Jedro

Za presojo pogoja, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, je v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) pomembno, ali materialni predpisi, ki urejajo posamezno pravno področje, dajejo predlagatelju obnove pravice oziroma upravičenja, ki bi bila lahko z izdajo upravne odločbe kršena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo druge tožeče stranke zoper odločbo z dne 26.7.2000, s katero je tožena stranka med drugim zavrnila tudi njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote Grosuplje z dne 10.1.2000. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel predlog, ki ga je vložila druga tožeča stranka za obnovo postopka lokacijskega dovoljenja z dne 22.10.1997, izdanega investitorki A.A. (prizadeta stranka), za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 15 in 16, obe k.o...

Sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sporno je, ali ima druga tožeča stranka položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja prizadeti stranki, saj je predlog za obnovo dan iz razloga 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Prvostopni upravni organ je odločil v ponovljenem postopku, po odločitvi tožene stranke, da je treba vsebinsko presoditi tudi navedbe iz predloga za obnovo, ker bi to lahko kazalo, da gre drugi tožeči stranki položaj stranke. Te navedbe se nanašajo na soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, ki so bila izdana za namen uporabe v lokacijskem postopku (4. odstavek 29. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN). Prvostopni upravni organ je pridobil dodatna pojasnila soglasodajalcev in ugotovil, da izdano lokacijsko dovoljenje ne posega v pravice oziroma pravne interese druge tožeče stranke. V vsebino izdanih soglasij pa v postopku lokacijskega dovoljenja upravni organ niti ni pristojen posegati. Zato zatrjevanja druge tožeče stranke, da izdana soglasja ne bi smela biti izdana oziroma da bi jih moral v postopku lokacijskega dovoljenja pristojni organ zavrniti, ne morejo izkazovati položaja stranke. Taka zatrjevanja namreč izkazujejo dejanski interes, kar pa ni dovolj za pridobitev položaja stranke. Splošno definicijo osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku, daje 49. člen ZUP (1986), in sicer je to oseba, na katere zahtevo se je začel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Sodišče navaja še, da izhaja iz upravnih spisov, da druga tožeča stranka tudi ni neposredni mejaš z nepremičnino. Ker po določbi 2. odstavka 256. člena ZUP (1986) pristojni organ zavrže predlog za obnovo postopka, ki ga ni podala upravičena oseba, je bil predlog druge tožeče stranke utemeljeno zavržen.

Druga tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita nesklepčnost in pomanjkljivost. Navaja, da zbiranje soglasij ni zgolj dobavljanje listin od soglasodajalcev, temveč izvajanje dokazov o tem, ali so podani pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Soglasje ima naravo izvedeniškega mnenja. Zatrjuje, da je bila kršena določba 9. člena ZUP (1986). Opisuje še okoliščine, ki naj bi izkazovale nezakonitost izdanih soglasij.

V odgovoru na pritožbo navaja prizadeta stranka, da druga tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, zato je bil njen predlog za obnovo utemeljeno zavržen. Stanovanjski objekt, ki je na podlagi lokacijskega dovoljenja že zgrajen, je okoli 100 m oddaljen od nepremičnine druge tožeče stranke. Ni podlage za dvom v izdana soglasja. Predlaga zavrnitev pritožbe druge tožeče stranke.

Pritožba druge tožeče stranke ni utemeljena.

Ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Obrazložitvi izpodbijane sodbe ni očitati nesklepčnosti niti kakšne druge napake v smislu razloga iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. odstavka 72. člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča ima obrazložitev izpodbijane sodbe jasne in med seboj skladne razloge o odločilnih dejstvih, odločilna pa so v obravnavani zadevi samo tista dejstva, ki lahko izkažejo, da je imela druga tožeča stranka pravico udeleževati se postopka lokacijskega dovoljenja, pa v postopku dejansko ni sodelovala, ker ji ta možnost ni bila dana. Z odločitvijo, zoper katero je druga tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, je bilo namreč odločeno samo o tem vprašanju in je torej odločitev prvostopnega upravnega organa procesne narave.

Tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za presojo pogoja, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, je v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (1986), pomembno, ali materialni predpisi, ki urejajo posamezno pravno področje, dajejo predlagatelju obnove pravice oziroma upravičenja, ki bi bila lahko z izdajo upravne odločitve kršena. Materialni predpis, ki ureja postopek izdaje lokacijskega dovoljenja, je ZUN. Soglasje iz 4. odstavka 29. člena ZUN je eden izmed pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja oziroma ima naravo dovoljenja, pod katerim se izda lokacijsko dovoljenje. Kot sta pravilno navedla že tožena stranka in sodišče prve stopnje, soglasja ni mogoče pridobiti niti odvzeti z dokazovanjem v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Soglasje je namreč samostojen akt, ki ga izda subjekt, ki ima za to pooblastilo v zakonu, s katerim je urejeno posamezno področje (56. člen ZUN). V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja se soglasje, predpisano z drugim zakonom, šteje za del lokacijske dokumentacije (2. odstavek 55. člena ZUN), kar pomeni, da ga mora predložiti stranka hkrati z zahtevo za uvedbo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja. V ZUN pa ni določbe, ki bi dajala upravnemu organu, pristojnemu za izdajo lokacijskega dovoljenja, pooblastilo za vsebinsko presojo izdanega soglasja. Ker mora upravni organ pri odločanju ravnati po načelu zakonitosti, ni podlage za pritrditev pritožbi, da bi prvostopni upravni organ moral presoditi dokazno vrednost izdanih soglasij. Je pa tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopni upravni organ pravilno ravnal, ko je na podlagi navedb v predlogu za obnovo druge tožeče stranke, ki po podatkih upravnih spisov res ni sosed mejaš prizadete stranke, pridobil dodatna pojasnila soglasodajalcev in na podlagi le teh presodil, da izdana soglasja ne posegajo v pravice oziroma pravne interese druge tožeče stranke, da bi se ji dovolila obnova postopka.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.