Jedro

Načelo sorazmernosti je namreč eno izmed temeljnih načel ZPND, ki ima dva pomembna cilja. Na eni strani državne organe zavezuje, da žrtve ustrezno zaščitijo, na drugi strani pa tem organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca delno ugodi in se ukrep iz I. in II. točke izreka sklepa opr. št. V N 228/2022 z dne 11. 10. 2022, določi nasprotnemu udeležencu v trajanju 7 (sedem) mesecev od vročitve sklepa sodišča prve stopnje (od 21. 12. 2022).

II. V preostalem delu se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne ugovor in ostane sklep V N 228/2022 z dne 11. 10. 2022 o ukrepih prepovedi približevanja po 19. in 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) v celoti v veljavi (točka I. izreka) ter nasprotnemu udeležencu naložilo v korist proračuna Republike Slovenije povrniti stroške v višini 727,97 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očita, da je sodišče pri odločanju o ugovoru nasprotnega udeleženca kršilo zakonsko določbo ZPND, ki opredeljuje zadeve, ki jih sodišče obravnava na podlagi tega zakona kot nujne in prednostne, ker je o ugovoru odločilo šele 15. 5. 2023. S tem je kršilo pravico nasprotnega udeleženca do sojenja v razumnem roku, tudi 23. člen Ustave RS, ravnalo v nasprotju s konvencijskimi pravicami do poštenega sojenja v smislu člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kot tudi določbo 13. člena EKČP. O predlogu predlagateljice za izrek ukrepov pa je odločilo isti dan, kot je predlog prejelo, zato je mogoče ugotoviti tudi kršitev ustavne pravice nasprotnega udeleženca do enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave RS. Nadalje graja, da drugačnega kot psihičnega nasilja niti predlagateljica ne zatrjuje, sodišče pa navede, da je nasprotni udeleženec izvajal predvsem psihično nasilje z izrekanjem žaljivih besed in groženj, da jo bo ubil. Očita se mu torej zgolj psihično nasilje v smislu enkratne verbalne grožnje z napadom na življenje in telo. Odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora temelji torej na dogodku z dne 21. 9. 2022, ko bi naj predlagateljici in njenemu sinu zagrozil: "kaj bi vidva sploh rada, zaklal vaju, ubil vaju bom". Očita zmotno uporabo materialnega prava, sklicujoč se na citiran judikat. Meni, da zakon zahteva verjeten izkaz možnosti, da bi lahko prišlo do ponovitve nasilja. Sklep razlogov o kontinuiranem nasilju nasprotnega udeleženca, razen izpovedbe predlagateljice, da je prihajal domov vinjen, jo vedno ustrahoval in manipuliral z njo, nima. Sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, kontinuiranem nasilju in ga zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tako tudi kljub predlogu predlagateljice policijski ukrep prepovedi približevanja ni bil podaljšan, zato po mnenju nasprotnega udeleženca očitana enkratna grožnja z napadom na življenje in telo ne izpolnjuje pojma nasilja v družini v smislu določbe člena 3 ZPND. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi izpovedbe predlagateljice in njenega sina A. A. in priče B. B. Nasprotnemu udeležencu ni verjelo, do z njegove strani predlaganih dokaznih listin se ni opredelilo. Očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nasprotni udeleženec je poskušal s predložitvijo in predlaganjem svojih dokazov dokazati neverodostojnost predlagateljičine izpovedbe, a sodišče se do teh dokazov ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni se opredelilo tudi do SMS sporočila z dne 18. 8. 2022, ko je svoj prihod domov vnaprej napovedal. V svoji kazenski ovadbi zoper nasprotnega udeleženca je predlagateljica zatrjevala, da med njima prihaja do sporov, ker se nasprotni udeleženec ne želi pogovarjali o delitvi njunega skupnega premoženja. V sodni spis je vložil osnutek notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki pa za predlagateljico ni bil sprejemljiv in ga je zavrnila. Tudi ta dokaz potrjuje, da predlagateljica ni bila resnicoljubna. Glede izpovedbe predlagateljičinega sina A. A. sodišče ni upoštevalo, da je najbližji sorodnik predlagateljice in že iz tega razloga naklonjen predlagateljici, vsebinsko sodišče ni pojasnilo, zakaj priči verjame, niti se vsebinsko ni opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca o sporu s to pričo, podprtim s predloženimi izpisi SMS sporočil. Pritožba nadalje navaja, da je priča B. B., sosed predlagateljice ter z njo in njenim sinom v dobrih odnosih, opozarjal na časovno razhajanje o spornem ravnanju nasprotnega udeleženca med to pričo ter ostalimi udeleženci spora, kar kaže na neverodostojnost te priče. Nadalje očita, da zaključek sodišča, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca še vedno boji, kar je sodišče ugotovilo z zaslišanjem predlagateljice, ni argumentiran. Zaključek je zmoten, saj je s SMS komunikacijo med njim in predlagateljico dokazoval, da je predlagateljica z njim normalno prijazno in brez vsakega strahu komunicirala po razpadu zunajzakonske skupnosti. Nadalje je predložil potrdilo svojega delodajalca, da je bil do spornega dogodka 21. 9. 2022 pretežno na delu v tujini, doma vsega 36 dni. Tudi ta okoliščina vpliva na oceno kontinuiranega nasilja. Nadalje opozarja na načelo sorazmernosti pri izrekanju ukrepa prepustitve stanovanja v izključno uporabo. Predlagateljici je ponudil souporabo solastne stanovanjske hiše na način, da se ta gradbeno preuredi v dvoje stanovanj, pri čemer bi si sam preuredil poseben vhod in del zgradbe v manjše stanovanje, v katerem bi bival zgolj v času, ko se vrača z dela v tujini (povprečno letno dober mesec dni). Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj v nepravdnem postopku praviloma vsaka stranka trpi svoje stroške. ZPND res dopušča odločitev o stroških po prostem preudarku, pri čemer pa je tudi razloge za takšno odločitev potrebno primerno utemeljiti.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem postopku se uporabljajo določbe ZPND. Subsidiarno, na podlagi prvega odstavka 22.a člena ZPND, se uporablja Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) ter na podlagi 42. člena ZNP-1 še ZPP.

6. Nasilje v družini je opredeljeno v 3. členu ZPND. To je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (žrtev). V obravnavani zadevi je predlagateljica zatrjevala in dokazala psihično nasilje, ki ga ZPND opredeljuje z ravnanji, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico izvajal psihično nasilje z izrekanjem žaljivih besed in groženj, da jo bo ubil in s takšnim ravnanjem pri njej povzročil občutke strahu in nelagodja. Pravno relevantno dejstvo, da je nasprotni udeleženec predlagateljici grozil z ubojem, je sodišče, z zahtevanim dokaznim standardom verjetnosti, ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene, ki jo je napravilo na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov: izpovedbe predlagateljice, izpovedbe nasprotnega udeleženca, izpovedb prič A. A., B. B., C. C. in D. D. ter vpogledanih listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v navedenem dogodku v svojem vedenju in ravnanju presegel meje, s tem, ko je predlagateljici grozil s posegom v njeno življenje, kar so v postopku potrdile tudi zaslišane priče, zaradi česar je bila kasneje potrebna tudi intervencija policije. Dejanjem nasprotnega udeleženca so botrovala nerazrešena premoženjska razmerja med udeležencema kot bivšima izvenzakonskima partnerjema, vendar pa njegovega dejanja oziroma groženj to ne opravičuje. Pri psihičnem nasilju je predvsem pomembno, kako ravnanje ali vedenje povzročitelja nasilja dojema žrtev nasilja1. Na podlagi ugotovitve, da je predlagateljico zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca strah in je iskala tudi zdravniško pomoč, je sodišče materialnopravno pravilno opredelilo ravnanje nasprotnega udeleženca kot psihično nasilje po določbi zgoraj citiranega petega odstavka 3. člena ZPND.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevane kršitve Ustave RS do sodnega varstva, do učinkovitega pravnega sredstva ter do sojenja v razumnem roku ter kršitev 6. člena EKČP, ki jih pritožba graja s prepozno odločitvijo sodišča prve stopnje o ugovoru nasprotnega udeleženca, niso podane. Sodišče je zadnji narok zaradi odločitve o ugovoru zoper sklep o prepovedi prebliževanja res opravilo 21.3.2023, na njem je zaslišalo štiri priče, prepis zvočnega posnetka naroka je odredilo poslati pooblaščencem udeležencev 24.3.2023, nato je po končanem naroku prejelo še vlogo nasprotnega udeleženca, ki jo je vročilo predlagateljici. Vse to je pogojevalo, da je sodišče odredbo o vročitvi sklepa s katerim je odločilo o ugovoru, podpisalo 21.4.2023. 9. Tudi kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožba uveljavlja iz razloga, da dokazna ocena ni skladna z določbo 8. člena ZPP ter s tem, da sodišče ni odgovorilo na navedbe nasprotnega udeleženca oziroma se ni opredelilo do njegovih dokazov, niso podane. Sklep sodišča prve stopnje temelji na razumni in preverljivi dokazni oceni, sodišče pa se je opredelilo do vseh bistvenih trditev in navedb nasprotnega udeleženca. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

10. V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka in ker je ukrep začasen. Sodišče mora izvesti tiste dokaze, na podlagi katerih bo ob upoštevanju nižjega standarda materialne resnice, možno dokazno oceniti utemeljenost predloga po ZPND. Sodišče se je opredelilo tudi do dokazov nasprotnega udeleženca, a le tistih, s katerimi je dokazoval pravno relevantna dejstva. Dejstvo, zakaj predlagateljica po tem, ko se je po odprtju vhodnih vrat in ko jo je nasprotni udeleženec nadrl, prestrašila, ni odšla k sosedom, s katerimi se dobro razume, temveč je čakala sina pred hišo, nasprotni udeleženec pa je poskušal s predložitvijo podatkov o temperaturi zraka v tem času dokazati neverodostojnost predlagateljice, ni pravno relevantno, zato se sodišče do tega dokaza ni bilo dolžno opredeljevati. SMS sporočilo z dne 18. 8. 2022 je sodišče sicer vpogledalo, ne more pa vplivati na verodostojnost izpovedbe predlagateljice. Prav tako tudi ne navedba predlagateljice v njeni kazenski ovadbi.

11. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pritožba vidi v pomanjkanju kontinuitete ravnanja povzročitelja nasilja, ni utemeljen. Sodišče ima o zaključku, da je dogodek dne 21. 9. 2022, ko je nasprotni udeleženec predlagateljici in njenemu sinu zagrozil: "Kaj bi vidva sploh rada? Zaklal vaju, ubil vaju bom.", natančne razloge, da ta dogodek predstavlja obstoj nasilja v družini v smislu določbe 3. člena ZPND. Sodišče ima o slednjem ustrezne razloge v točki 8 obrazložitve, kjer je pravilno ocenilo izpovedbo predlagateljice, da se nasprotnega udeleženca še zmeraj boji. O tem je izpovedala tudi priča D. D. in sicer, da je bila predlagateljica popoldan po obravnavanem dogodku, ko je pri njej čakala na policijo, zelo prestrašena, cela se je "trosila, strah jo je bilo, čisto je bila na robu živčnega zloma, lahko rečem" in tudi priča C. C. (na list. št. 75), in sicer, da so prosili nasprotnega udeleženca, da se umakne, ker je predlagateljico zelo strah. Skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi je sodišče presojalo tudi izpovedbo predlagateljičinega sina in zato zgolj dejstvo njunega sorodstvenega razmerja ni moglo ovreči zaključka o verodostojnosti sinove izpovedbe.

12. Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek pravilno zaključilo, da je grožnja nasprotnega udeleženca z ubojem predstavljala ravnanje, ki tudi po mnenju sodišča druge stopnje ustreza pojmu psihičnega nasilja, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND. Predlagateljica se je namreč ob ravnanju nasprotnega udeleženca počutila ponižana, njegove besede so ji povzročile in ji povzročajo strah, ogroženost in druge duševne stiske. Da obstaja ogroženost predlagateljice, izhaja tudi iz dopisa centra za socialno delo (priloga A6), kjer navajajo, da so v razgovoru s predlagateljico zaznali veliko stisko v zvezi z zaslišanjem, ki bo na sodišču v skupnem prostoru z nasprotnim udeležencem. ZPND varuje družinskega člana proti drugemu družinskemu članu tudi v primerih psihičnega nasilja, s katerim povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroča strah, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialnopravne določbe, saj je ukrep izreklo v skladu z 19. in 21. členom ZPND, ker je povzročitelj nasilja predlagateljici grozil z ubojem in je zato nasprotnega udeleženca začasno izločilo iz okolja, kjer živi predlagateljica..

13. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da so ukrepi, ki jih je izreklo sodišče prve stopnje zaradi zaščite predlagateljice pred nasilnim ravnanjem nasprotnega udeleženca, izrečeni v predolgem trajanju. Načelo sorazmernosti je namreč eno izmed temeljnih načel ZPND, ki ima dva pomembna cilja. Na eni strani državne organe zavezuje, da žrtve ustrezno zaščitijo, na drugi strani pa tem organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. Po presoji pritožbenega sodišča so izrečeni ukrepi v trajanju sedem mesecev od dneva vročitve sklepa nasprotnemu udeležencu, kar je bilo 21.12.2022 , torej do 21.7.2023, zadostni za učinkovito zaščito žrtve, zlasti tudi ob upoštevanju dejstva, da v spisu ni zatrjevanj oziroma podatkov, da bi nasprotni udeleženec kršil ukrepe, ki so mu bili izrečeni s strani policije in sodišča prve stopnje. Glede na vse okoliščine konkretnega primera in stopnjo ogroženosti, je sodišče druge stopnje trajanje izrečenih ukrepov skrajšalo na 7 mesecev. Predlagateljica ima možnost predlagati podaljšanje ukrepov, v kolikor bodo za to obstajali utemeljeni razlogi (tretji odstavek 19. člena in tretji odstavek 21. člena ZPND).

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (točka II. izreka izpodbijanega sklepa), ki temelji na osmem odstavku 22.a člena ZPND in je v tem delu potrebno pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu trajanja ukrepa spremenilo v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Nasprotni udeleženec ter predlagateljica krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP, 42. člen ZNP-1 in 22.a člen ZPND).

1 Primerjaj VSL sklep IV C 755/2017