Jedro

Ob nespornem dejstvu, da pristojni organ občinske uprave v predpisanem roku ni odločil o odmeri komunalnega prispevka niti na zahtevo zavezanca in niti po prejemu obvestila upravne enote o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, so tožbeni ugovori glede nepravilnega tolmačenja in uporabe določb 79. člena ZPNačrt in 5. točke 1. odstavka 66. člena brez podlage v citiranih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Koper je z odločbo navedeno v uvodu sodbe investitorju A.A. dovolila gradnjo stanovanjskega objekta – dvojčka na zemljišču s parc. št. 2726/12 k.o. B. V obrazložitvi med drugim navaja, da je pred izdajo gradbenega dovoljenja preverila tudi, ali je investitor predložil dokazilo, da so dajatve in prispevki, določeni z zakonom plačani oz. na drug zakonit način izpolnjene takšne njegove obveznosti (5. točka 66. člena ZGO-1). Na podlagi podatkov pridobljenih v ugotovitvenem postopku ugotavlja, da občinski organ v predpisanem 15 dnevnem roku določenem v ZPNačrt, ni izdal odločbe v zadevi odmere komunalnega prispevka za obravnavano gradnjo, čeprav je investitor dne 10.4.2008 vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in je upravna enota sama zaprosila občinski organ za pridobitev podatkov oz. potrdila o plačilu komunalnega prispevka in ga pozvala naj razjasni s tem povezane okoliščine in dejstva. Zato zaključuje, da je investitor na drug zakonit način izpolnil obveznost. Na podlagi podatka, da sodi obravnavana gradnja v območje s prostorsko oznako BU-37/1, ki je urejeno z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Koper (Uradne objave št. 19/88, 70/01 in 24/01 – PUP), ob navajanju določil PUP, ugotavlja med drugim tudi, da je območje z oznako BU-37/1 opremljeno z javnim kanalizacijskim omrežjem, urejen ima dostop oz. prometno priključitev na javno cesto, urejeno vodooskrbo in elektroenergetski priključek. Ker je upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji določeni v 66. členu ZGO-1 je zahtevi investitorja ugodil. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 9.11.2010 pritožbo tožnice zavrnilo. V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je tožeča stranka čeprav je že dne 22.1.2010 prejela obvestilo prvostopnega upravnega organa o popolnosti vloge investitorja, šele po prejemu poziva pritožbenega organa z dne 22.10.2010 dne 2.11.2010 izdala sklep o zavrženju in zavrnilno odločbo št. 427-113/2008 zaradi ne izkazane opremljenosti zemljišča. Ker o zahtevi za odmero komunalnega prispevka ni bilo odločeno v z zakonom predpisanem roku, skladno z 9. odstavkom 79. člena ZPNačrt, plačilo komunalnega prispevka, ni več pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in se šteje, da je na drug način izpolnjena obveznost stranke. Tožnici pojasnjuje, da na takšno odločitev ne moreta vplivati niti zavrnilna odločba in niti sklep o zavrženju, ki sta bila izdana po izdaji izpodbijanega dovoljenja. V nadaljevanju navaja razloge, s katerimi zavrača ugovore tožnice glede komunalne opremljenosti zemljišča in glede minimalne komunalne oskrbe. Tožnici pojasnjuje, da odmera komunalnega prispevka ni vezana na komunalno opremljenost stavbnega zemljišča v obsegu, ki se ga zahteva za dopustnost gradnje. Ker je v konkretnem primeru zagotovljeno vse, kar je določeno v 2. odstavku 66. člena ZGO-1 za minimalno komunalno oskrbo (pitna voda, električna energija, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste), na rešitev predstavljene v projektni dokumentaciji pa so pridobljena vsa potrebna soglasja med drugim tudi soglasje Urada za gospodarske javne službe in promet, Mestne občine Koper z dne 18.9.2009, pritožbeni organ ob dejstvu, da je investitor svoje obveznosti glede prenosa lastništva izpolnil, ne vidi nobenega razloga zato, da bi štel, da v konkretnem primeru ni zagotovljena minimalna komunalna oskrba. Zato v tem primeru po presoji pritožbenega organa pogoji iz točke 2 in tretjega odstavka 66. člena ZGO-1 na katere se sklicuje tožnica, niso relevantni. Glede na to, da bo investitor po pridobitvi gradbenega dovoljenja lahko izvedel vse priključke na komunalno infrastrukturo in vzpostavil stanje predvideno v PDG, mora v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati oziroma zagotoviti, da bo imel objekt zagotovljen dostop do javne ceste. Tožnica zato ne more uspeti z navedbami, da del javne ceste še ni zgrajen.

Tožnica vlaga tožbo zoper navedeno odločitev zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), napačne uporabe materialnega prava (1. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1) in bistvenih kršitev določb postopka (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). V tožbi z razlago določb 66. člena ZGO-1 in 79. člena ZPNačrt utemeljuje trditev, da je v konkretnem primeru, ko je bila vloga investitorja za odmero komunalnega prispevka zavržena zaradi njegove nepopolne vloge, tožena stranka napačno uporabila določbo 9. odstavka 79. člena ZPNačrt in da je zato pravno zgrešeno tudi njeno stališče, da plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Meni, da je 9. odstavek 79. člena ZPNačrt treba razumeti kot izjemo od splošnega pravila določenega v 5. točki 66. člena ZGO-1 in da ga je zato potrebno razlagati restriktivno in ne ekstezivno kot ga je uporabila tožena stranka. V nadaljevanju zatrjuje, da bi morala tožena stranka uporabiti tudi določbo 72. člena ZPNačrt, ki določa kdaj gre za opremljeno stavbno zemljišče (kar je predpogoj za odmero komunalnega prispevka – 2. odst. 72. člena ZPNačrt) in najprej ugotoviti ali je zemljišče investitorja opremljeno stavbno zemljišče ali ne. Čeprav je tožnica jasno opozorila, da zemljišče ni ustrezno komunalno opremljeno glede širine javne poti, iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je upravni organ dejansko preveril, ali je zemljišče komunalno opremljeno skladno z določbo 72. člena ZPNačrt ali ne. Navaja, da je na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, glede dejstva ali je zemljišče komunalno opremljeno ali ne, opozorila tudi pritožbeni upravni organ. Glede na navedeno sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (izpodbijana odločba z dne 2.7.2010, odločba pritožbenega organa z dne 9.11.2010, pritožba tožnice z dne 14.7.2010, vpogled v upravni spis Upravne enote Koper, v zadevi izpodbijane odločbe) izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne Upravni enoti Koper v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi obeh odločb navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi za tožnico ni sporno dejstvo, da je šele s sklepom o zavrženju in z odločbo o zavrnitvi z dne 2.11.2010 zavrgla in zavrnila zahtevo za odmero komunalnega prispevka za objekt, ki je predmet zanjo spornega gradbenega dovoljenja. Z navedbami v tožbi pa ne zanika niti dejstva, da je investitor vložil prvo vlogo za odmero komunalnega prispevka že dne 8.4.2010, da je bila njegova vloga večkrat dopolnjena in niti, da je upravni organ pristojen za določanje v obravnavani zadevi gradbenega dovoljenja, tožnico z dopisom z dne 22.1.2010 obvestil, da je vloga investitorja v zadevi gradbenega dovoljenja popolna.

Sporno za tožnico ostaja vprašanje ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom plačani oziroma ali so na drug zakonit način izpolnjene obveznosti.

Po 5. točki 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur. preč. bes., 14/05 – popr., 92/05, 111/05 – odl. US, 93/05 – ZVMS, 126/07 in 108/09, v nadaljevanju ZGO-1) mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom (komunalni prispevek določa 210. člen ZGO), plačani oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti. Odmera komunalnega prispevka za potrebe gradnje je urejena v 6. in 9. odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in 10/09, v nadaljevanju ZPNačrt). Po navedenih določilih odmeri komunalni prispevek pristojni organ občinske uprave na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Rok za izdajo odločbe je 15 dni (6. odstavek). Če o odmeri prispevka ni odločeno v navedenem roku, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (9. odstavek).

Ob nespornem dejstvu, da pristojni organ občinske uprave v predpisanem roku ni odločil o odmeri komunalnega prispevka niti na zahtevo zavezanca in niti po prejemu obvestila upravne enote o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, so tožbeni ugovori glede nepravilnega tolmačenja in uporabe določb 79. člena ZPNačrt in 5. točke 1. odstavka 66. člena, brez podlage v citiranih predpisih. Z navedenimi določili je zakonodajalec pristojne občinske organe zavezal, da o zahtevah zavezanca ali upravne enote odloči o odmeri komunalnega prispevka za potrebe gradnje v roku 15 dni in je jasno določil tudi, da če v tem roku o odmeri ni odločeno, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Po oceni sodišča pa je zmotno tudi stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede zagotovljene minimalne komunalne oskrbe objekta in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona (72. člen ZPNačrt), podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Tožnici je že tožena stranka z obrazložitvijo odločbe pritožbenega organa pravilno pojasnila, da z ugovori glede komunalne opremljenosti, ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi, ampak varuje javni interes, ki se kaže v zahtevi, da je gradnja mogoča le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Pojasnjeno pa ji je že bilo, da je minimalno komunalno oskrbo objekta (pogoj iz 7. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1) investitor v konkretnem primeru izkazal s soglasji, ki se po 3. odstavku istega člena štejejo kot dokazilo za oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste (2. odstavek 66. člena ZGO-1). Sodišče se zato strinja tudi s stališčem tožene stranke, da mora v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitor izkazati oziroma zagotoviti, da bo objekt imel dostop do javne ceste. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka pred izdajo gradbenega dovoljenja, opremljenost stavbnega zemljišča ugotavljati na podlagi 72. člena ZPNačrt pa je po oceni sodišča zmotno. Po 7. točki 66. člena ZGO-1 se za dopustnost gradnje zahteva le minimalna komunalna oskrba objekta. Tožnica pa v tožbi in niti v upravnem postopku ni navedla okoliščin in dejstev, iz katerih bi izhajalo, da obravnavani objekt po stanju vzpostavljenem po PGD ne bo imel zagotovljenega dostopa do javne ceste. Iz določb 1. in 3. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in naslednji) namreč izhaja, da so v upravljanje pristojnemu upravljalcu cest lahko predane le občinske ceste, ki so v lasti občine in se delijo na lokalne in javne poti. Predaja v upravljanje dostopnih poti, ki niso javne ceste pa sploh ni predpisana. Zato tudi sodišče zavrača stališče tožnice o nezadostni komunalni opremljenosti zemljišča investitorja. V ugotavljanje morebitne utemeljenosti njenih ugovorov v zvezi z opremljenostjo zemljišča, pa se sodišče iz že predhodno navedenih razlogov o tem, katere pravice lahko tožnica varuje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni bilo dolžno spuščati. Zato izvajanje dokazov, ki jih tožnica predlaga v tožbi v tem upravnem sporu po presoji sodišča niso potrebni. Vsi predlagani dokazi pa so tudi sicer dokumenti, ki se nahajajo v upravnih spisih in na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi dejanske stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe odločilo na seji senata je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.