Jedro

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele. Če se v obravnavani zadevi izpodbijana vrednost spornega predmeta deli na dva enaka dela in se tako pravica do revizije presoja za vsakega toženca, ta vrednost ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki nakazati na njen žiro račun skupno 1.596.097,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od dne, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe, ter ji povrniti tudi odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženca nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta toženca pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Predlagata, da vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Če uveljavlja tožeča stranka v isti tožbi več zahtevkov, ki imajo različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost in pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Revizijo vlagata toženca zoper sodbo druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje, da sta dolžna toženi stranki plačati 1.596.097,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala solidarnega oziroma nerazdelnega plačila vtoževanega zneska od tožencev. Tudi izrek pravnomočne sodbe določa, da sta toženca tožnici dolžna plačati (nakazati) prisojeni denarni znesek. Niti v tožbenem zahtevku niti v izreku sodbe torej obveznost tožencev ni opredeljena kot solidarna obveznost. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (412. člen Zakona o obligacijskih razmerji, sedaj enako 393. člen Obligacijskega zakonika). Če se v obravnavani zadevi izpodbijana vrednost spornega predmeta deli na dva enaka dela in se tako v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP pravica do revizije presoja za vsakega toženca, pa ta vrednost ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožencev na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.