Jedro

Namen določb četrtega, petega in šestega odstavka 37. člena ZMV-1 je v tem, da se trajne preskusne tablice, ki so imetniku izdane za tehnično brezhibno neregistrirano vozilo, lahko uporabljajo za namen točno določene registrirane dejavnosti preskušanja vozila na vožnji, za katero mora imetnik vsakokrat izdati posebno dovoljenje. Namen določb je torej v tem, da se imetniku dovoljenja preprečuje izvajanje kakršnihkoli drugih voženj, razen tistih, ki so v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, pri čemer ni bistveno, da je v času vsakokratne vožnje ugotovljena kakšna morebitna tehnična pomanjkljivost vozila, saj določba ne sankcionira tehnične nebrezhibnosti, temveč preprečuje zlorabo dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa Ljubljana je storilcu izdal plačilni nalog za prekršek po šestem odstavku 37. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), za katerega mu je izrekel globo 1.000,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Novem mestu z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovornici iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, kar utemeljuje z navedbami, da je prekršilo 133. člen ZP-1, ker ni pretehtalo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, saj sodba nima dokazne ocene o izpovedbi policista A. A. in z oceno njegove izpovedbe ni preverilo izpovedbe policista B. B., na podlagi katere je zavrnilo storilčev zagovor, zaradi česar sodba nima razlogov za odločitev in se je ne da preveriti. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi sicer res ni povzelo izpovedbe policista A. A., vendar pa ta pomanjkljivost ni povzročila kršitve, da sodba nima razlogov in da je podana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi. Odsotnost razlogov se mora nanašati na odločilna dejstva, ki pa jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in je o njih navedlo razloge, da je storilec kot samostojni podjetnik, ki opravlja dejavnost prodaje vozil, na upravni enoti za obravnavano vozilo pridobil trajne preizkusne tablice in da si je kot imetnik dovoljenja za uporabo trajne preizkusne tablice za kritično vožnjo izdal posebno dovoljenje, čeprav ni opravljal preizkusne vožnje v zvezi z registrirano dejavnostjo, temveč jo je opravil v zasebne namene. Navedena odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ocene storilčevega zagovora in ocene izpovedbe policista B. B., o čemer je navedlo razloge, ki se jih da preizkusiti, pri čemer pritožba ne pojasni, v čem naj bi izpovedba policista A. A. odstopala od zaključkov sodišča prve stopnje in zakaj naj bi njegova izpovedba v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi lahko vplivala na drugačno presojo dokazov. Zato ni podana niti bistvena kršitev iz drugega odstavka 155. člena v zvezi s 133. členom ZP-1, ki bi utegnila vplivati na zakonitost sodbe.

6.Z navedbami, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno, ko storilcu ni verjelo, da je vozilo uporabljal za potrebe opravljanja svoje dejavnosti, pa pritožnica po vsebini uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog, saj se na podlagi navedene zakonske določbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo pritožba lahko vloži samo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, torej iz razlogov bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona in zaradi odločitve o sankciji, medtem ko pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Zato so nedovoljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je storilec pri izvršitvi prekrška vozilo uporabljal v zasebne namene in ne za namen opravljanja dejavnosti.

7.Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi šestega odstavka 37. člena ZMV-1 se za prekršek kaznuje imetnik dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic, ki ravna v nasprotju s petim odstavkom istega člena, v katerem je določeno, da se trajne preskusne tablice uporabljajo za prevoz tehnično brezhibnih neregistriranih vozil za potrebe prodajalca vozil, za preizkusne vožnje morebitnih kupcev in za preskušanje vozil, pri čemer si imetnik dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic izda za vsako poskusno vožnjo posebno dovoljenje. To določbo pa je potrebno razlagati v povezavi s četrtim odstavkom 37. člena ZMV-1, skladno s katerim lahko dovoljenje za uporabo trajnih preskusnih tablic dobi samo pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je registriran za prodajo vozil oziroma proizvajalec vozila ali organizacija, ki preskuša vozila. Skladno z navedenim je namen teh določb v tem, da se trajne preskusne tablice, ki so imetniku izdane za tehnično brezhibno neregistrirano vozilo, lahko uporabljajo za namen točno določene registrirane dejavnosti preskušanja vozila na vožnji, za katero mora imetnik vsakokrat izdati posebno dovoljenje. Namen določb je torej v tem, da se imetniku dovoljenja preprečuje izvajanje kakršnihkoli drugih voženj, razen tistih, ki so v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, pri čemer ni bistveno, da je v času vsakokratne vožnje ugotovljena kakšna morebitna tehnična pomanjkljivost vozila, saj določba ne sankcionira tehnične nebrezhibnosti, temveč preprečuje zlorabo dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da pomanjkljiv pribor za prvo pomoč ne pomeni tehnične nebrezhibnosti vozila in da bi to lahko bil razlog za izrek opominjevalne sankcije, saj ta okoliščina ni pogoj in nima vpliva na obstoj prekrška po šestem odstavku 37. člena ZMV-1, za katerega je storilcu bil izdan plačilni nalog, ki ga sodišče prve stopnje s potrditvijo, da je storilec preskusno vožnjo opravljal v zasebne namene, ni prekoračilo.

8.Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1.

9.Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Sodno takso v znesku 150,00 EUR bo storilec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.

Zveza:

Zakon o motornih vozilih (2017) - ZMV-1 - člen 37, 37/4, 37/5, 37/6

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.