Jedro

Obvestilo iz šestega odstavka 148. člena ZKP po sebi ni nedovoljen dokaz, vendar spet ne dokaz, na katerem bi smela sodba temeljiti. Je le vir pri pridobivanju dokazov na procesno predpisan način, ki edini tvorijo temelj sodbi.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega DS se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora, ki jo je po sedmem odstavku 86. člena KZ-1 nadomestilo z 240 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi opraviti v roku dveh let. Izvrševanje nadomeščene kazni vodi in nadzoruje Center za socialno delo Maribor po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Če obdolženi ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, bo sodišče s sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po prvem odstavku 96. člena KZ-1 je bila obdolženemu odvzeta premoženjska korist v višini 5.000,00 EUR, ki jih mora po drugem odstavku tega člena in po drugem odstavku 503. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati v desetih obrokih. Končno, obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ne sicer zato, ker sodišče prve stopnje ni izločilo uradnega zaznamka o obdolženčevi izjavi na policijski postaji, saj je bila ta pridobljena skladno s šestim odstavkom 148. člena ZKP, ampak zato, ker je nanjo v 3. točki obrazložitve oprlo sodbo, ko jo je v bistvenem povzelo in jo nato ocenilo kot priznanje s podrobno opisanim potekom dogodka ter vsebino listin. Gre namreč za obvestilo, ki po sebi ni nedovoljen dokaz, vendar spet ne dokaz, na katerem bi smela sodba temeljiti (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 313). Je le vir pri pridobivanju dokazov na procesno predpisan način, ki edini tvorijo temelj sodbi. Od tod potem zapoved v tretjem odstavku 148. člena ZKP, po kateri policija ne sme zasliševati oseb kot obdolžencev, prič ali izvedencev, razen osumljenca v primeru 148.a člena ZKP in od tod sankcija v bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik, čeprav ne z povsem identičnimi razlogi utemeljeno uveljavlja in ki bi bila tudi po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP razkrita.

5. Ugotovljena kršitev ima vedno za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s tem, da se pritožbeno sodišče z ostalimi zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka zaradi soodvisnosti in z drugimi pritožbenimi razlogi, ki bistvenim kršitvam šele sledijo, ni moglo ukvarjati. To bo v okviru svoje stvarne pristojnosti storilo sodišče prve stopnje, ki bo v ponovljenem sojenju sodbo oprlo samo na dokaze, ki so bili pridobljeni na procesno predpisan način in brez katerih pravno veljavnega temelja v izrečeni sodbi ne more biti.