Jedro

Možnost ponovitve kaznivega dejanja ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni oziroma so nastali z očitanim dejanjem.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu G. K. na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za en mesec in 15 dni, to je do vključno 21. 7. 2013. 2. Zoper ta sklep vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in izpustitev obdolženca, podrejeno pa nadomestitev pripora s katerim od milejših ukrepov (npr. s hišnim priporom).

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 24. 6. 2013 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sicer podan, ni pa nobenega dokaza, ki bi omogočal sklepanje, da je storilec očitanega dejanja ravno obdolženi G. K. Opozarjajo, da obstajajo le indici, ki pa so bili med preiskavo ovrženi. Tako ni dokazano, da bi obdolženec kadarkoli opremljal laboratorij oziroma organiziral prostor za gojenje konoplje ter da bi potreboval prihodke od prodaje droge za preživetje svoje družine in za poplačilo dedičev. Obstaja le anonimno obvestilo z dne 26. 9. 2011, ki obdolženca povezuje z očitanim kaznivim dejanjem, vendar to za dokazni standard utemeljenega suma ne zadošča. Zagovorniki v nadaljevanju zahteve naštevajo dokaze, ki bi morali obstajati, da bi bilo mogoče z očitanim kaznivim dejanjem povezati ravno obdolženca. Opozarjajo tudi, da Ž., kjer so bili zaseženi predmeti, ni v lasti obdolženca, temveč jo je lastnica M. R. oddala v najem L. Č., ki je podal pisno izjavo, da je tam gojil zdravilna zelišča in da obdolženec s tem ni povezan. V nadaljevanju navajajo tudi dejstva, ki naj bi bila ugotovljena po odreditvi pripora in uvedbi preiskave in ki so po presoji zagovornikov omajala utemeljen sum glede obdolženca. Ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do teh dejstev, izrek izpodbijanega sklepa pa je tudi nerazumljiv, je po presoji zagovornikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se v postopku o podaljšanju pripora sodišče omeji le na presojo, ali izvedeni dokazi omogočajo sklepanje, da je pri obdolžencu (še vedno) podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je natančna presoja dokazne vrednosti izvedenih dokazov oziroma njihove verodostojnosti pridržana sodišču v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. V izpodbijanem sklepu (str. 4 in 5) je pojasnjeno, da v pravnomočnem sklepu o preiskavi izkazani utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, kljub izpovedbam določenih prič, zaslišanih v preiskavi, doslej še ni bil ovržen oziroma, da je dokazni standard, ki se zahteva za podaljšanje pripora, še vedno podan. Uveljavljani procesni očitek, ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako ni utemeljen. Z ostalimi, zgoraj povzetimi, navedbami pa zagovorniki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki izpodbijanega sklepa, zato se Vrhovno sodišče z njimi ni ukvarjalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) je po presoji zagovornikov podana tudi v delu, ko sodišče ocenjuje subjektivne okoliščine pri obdolžencu, ki naj bi utemeljevale priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da je ravno obdolženec organiziral in uredil prostor za gojenje konoplje, prav tako ni dokazov, da je pripravljal nov prostor za gojenje konoplje. Vso opremo za gojenje je policija tudi že zasegla. Sklepanje sodišča, da je pri obdolžencu izkazana ponovitvena nevarnost, ker potrebuje denar za preživetje družine in poplačilo dedičev, pa je po presoji zagovornikov zmotno iz razloga, ker je obdolženčeva družina preskrbljena, dediče pa lahko poplača na druge načine (npr. s prodajo posekanega lesa, kakšnega od svojih dražjih vozil, ali pa s prodajo dela zemljišča ali gozda).

8. Tudi z očitki, ki se nanašajo na priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zagovorniki ne morejo uspeti. S svojimi navedbami namreč ne uveljavljajo protispisnosti ali nerazumljivosti izreka, kot navajajo v zahtevi, temveč ponovno nedovoljeno posegajo v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more spremeniti niti v zahtevi uveljavljana okoliščina, da je bila vsa laboratorijska oprema že zasežena. Možnost ponovitve kaznivega dejanja namreč ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni oziroma so nastali z očitanim dejanjem.

C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.