Jedro

Eden od bistvenih pogojev za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve. Če tega upnik ne izkaže, ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč predlagal, da se v zavarovanje njegovih interesov izda začasna odredba s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnin pod vl. št. 42 k.o. G. Sodišče prve stopnje smatra, da niso podani pogoji iz 267. člena Zakona o izvršilnem postopku. Predvsem ni dokazan verjeten obstoj terjatve, poleg tega pa tudi ne nevarnost, da bi bila terjatev sicer otežkočena ali onemogočena. Sodišče prve stopnje smatra, da bo moralo predvsem zapuščinsko sodišče obravnavati tožnikov zahtevek, zapuščinsko sodišče pa doslej še ni prekinilo zapuščinske obravnave niti napotilo tožnika na pravdo. Obstoji možnost, da bo tožnikovo pravico do nujnega deleža sodišče obravnavalo in upoštevalo v zapuščinskem postopku, v takšnem primeru pa tožnik za tožbo ne izkazuje pravnega interesa. Niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe in je takšen predlog sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov 353. člena ZPP in predlaga, naj se sklep tako spremeni, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V obširni pritožbi tožnik predvsem dokazuje sorodstveno razmerje s pokojnim C. R., ki je s tožencem sklenil v letu 1989 pogodbo o dosmrtnem preživljanju. C. R. je imel kot edinega otroka tožnika, ki bi prišel v poštev kot edini zakoniti dedič. Pri sestavljanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju so tega otroka enostavno zamolčali, najmanj pa je tožnik nujni dedič po pokojnem C. R. S tem, ko izkazuje tožnik, da je on edini zakoniti dedič po pokojniku, je izkazal utemeljenost svoje terjatve, nevarnost za otežkočenje terjatve pa je vsekakor podana. Če bi se toženec vknjižil na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot lastnik, bi lahko to nepremičnino prodal ali obremenil, s tem pa prikrajšal tožnika pri vseh njegovih pravicah.

Toženec ne bo pretrpel s takšno začasno odredbo nobene škode, edini rezultat je, da se toženec do končanja pravde ne bo mogel vknjižiti pri nepremičninah kot lastnik. Sodišče prve stopnje napačno smatra, naj bi o zahtevi tožnika razpravljalo zapuščinsko sodišče. Zapuščinska obravnava sploh ni bila opravljena, ker glede na obstoječo pogodbo o dosmrtnem preživljanju zapustnik v času smrti ni imel premoženja, ki bi spadalo v zapuščino. Tako je tožniku preostala edino le pravdna pot. Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za izdajo začasne odredbe določa 267. člen Zakona o izvršilnem postopku. Sodišče lahko v smislu 268. člena 2. točka ZIP odredi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev. Za izdajo takšne začasne odredbe pa mora predlagatelj najprej izkazati verjeten obstoj terjatve, poleg tega pa nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti predlagatelj ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da dolžnik s predlagano odredbo ne bi pretrpel škode. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso podani pogoji za izdajo te začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se sicer res ne more strinjati z razlogi izpodbijanega sklepa, da bo o zahtevku tožnika odločalo zapuščinsko sodišče na zapuščinski obravnavi in naj bi bila tožba zaradi tega preuranjena. Dejstvo je, da zapuščinska obravnava ni bila opravljena, ker zapustnik ni imel ob času smrti svojega premoženja, zato v zapuščinskem postopku tožnik res ne more uveljavljati svojih pravic, edina pot mu je ostala, da vloži tožbo. Pri presojanju tožbenega zahtevka pa je sodišče druge stopnje mnenja, tako kot tudi prvo sodišče, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Tožnik zahtevka od toženca izročitev premoženja v višini nujnega dednega deleža, pri čemer pa pozabi, da je bila med pokojnikom in tožencem sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki po določilu 117. člena Zakona o dedovanju ne predstavlja dedno pravne pogodbe, ampak izključno pogodbo obligacijskega prava. To je pogodba med preživljancem in preživljalcem o odplačni odtujitvi vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe, izročitev teh nepremičnin pa je odložena do njegove smrti. To premoženje ne predstavlja zapuščine in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža, kajti takšne pogodbe ni enačiti s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja med dediče za časa zapustnikovega življenja. Zgolj zaradi tega, ker pri sestavi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bil navzoč in na to pogodbo ni dal pristanka nujni dedič, ni mogoče govoriti, da ta pogodba ne velja oziroma, da je tožnik upravičen do polovice premoženja, ki je predmet odplačne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Možno je, da bi del pogodbe lahko bilo smatrati kot darilo, vendar to vprašanje presega obravnavanje o utemeljenosti začasne odredbe, saj v tem smislu tožbeni zahtevek ni bil postavljen. Zahtevek tudi ni postavljen v tem smislu, da naj bi pogodba ne bila veljavna zaradi neizpolnjevanja.

Takšna terjatev, kot je sedaj postavljena v tožbenem zahtevku in katere vsebina naj bi sledila iz navedb tožbe, pa terja zaključek, da upnik ni izkazal za verjeten obstoj svoje terjatve. Že zaradi pomanjkanja tega bistvenega pogoja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Sodišče druge stopnje nadalje pripominja, da je sama predlagana začasna odredba v nasprotju s tožbenim zahtevkom. V tožbenem zahtevku tožnik namreč zahteva polovico nepremičnine pod vl. št. 42 k.o. G., z začasno odredbo pa zahteva prepoved odtujitve in obremenitve na celotni nepremičnini pod to vložno številko. Poleg tega zahteva s tožbo tožnik od toženca izstavitev z.k. listine, na podlagi katere se bo lahko tožnik vknižil pri nepremičnini pod vl. št. 42 k.o. G. kot lastnik. Z začasno odredbo pa tožnik prepoveduje ravno izvedbo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej prepoveduje vknjižbo lastninske pravice na toženca, pa je nerazumljivo, kako more potem obenem zahtevati od toženca, da mu izstavi z.k. listino, če pa se toženec po predlagani začasni odredbi niti ne bi mogel vknjižiti v zemljiški knjigi. Na to nesoglasje med predlagano začasno odredbo in med samim tožbenim zahtevkom prvo sodišče sicer ni bilo pozorno, je pa treba ugotoviti, da se z začasno odrebo zahteva več in drugače, kot je sploh postavljen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, sodišče druge stopnje se temu zaključku pridružuje in je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo.