oba oškodovanca sta 17. 6. 2019 podala kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon (list. št. 75 in 76 spisa), tako so procesne predpostavke za pregon v tej kazenski zadevi izpolnjene.

22. S takšnim posegom v opis dejanja in v pravno oceno, da gre za dve kaznivi dejanji in ne eno kaznivo dejanje, kot je bilo očitano v obtožnici, pritožbeno sodišče tudi ni prekoračilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanju tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obtoženca spozna za krivega, če mu je kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.8

23. Konkreten opis dejanja, torej tisti del dejanja, ki opisuje in konkretizira zakonske znake določenega kaznivega dejanja, je po posegu ostal enak, tudi kaznivi dejanji ostajata enako težki (hudi). V tem opisu sta opisani lahki telesni poškodbi, obtoženčevo izvršitveno dejanje, pa tudi nevarno orodje, s katerim sta bili lahki telesni poškodbi prizadejani, to je lopata. Da lopata predstavljal nevarno orodje, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo, v kolikor gre za udarce z namenom zamahovanja in udarjanja po telesu s kovinskim ali lesenim delom, kot je bilo v konkretnem primeru, je ugotovil izvedenec medicinske stroke G. K. (list. št. 202, 206, 850/1 in 850/2 spisa).

24. Navajanjem pritožbe, ki gredo v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni moč pritrditi. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storilec očitanih mu kaznivih dejanj.

25. Pritožba ne prinaša ničesar novega, temveč podaja lastno oceno izvedenih dokazov in si prizadeva za drugačne dejanske ugotovitve od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Ponavlja zagovor obtoženca, v katerem zatrjuje, da svoji družini ni nikoli grozil, ni tepel otrok in da gre zgolj za neprimerne vzgojne metode. Oba soseda je z lopato udaril in svoje dejanje obžaluje, vendar je to storil, ker sta ga pred tem napadla.

26. Takšnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi, saj jih je kot neutemeljene, ko sta jih obtoženec in zagovornik podajala pred sodiščem prve stopnje, pravilno zavrnilo že prvostopenjske sodišče. Slednje je ocenilo zagovor obtoženca kot nesprejemljiv, pri tem pa svoje zaključke oprlo na izpovedbo oškodovanke G. G., pravilno povzete v točki 15 in 16 obrazložitve sodbe, ki jo je opravičeno ocenilo kot zanesljivo in prepričljivo. Oškodovanki je verjelo, ker je izpovedovala ves čas enako kot ob podajanju kazenske ovadbe, pri teh navedbah vztrajala ves čas kazenskega postopka, pri tem pa bila prepričljiva in dosledna. Obtoženec je skoraj vse očitke iz obtožbe priznal, vendar jih poskušal minimalizirati in odgovornost za vse prenašal na ženo in otroka, ker bi ga naj njihovo obnašanje tako razjezilo, da je storil to, kar se mu očita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno prvostopenjskega sodišča soglaša. Zgolj zato, ker je oškodovanka še naprej ostajala z obtožencem v družinski skupnosti in mu zaupala v varstvo hčerki, ji ne gre očitati neverodostojnosti glede ostalih čustveno doživetih opisov nasilnih ravnanj obtoženega, kot to skuša neuspešno prikazati pritožba. Ne gre prezreti, da je bila oškodovanka povabljena na policijo, kjer je podala kazensko ovadbo zoper obtoženca zaradi nasilja v družini, dan po njegovem fizičnem obračunu s sosedoma, ko je policija že zbrala prva obvestila glede poteka dogodka in zvedela za težave sosedov z obtožencem, ki se obtoženca bojijo in so ga slišali kričati nad ženo in otroci, in šele takrat spregovorila o svojih stiskah in strahu, ko obtoženec ves čas povzdiguje mlajšo hčerko, starejšo pa odriva od sebe in jo v bistvu zaničuje, da hčerko to boli, kar se ji vidi na obrazu, da pljuva vanjo in v hčerki, jih preklinja, zaradi česar se ga vse tri bojijo, njo pa zaničuje, saj ne zna nič narediti prav, zato jo je strah, kaj se bo potem zgodilo, enkrat jo je tudi udaril, o čemer je prepričljivo izpovedala priča H. H., kriminalistka, kateri je oškodovanka ob podajanju ovadbe delovala zelo prestrašena (list. št. 951/8,9,10 spisa). Pritožbeno sodišče v oškodovankinem izpovedovanju ne zazna znakov pretiravanja, sovražnega in nestrpnega odnosa do obtoženca ali česarkoli drugega, kar bi na podlagi pravil logike in izkušenj vodilo do zaključka, da je njena prijava kaznivega dejanja in v nadaljevanju njena izpovedba plod izmišljotine in lažnega obremenjevanja obtoženca. Zato v njeno izpovedbo ne dvomi. Opisana ravnanja obtoženca (v točki 6 in 9 te sodbe) in ko sam obtoženec prizna, da ga jezi, ko žena kuha eno in isto, noče kuhati krompirja, ki ga ima rad, da ne ločuje odpadkov s hrano in zaradi tega pogosto zamaši korito in odtok v kuhinji, sesalec odloži na pot, po kateri hodi, ne umije kozarca, pomazanega z medom, ki v stanovanje privabi mravlje, zato jo mora na vse to opozarjati in ko je lačen in utrujen, ga zelo razjezi že vsaka malenkost - list. št. 723/66 spisa; razjezi ga, ko hčerki kričita, norita, se kregata - list. št. 6 spisa; ženo je nekajkrat opozoril, da ne zna narediti stvari in takrat naredil po svoje, ženi pa reče, da se kaj takega drugič več ne zgodi – list. št. 723/67; ko ni znala zanetiti ogenj v kaminu, to bi naj bilo celo v letu 2015, jo je odrinil, kar je storil v poskusu obrambe - list. št. 15, 149 spisa oziroma zamahnih z roko proti njej in jo pri tem malo poškodoval po ustnici, hčerki sta to videli - list. št. 723/66,67 spisa; dogaja se, da pljuva v ženo in otroka, ko je jezen in ko mu nasprotujejo, ne da bi imel pri tem kakšen namen - list. št. 15 spisa oziroma v ženo je pljunil, ko ji je poskušal dopovedati, da to, kar dela, ni v redu in naj s tem preneha, v hči D. D. je pljunil dvakrat, takrat je bil depresiven - list. št. 723/66,68; hči D. D. je enkrat z roko odvlekel v drugo sobo, igračo, glede katere se je sprla s sestro, prepolovil, takrat je D. D. rekel, da lahko „kar crkne“, s tem je mislil, da bi bilo bolje, da se taki nemarni otroci ne bi rodili, to pa je rekel zato, ker večkrat izziva mlajšo sestro - list. št. 16, 723/66; takrat je tudi ženi, ki ga je udarila po hrbtu, ko je šel mimo nje, rekel, da bi jo bog kaznoval, da bi imela roko, s katero ga je udarila, v mavcu - list. št. 723/66, ne pomenijo zgolj neprimernih in strogih (po pritožbi nevsakdanje) vzgojnih metod, niti kršitev pravil lepega vedenja, ampak predstavljajo obtoženčevo navado in način obnašanja do družinskih članov, s katerim je porušil normalne medsebojne odnose v družinski skupnosti, v posledici česar so bili žena in otroka brez občutka varnosti, v duševni stiski in prestrašeni, žena pa tudi ponižana ter zaradi ravnanj obtoženca spravljeni v podrejen položaj. Stališče pritožbe, da se obtožencu očita zgolj kričanje na otroke in enkratni dogodek, ko je z roko vlekel hčerko, in da žena ni mogla biti v podrejenem položaju, saj bi v nasprotnem primeru po očitku obtožbe več kot dve leti trajajoča nasilna ravnanja obtoženca prijavila policiji in zaščitila otroka, se pokaže za zgrešeno. Kot neutemeljen se pokaže tudi očitek pritožbe, da ženini očitki zajemajo zgolj neko splošno psihično nasilje, obtožba pa preveč pavšalna, ki ne dopušča obrambe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključi sodišča prve stopnje v točki 22 in 23 obrazložitve sodbe, da sta obtožencu storitev kaznivega dejanja in krivda zanj v obliki direktnega naklepa dokazana, utemeljitvi prvostopenjskega sodišča pa zaradi njene jasnosti nima ničesar dodati.

27. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zavrnilo tudi zagovor obtoženca v delu, da se je pred oškodovancema le branil, da je zato ravnal v silobranu. Bistveno za presojo silobrana9 je okoliščina, ali je obtoženec po lopati segel tedaj, ko ga je C. C. že udaril in je spoznal, da je v življenjski nevarnosti, kakor tudi v nadaljnjem poteku dogodka, ko se je C. C. umaknil, ali je začel z lopato zamahovati proti B. B. v tistem trenutku, ko ga je ta z lopato že udaril. Glede teh okoliščin je obtoženec zagovor spreminjal, sodišče prve stopnje pa je glede na intenziteto napada obtoženega in poškodb obeh oškodovancev izključilo silobran na strani obtoženca, ter za to navedlo popolne in prepričljive razloge zlasti v točki 54 in 57 obrazložitve sodbe. Podlago za svoje zaključke ni imelo zgolj v skladnih in dopolnjujočih izpovedbah obeh oškodovancev, temveč v izvidu in mnenju izvedenca G. K., ki je opisan način njunega poškodovanja ocenil za možen in verjeten (list. št. 202, 206 spisa), kar tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na njuno resnicoljubnost. Nasprotno pa polkrožna odrgnina v predelu desnega ramena oškodovanca C. C., ki sega vse do sredine hrbta in do srednjega dela ramena, ter poškodbe na obeh rokah oškodovanca B. B., ki imajo značaj obrambnih poškodb, ko se je skušal zavarovati pred obtoženčevimi udarci z rokama, obtoženčevega zagovora, da bi naj dejanje storil v silobranu, ne potrjujejo. Pritožbena prizadevanja omajati verodostojnost izpovedb obeh oškodovancev se tako pokažejo za neuspešna.

28. Tudi pritožbena ugotovitev, da sta bili na kraju najdeni in zaseženi dve lopati, na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišč prve stopnje nima vpliva. Rjavi madež na lopati, najdeni na potki med vrtovi (na kraju zavarovan, a ne forenzično preiskan – poročilo o preiskavi z mnenjem - list. št. 101-102 in 491- 495 spisa) ne potrjuje obtoženčevega zagovora, da ga je en od oškodovancev najprej udaril. Obtoženec je sicer trdil, da je bil ob dogodku telesno poškodovan (na obtoženčevo zahtevo je kriminalist fotografiral izpostavljene dele telesa, ki naj bi bili po njegovem zatrjevanju poškodovani oziroma boleči), vendar krvaveča poškodba ni bila ugotovljena.

29. Pritožbeno sodišče je v ravnanju obtoženca prepoznalo zakonske znake dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Poškodbi oškodovancev sta bili povzročeni s tem, da ju je obtoženec na vrtu s kovinskim delom lopate udaril po telesu in jima povzročil v izreku sodbe opisane telesne poškodbe. Sredstvo, ki je bilo pri tem uporabljeno, pa pomeni takšno sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari kot je bilo že ugotovljeno v točki 23 te sodbe.

30. Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Po obrazloženem se tako pokaže, da pritožba zagovornika, uperjena zoper prvostopenjski krivdni izrek, ni utemeljena.

31. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obtoženec ni pritožil. Ker pa obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri. Glede na zmanjšano kriminalno količino in spremenjeno kvalifikacijo, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera, ki so po sodišču prve stopnje vplivale na odmero in višino kazni (dejstvo, da je obtoženec še vedno poročen z oškodovanko, s katero ima mladoletni hčerki, zavržnost obtoženčevih ravnanj, obtoženčeva nekritičnost do obravnavanih dogodkov, obnašanje po storjenih dejanjih) ter samo težo kaznivih dejanj in stopnjo krivde, je pritožbeno sodišče obtožencu za kaznivo dejanje nasilja v družini po sodišču prve stopnje določeno kazen deset mesecev zapora znižalo za en mesec, za vsako od kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe pa določilo kazen v skladu s predpisanimi, to je po štiri in po en mesec zapora, ter mu zatem po pravilih o steku izreklo ustrezno enotno kazen eno leto in en mesec zapora, ki naj obtoženca odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj. V izrečeno kazen je vštelo čas, ko je bil obtoženec v priporu.

32. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je pri kaznivem dejanju pod točko I iz opisa kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191.člena KZ-1, storitve katerega ga je spoznalo za krivega, izpustilo besedilo „drugače boleče“, pri kaznivem dejanju pod točko II pa to dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodb po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, nakar mu je za vsa tri kazniva dejanja izreklo novo enotno kazen zapora, sicer je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (394.člen ZKP in 391. člen ZKP).

33. Sodna taksa glede na vsebino odločbe pritožbenega sodišča, ki je obtožencu v korist, ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 158/2004 z dne 21. 4. 2005. 2 Primerjaj I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 26929/2010 z dne 18. 4. 2013, I Ips 33298/2012 - 178 z dne 1. 11. 2015. 3 Tako K. Filipčič, D. Korošec,S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika,U.L.RS, Ljubljana 2019, k členu 191, str. 265. 4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 42144/2014 z dne 4. 3. 2016. 5 Na primer sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 32267/2016 z dne 18. 1. 2017. 6 Tako K. Filipčič, D. Korošec,S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika,U.L.RS, Ljubljana 2019, k členu 296, str. 413. 7 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018, točka 12 in 13. 8 Prav tam, točka 14. 9 To je obramba, ki je neizogibno potrebna, da storila odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad.