Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča del stavbe št. 3 ne more predstavljati posameznega dela stavbe v lasti predlagateljice, saj preko njega do svojih stanovanj dostopajo vsi udeleženci postopka in je v skupni rabi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da: − se III. točka izreka sedaj glasi: „Ugotovi se, da obstoji stavba z identifikacijsko številko 0009 z naslednjimi posameznimi deli: - del stavbe z ident. št. 0001 – stanovanje v dvostanovanjski stavbi (klet, bivalni prostor, shramba – sušilnica – pralnica, odprta terasa – balkon – loža) v izmeri 177,1 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe do 1771/2649, - del stavbe z ident. št. 0002 – stanovanje v dvostanovanjski stavbi (bivalni prostor, odprta terasa – balkon – loža) v izmeri 87,8 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe do 878/2649, in naslednjimi splošnimi skupnimi deli: - zemljiška parcela št. 3, k. o. X, - del stavbe z ident. št. 0003 – stopnišče, hodnik (skupni komunikacijski prostor) v izmeri 8,6 m2, - del stavbe z ident. št. 0004 – skupni komunikacijski prostor v izmeri 2,6 m2, kjer se vzpostavi solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z zgoraj navedenimi solastniškimi deleži.“ − se iz IV/2. točke izreka črta del stavbe št. 3, − se iz V. točke izreka črta posamezni del z ident. št. 0003. II. Nasprotna udeleženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I. vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z identifikacijsko številko 0009 na naslovu Ulica 1, ki je povezana z zemljiško parcelo 3, k. o. X; II. ugotovilo, da je v zemljiški knjigi pri navedeni zemljiški parceli vpisana lastninska pravica v korist udeležencev tega postopka, vsakega do 1/3, ter da so pri deležu predlagateljice vknjižene izvedene pravice; III. ugotovilo v izreku navedene posamezne dele stavbe, splošne skupne dele stavbe ter solastne deleže v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe; IV. ugotovilo lastnike posameznih delov stavbe navedenih v izreku; V. izvedlo prenos bremen – izvedenih pravic; VI. sklep izvedlo v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine.

2. Proti IV. ter smiselno tudi proti III. in V. točki izreka sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta nasprotna udeleženca (v nadaljevanju: pritožnika) in pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da na posameznem delu stavbe z ident. št. 0003 ugotovi solastninsko pravico in ga določi kot splošni skupni del stavbe. Podredno predlagata razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da pri negatorni tožbi solastništvo ni predhodno vprašanje, temveč je pogoj aktivne legitimacije za vodenje pravdnega postopka. V zadevi P 49/2012 je Okrajno sodišče v Kamniku na podlagi istih dokumentov kot v tem nepravdnem postopku ugotovilo, da sta pritožnika solastnika spornega hodnika in s tem aktivno legitimirana voditi pravdni postopek. Ugotovitve iz pravnomočne odločbe bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi v tem postopku. Tudi po določbi 18. člena Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je sodišče vezano na pravnomočne sodne odločitve. Izpodbijani sklep zmotno temelji na ugotovitvah izvedenca B. B., saj je bilo izvedensko mnenje izdelano pred izvršitvijo negatorne sodbe. Tako je v trenutnem stanju hodnik zaključena celota, prost vrat, ki bi vodila v predlagateljičine prostore, ter predelne stene, ki je bila postavljena neposredno na ograjo stopnišča. Ni logičen zaključek iz izpodbijanega sklepa, da pritožnika ne prehajata preko prostora št. 0003. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo vsebino kupoprodajne pogodbe med A. A. ter B. B. V pogodbi so izrecno našteti prostori, ki so predmet prodaje, pri čemer sporni hodnik ni naveden. Iz IV. člena pogodbe izhaja, da ima kupec pravico do souporabe hodnika s stopniščem. V času navedene kupoprodajne pogodbe je bila prva etaža povsem drugačna, saj je šlo za poslovni prostor - trgovino. Da se sedaj pojavljajo odstopanja glede izmere kvadrature prostorov, je glede na gradbene posege predlagateljice logično. Predlagateljica je nekaj kvadrature izgubila na račun spremembe namembnosti iz poslovnih v bivalne prostore. Noben člen posamičnih kupoprodajnih pogodb se ni mogel nanašati na souporabo predprostora, saj ta ni obstajal. Nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima, zato je lahko predlagateljica v letu 2002 pridobila zgolj to, kar je imela v lasti prodajalka A. A. Sodišče prve stopnje je iskalo razloge za svojo odločitev v verjetnejši lastnini predlagateljice glede na odstopanje meritev, a se ni opredelilo do tega, da je predlagateljica z izpodbijano odločitvijo pridobila skupni prostor, ki meri veliko več kot 4,77 m2. Na stopnišču, po katerem dostopata do svojih prostorov v mansardi, je sodišče prve stopnje ugotovilo izključno lastninsko pravico predlagateljice, v obrazložitvi pa je zmotno navedlo, da lahko do mansarde dostopata zgolj preko predprostora. Stopnice v zgornjo etažo se nahajajo v spornem delu, ki je dosojen predlagateljici. Predlagateljica ne more imeti interesa po izključni lasti stopnišča, niti ne bo imela nobenega ekonomskega razloga, da stopnišče vzdržuje. Če ostane izpodbijani sklep v veljavi, bosta lahko do svojega dela stavbe dostopala le preko predlagateljičine lastnine, kar je nelogično in neživljenjsko.

3. Predlagateljica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z ident. št. 0009 na naslovu Ulica 1, povezani z zemljiško parcelo št. 3, k. o. X, ki je v solastnini udeležencev postopka. V pritožbi je sporen le del stavbe št. 3, ki v naravi predstavlja hodnik s stopniščem (skupni komunikacijski prostor), v izmeri 8,6 m2. Ta je bil ugotovljen kot posamezni del stavbe v lasti predlagateljice, medtem ko pritožnika vztrajata, da gre za splošni skupni del stavbe. Očitana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana, saj sklep nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Utemeljeno pa pritožnika izpostavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večjo težo pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku P 49/2012, katere predmet je bila negatorna tožba pritožnikov zoper predlagateljico. Slednja je pregradila hodnik v pritličju (prvi etaži) stavbe. V izreku sodbe sicer ni izrecno ugotovljeno, da so pravdne stranke (tu udeleženci postopka) solastniki spornega hodnika s stopniščem, a je negatorna tožba po svoji naravi in vsebini vendarle lastninska tožba. Pritožnika sta z njo uspela, kar po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da je solastninska pravica etažnih lastnikov na delu stavbe št. 3 bolj verjetna od tega, da ta del pripada le predlagateljici.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo sporni del stavbe. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca B. B. in ugotovilo, da del stavbe št. 3 leži levo ob stopnicah, ki v stavbi vodijo iz manjšega pritličnega hodnika (del stavbe št. 4) v mansardo stavbe, ki je v lasti pritožnikov. Za dostop do mansarde tako ni potreben prehod skozi del stavbe št. 3, saj se skozi vhodna vrata v pritličju hiše najprej vstopi na hodnik (del stavbe št. 4), od kjer se pot nadaljuje levo v del stavbe št. 3, ki je prav tako hodnik, ali desno na stopnišče, ki vodi v mansardo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da stanje v naravi ne ustreza več opisanemu. Izvedensko mnenje izvedenca B. B. je bilo pripravljeno v obdobju, ko je bil hodnik v pritličju obravnavane stavbe še pregrajen tako, da je bil ločen od stopnišča in dela hodnika, ki sedaj predstavlja del stavbe št. 4. Ravno zaradi pregrajenega hodnika sta pritožnika zoper predlagateljico vložila negatorno tožbo. Sodba P 49/2012 je bila izvršena po izdelavi izvedenskega mnenja, novo stanje v naravi pa je bilo ugotovljeno na naroku 25. 3. 2019.1

8. V času odločanja sodišča prve stopnje hodnik ni bil več pregrajen, zato del stavbe št. 3 ne more predstavljati prostora levo od stopnišča, saj tak prostor ne obstaja. Sporni del stavbe zajema osrednji del hodnika skupaj s stopniščem, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke mag. E. E.2 Iz skic v mnenju je razvidno, da se začetni del hodnika, neposredno ob vhodu v hišo, ki je opredeljen kot del stavbe št. 4, nadaljuje v notranjost oziroma osrednji del pritličja kot del stavbe št. 3, in sicer v enaki širini kot del št. 4, brez kakršnih koli zamikov. Del stavbe št. 3 tako predstavlja hodnik skupaj s stopniščem, ki ga pritožnika nedvomno potrebujeta za dostop do svojih mansardnih prostorov, saj drugega dostopa do zgornje etaže ni.

9. Po presoji pritožbenega sodišča del stavbe št. 3 ne more predstavljati posameznega dela stavbe v lasti predlagateljice, saj preko njega do svojih stanovanj dostopajo vsi udeleženci postopka in je v skupni rabi. To potrjujeta tudi prodajni pogodbi z dne 10. 5. 20023 in 14. 2. 19914, ki ju je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo. Ti res navajata, da je predlagateljica oziroma njena pravna prednica A. A. kupila 1/3 nepremičnine, kar predstavlja celotno prvo etažo stanovanjske hiše, vendar v nadaljevanju konkretno opredelita posamezne prostore in njihovo kvadraturo. Pritožnika pravilno opozarjata, da hodnika s stopniščem med naštetimi prostori, ki so predmet obeh pogodb, ni omenjenega. IV. točka prodajne pogodbe z dne 14. 2. 1991, ki jo je sklenila predlagateljičina pravna prednica, jasno določa, da ima kupec pravico do souporabe hodnika s stopniščem v stanovanjski hiši. Pogodba z dne 10. 5. 2002, sklenjena med predlagateljico in A. A., take določbe sicer ne vsebuje, a gre pritrditi pritožbenim navedbam, da na predlagateljico ni moglo preiti več pravic, kot jih je do tedaj imela njena pravna prednica. Predlagateljica je na podlagi prodajne pogodbe pridobila lastninsko pravico na stanovanju, ki obsega pet prostorov, WC, shrambo in balkon, ter (le) solastninsko pravico na hodniku s stopniščem.

10. Glede na navedeno je pritožba v celoti utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da del stavbe št. 3 ne predstavlja posameznega dela stavbe, temveč splošni skupni del, je v skladu s šestim odstavkom 23. člena ZVEtL-1 prišlo do spremembe solastniških deležev na splošnih skupnih delih.

11. ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v zakonsko določenih primerih, za kar v konkretni zadevi ne gre. Pritožnika zato sama nosita priglašene stroške s pritožbo.

1 Glej zapisnik na list. št. 165 spisa. 2 Glej izvedensko mnenje na list. št. 177-179 spisa. 3 Glej prilogo A2 spisa. 4 Glej prilogo A6 spisa.