Jedro

Izpodbijani akt ne posega v pravice tožnice, ker tožnica s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice oziroma pravne koristi, zato ne more biti stranka v predmetnem postopku.

Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je obstoj dopustnosti tožbe.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 1. 3. 2011 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani vložila tožbo s katero predlaga odpravo sklepa opr. št. 845-13/2010-2 z dne 20. 12. 2010 iz vseh tožbenih razlogov iz 1. in 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom Mestni svet Mestne občine Ljubljana daje soglasje k določitvi dela plače za redno delovno uspešnost za leto 2009 poveljniku javnega zavoda Gasilska brigada Ljubljana A.A. višini 100% dveh osnovnih mesečnih plač za mesec december 2008 (točka I. izreka sklepa). Poveljniku javnega zavoda Gasilska brigada Ljubljana A.A. se skladno z določbo 36.a člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2008 in 2009 (Uradni list RS, št. 117/07 in spremembe) redna delovna uspešnost za leto 2009 izplača v skupnem obsegu 3/12 zneska iz prejšnje točke sklepa (točka II izreka sklepa).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijani sklep nima podlage v pravnih aktih, na podlagi katerih je izdan in je zato nepravilen in nezakonit. Navaja določbo 22.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02 in spremembe), določbi 3. člena in 51. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), 8. člen Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 73/05) in 1. člen Odloka o organiziranju Gasilske brigade Ljubljana (Uradni list RS, št. 102/01). Iz ugotovljenih dejstev je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Organ, ki je sklep izdal nima pooblastila za izdajo takšnega sklepa. Ugovarja, da je izpodbijani sklep ničen. Navaja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in 126/07, v nadaljevanju ZUP), ki opredeljujejo sklep. ZUP določa, da organ, ki je pristojen za odločanje, izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku. Izpodbijani sklep nima podlage v zakonih, na katere se sklicuje. Navaja določbe ZUP glede vsebine odločbe. Sodišču predlaga da izpodbijan sklep odpravi in razveljavi ter ga izreče za ničnega, kakor tudi, da zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do odločitve sodišča v tej zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbe ni vložila upravičena oseba, saj tožnici ni možno priznati lastnosti stranke v tem postopku, ker izpodbijani sklep ne posega v pravni položaj tožnice in navaja sodbo tega sodišča opr. št. I U 79/2011. Tožba je vložena prepozno, saj je bil izpodbijani sklep sprejet na seji dne 20. 12. 2010 in potrjen na seji dne 31. 1. 2011. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Podrejeno navaja, da je tožnica kot članica Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana sodelovala pri sprejemu izpodbijanega sklepa in zanj tudi glasovala. Vsebinske opredelitve do posameznih tožbenih navedb so razvidne iz strani 2 do 4 odgovora tožene stranke na tožbo. Tožena stranka sodišču podrejeno predlaga, da tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Izpodbijani sklep je po svoji vsebini posamični akt in sicer gre v predmetni zadevi za soglasje Mestnega sveta MOL k določitvi dela plače za redno delovno uspešnost za leto 2009 poveljniku javnega zavoda Gasilska brigada Ljubljana A.A. Iz navedenega sledi, da izpodbijani akt ne ureja pravic oz. pravnih koristi tožnice, marveč tretje osebe. Upravni akt je na podlagi določbe 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj stranke. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožnica v njem varuje le svoje pravice ali pravne koristi, zato lahko izpodbija posamični akt le v primeru, ko zatrjuje kršitev lastnih pravic oz. svojih neposrednih, na zakon oprtih osebnih koristi. Namen 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 je iz upravnega spora izključiti primere, ko tožnik ne varuje svojega pravnega položaja, marveč pravice oziroma pravne koristi tretje osebe. Pri tem pa se šteje, da tožnik uveljavlja svojo pravico vselej, kadar je akt naslovljen nanj. V danem primeru tožnica s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice oz. pravne koristi in tako ne more biti stranka v predmetnem postopku. Ker v danem primeru izpodbijani akt ne posega v pravice in pravne koristi tožnice, sodno varstvo v upravnem sporu ni možno, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K 2. točki izreka: Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožnici težko popravljiva škoda. Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnica iz razloga iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Glede na navedene določbe 32. člena ZUS-1 odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZUS-1 terja predhodni preizkus procesnih predpostavk za obravnavanje tožbe v upravnem sporu. Procesne predpostavke se, med drugim, nanašajo tudi na predhodni preizkus tožbe z vidika predmeta upravnega spora ter s tem povezane aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je obstoj spornega pravnega razmerja, torej razmerja, v zvezi s katerim je vložena tožba v upravnem sporu. Predlog za izdajo začasne odredbe je mogoče uveljavljati šele po tem, ko je sprožen upravni spor. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, je bilo potrebno zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj ni podana procesna predpostavka iz 26. člena ZUS-1. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o predlagani začasni odredbi v konkretnem upravnem sporu obstoj dopustne tožbe. Ker pa je bila tožba v obravnavanem primeru zavržena, tudi niso bile podane procesne predpostavke za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe. V skladu z navedenim je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.