Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med strankama postopka sklenjena pogodba o zaposlitvi in četudi stranki ne bi sklenili pogodbe v pisni obliki, to po četrtem odstavku 15. člena ZDR ne bi vplivalo na njen obstoj in veljavnost. Za pogodbo o zaposlitvi med zakoncema ni pogoj, da mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ker gre za delovno in ne za premoženjsko razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova stroškov za prehrano znesek v višini 3.987,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz I/1. točke izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014 v zneskih, kot izhaja iz I/2., 3., 4. in 5. točke izreka sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov službenih potovanj povrniti znesek 9.913,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, kot izhaja iz II/1. točke izreka sodbe. Zavrglo je nasprotno tožbo, da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi z dne 24. 1. 2011 nima učinka med pogodbenima strankama in da delovno razmerje med pravdnima strankama ni bilo veljavno sklenjeno (III/1. točka izreka), zavrnilo pa je podredni tožbeni zahtevek, da je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 1. 2011 nična (IV/1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik (II. in V. točko sodbe in sklepa) ter v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj sta se pravdni stranki o tem sporazumeli. Stranki sta se tudi sporazumeli, da bo tožnik zaposlen na delovnem mestu pomočnik direktorja ter je opravljal tudi funkcijo prokurista in je v tem okviru opravljal dela, povezana z računovodstvom, pripravo dokumentacije. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama ni navidezna in je zato veljavna, ter tudi ni nična, saj pogodba ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Glede povračila stroškov službenih potovanj (potnih stroškov, dnevnic) pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je predvsem na podlagi izpovedb A.A. in B.B. napačno zaključilo, da tožnik ni opravljal dela za C. in D. oziroma da je šlo za delo na prostovoljni bazi. Hkrati pa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik tudi ni upravičen do plačila stroškov za službena potovanja, saj je priča E.E. izpovedala, da so obveznosti za potne stroške za tožnika večinoma poravnane, saj je saldo konec leta izkazov stanje 2.074,21 EUR. Navedena zaključka sodišča prve stopnje sta povsem nasprotujoča, saj glede na dejstvo, da je namreč priča E.E., ki je skrbela za računovodstvo s. p. jasno izpovedala, da so bili potni nalogi vključeni v bilanco stanja in izkaz poslovnega izida in tudi poravnane obveznosti iz tega naslova za leto 2011 in 2012. Tožnik je izpovedal, da je tožena stranka kot direktorica podpisovala račune in bilance in da tožnik nikoli ni podpisal nobenega finančnega dokumenta. Glede potnih nalogov je pojasnil, da je tožena stranka pripravljala sama svoje potne naloge za potovanja, tožnik pa je potne naloge pripravil, nato pa jih poslal toženi stranki, da jih preveri in potrdi in šele nato je tožnik poslal potne naloge računovodji E.E. Zato obstaja obveznost plačila tožene stranke do tožnika iz naslova službenih potovanj. Tožnik je prvi pripravljalni vlogi priložil tudi elektronsko komunikacijo pravdnih strank z dne 20. 10. 2015 in 21. 10. 2015, iz katere jasno izhaja, da je tožena stranka pozvala tožnika, da naj do vsakega 5. v mesecu pripravi poročilo za opravljanje svojega dela v mesecu oktobru in novembru 2015 ter ga pozvala naj toženi stranki dostavi vse potne naloge za opravljene službene poti. Tožena stranka je tožniku pojasnila, da poročila potrebuje, da se bo lahko odločila glede nadaljnje vključenosti tožnika v s. p. tožene stranke oziroma v njeno področje dela, kjer se tožena stranka izrecno sklicuje na razvoj podatkovnih baz in tehnično podporo. Ni mogoče slediti ugotovitvam sodišča, da tožnik ni opravljal dela v F. (tujina) za organizacijski C. in D. po navodilih tožene stranke. Sodišče se je predvsem oprlo na izpovedi A.A. in B.B., ki pa niso verodostojne, saj sta obe zaposleni v organizaciji C. oziroma opravljata funkcijo v D., kar vsekakor pomeni, da sta zainteresirani, da tožena stranka uspe v predmetnem postopku. Mama tožene stranke prof. dr. znanosti G.G. je ustaviteljica in predsednica C. za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju. Tožnik je že v tožbi pojasnil, da je po nalogu tožene stranke opravljal delo za nevladno organizacijo C v F. (tujina) ter v njenih podružnicah. Glede na dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik za C. in D. ni mogoče govoriti, da je šlo za delo na prostovoljni ravni in da je tožnik zgolj pomagal uporabnikom. Določena dela je tožnik za C. kot tudi za D. opravljal na "daljavo" oziroma preko internetne povezave, kar nekaj dela pa je tožnik moral opraviti, ko je prišel v F. (tujina). Iz elektronskega sporočila H.H. z dne 29. 5. 2014 tako izhaja, da prosi tožnika, če lahko pride v F. (tujina) na D. z namenom, da bo nov računalnik inštaliral in ga s tem povezal v sistem. Glede na navedeno tožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v predmetni zadevi, prav tako pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke ZPP, saj razlogi sodbe glede odločitve sodišča nasprotujejo sami sebi oziroma so med seboj v nasprotju. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper I. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (sodišče prve stopnje je pritožbo zoper III. in IV. točko sodbe zavrglo kot prepozno) iz vseh pritožbenih razlogov. Ker po mnenju tožene stranke ni bilo sklenjeno delovno razmerje, saj ni imelo nobenega elementa delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje nepravilno tožniku dosodilo stroške za prehrano v znesku 3.987,20 EUR in plačilo regresa za leto 2011, 2012, 2013 in 2014. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da si je tožnik izplačal vse, kar mu je pripadalo, saj je bil v funkciji prokurista in je skrbel za plačila v zvezi z njegovim fiktivnim delovnim razmerjem in v tej zvezi tudi očitno s fiktivnimi potnimi stroški znižal dobiček podjetja. E.E. je zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo jasno izpovedal, da dne 4. 2. 2015, ko so formalno zapirali preostanek potnih stroškov ni imel drugih obveznosti do tožnika. Tako so bile tožniku poravnane vse obveznosti pred 4. 2. 2015 in so ostali odprti samo fiktivni potni stroški. Navedeno dokazuje, da je tožena stranka tožniku, čeprav je šlo za fiktivno delovno razmerje izplačala vse, kar je razvidno tudi iz računovodske dokumentacije toženkinega s. p. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prejel vsaj 15.000,00 EUR iz naslova fiktivnih potnih stroškov v fiktivnem delovnem razmerju, torej vsaj toliko preveč, zaradi česar tožena stranka ni in ne more biti dolžna nobenih stroškov prehrane in regresa, saj je ta, s prejemki delovnega razmerja, očitno močno v preplačilu.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabilo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi tudi ni nobenih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbah. Če se zahtevana protislovnost med podatki spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus, očitek o protispisnosti pa se nanaša na sklepanje sodišča o obstoju pravno relevantnih dejstev. Pritožbena graja v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vsebinsko torej predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta stranki v letu 2002 sklenili zakonsko zvezo, imata dva otroka in sta od konca leta 2015 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v postopku razveze zakonske zveze in med njima potekajo tudi drugi pravdni postopki. Toženka je doktorica znanosti, strokovnjakinja za delo z osebami z motnjami v duševnem razvoju in je od 7. 1. 2011 v Poslovni register Slovenije vpisana kot samostojna podjetnica. S tožnikom je 24. 1. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožniku odpovedala iz poslovnega razloga dne 6. 11. 2015. Tožnik je urejal večino računovodskih zadev za s. p. in prav tako vodil družinsko računovodstvo. Pri tem je tožnik sodeloval z računovodskim servisom I. d. o. o., katerega direktor je E.E. V pogodbi o zaposlitvi je bilo zapisano, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu pomočnik direktorja, med opisom del in nalog pa je zapisano, da opravlja administrativna dela, svetovanje.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama dne 24. 1. 2011, zakonita in da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili v času zakonske zveze fiktivna in zato nična. Glede na navedeno je sodišče tožniku priznalo pravice, ki jih je uveljavljal iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, in sicer stroške za prehrano (I/1. točka izreka), regres za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014 (I/2., 3., 4., 5.). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka iz naslova stroškov službenih potovanj dolžna povrniti znesek 9.913,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ta del sodbe izpodbija tožnik kot tudi izrek o stroških postopka. Tožnik je zahteval povračilo stroškov za službena potovanja, ki bi jih naj opravil v štirih letih zaposlitve, ter plačilo pripadajočih dnevnic za službena potovanja. Sodišče prve stopnje pa je, na podlagi izpovedi tožene stranke in prič B.B. (predstavnice sveta D.) ter A.A. (ravnateljice D.) pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi opravil službena potovanja, za katera je zahteval povrnitev stroškov postopka in plačilo dnevnic. Sodišče je zaključilo, da je tožnik poti v F. (tujina) sicer opravil, vendar te poti niso bile službene, temveč privatne, praviloma med vikendi, šolskimi počitnicami in s tožnikom so se v F. (tujina) praviloma peljali toženka in otroka. V I. (tujina) so vedno bivali v stanovanjski hiši toženkine mame, toženka je trdila, da tožnik dela za C. ni opravljal po pogodbi o zaposlitvi, temveč prostovoljno, saj je društvo C. imelo veliko volonterjev, ki so mu pomagali vsak na svojem področju. D. je zasebna organizacija (Center za izobraževanje odraslih z motnjami v duševnem razvoju) in ima sedež v F. (tujina), prav tako je C. društvo (za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju), katerega ustanoviteljica je mama tožene stranke, prof. dr. znanosti G.G. Da je tožnik delo za člane C. opravljal na prostovoljni bazi, je izpovedala tudi priča B.B., ki je prepričljivo in natančno opisala delovanje C.-ja, D.-a in poslovno razmerje med toženko kot svetovalko (doktorico znanosti defektologije), s katero je bila sklenjena pogodba o nudenju konzultanskih storitev kot strokovnjakinje za izobraževanje, ne pa računalniških storitev. C. ni dal toženki nobenih naročil za računalniške storitve, takšnega dela toženki tudi nikoli ni plačal. Tudi priča A.A. (ravnateljica D.) je izpovedala, da ji je znano, da je tožnik prihajal v F. (tujina) privatno in da je opravljal delo prostovoljno, za kar mu gre zahvala, ni pa dela opravljal po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik za obdobje, ko vtožuje dnevnice in potne stroške, ni bil na službenih poteh, zato je njegov zahtevek zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo, da je službena pot delavca tista pot ali potovanje, ki ga z odobritvijo pristojnega organa delodajalca in z ustreznimi listinami (potnim nalogom) opravi delavec z namenom, da bi opravil svoje delovne obveznosti ali bi opravil druge dejavnosti, ki so povezane z njegovim delom. Nalogi za službena potovanja, ki jih je predložil tožnik, niso podpisani s strani tožene stranke, pripravljal jih je tožnik sam, kar pa ne pomeni, da so potni nalogi resnični in da je tožnik upravičen do plačila. Potni nalog je računovodska listina, ki omogoča spremljanje in dokazovanje službenih potovanj zaposlenih ter upravičenost povračila stroškov, ki so nastali pri službenem potovanju.

K pritožbi tožeče stranke:

9. Sklicevanje tožnika v pritožbi, da gre za nasprotje ugotovitev sodišča prve stopnje, da potni nalogi po vsebini niso bili resnični in ugotovitvijo, da pa je tožena stranka po podatkih iz bilance stanja, podatkih iz izkaza poslovnega izida, obveznosti za leto 2011 in 2012 poravnala, je neutemeljeno, saj je sodišče že predhodno zaključilo, da potni nalogi po vsebini niso resnični, ker tožnik ni bil na službenih poteh. E.E. je izpovedal, da je njegov računovodski servis preverjal formalno pravilnost potnih nalogov in drugih listin v zvezi s tem, po vsebini pa ne, in da če je potni nalog vključen v bilance, še ne pomeni, da je tudi resničen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve pojasnilo, da je že po temelju zaključilo, da tožnik ni bil na službenih poteh, zato se z vsebino potnih nalogov ni ukvarjalo.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič B.B. in A.A., in sicer da tožnik ni opravljal dela za C. in D., ker njuni izpovedi nista verodostojni, predvsem zato, ker sta zainteresirani, da tožena stranka uspe v predmetnem sporu, saj je mama toženke prof. dr. znanosti G.G. ustanoviteljica in predsednica C., to društvo pa je ustanovitelj D. Pričam ni mogoče odreči verodostojnosti samo zato, ker sta v poslovnih odnosih z mamo tožene stranke, saj sta bili priči s strani sodišča opozorjeni na izpoved resnice in posledice krivega pričanja. Glede na navedeno ni možno zaključiti, da samo zaradi poznanstva z mamo tožene stranke pričanji nista verodostojni.

11. Ostale pritožbene navedbe tožnika za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se do njih pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

12. Tožena stranka je s pritožbo, ki jo je vložila 16. 4. 2018, izpodbijala I., III., IV. in V. točko sodbe in sklepa. Ker tožena stranka pritožbe zoper III. in IV. točko sodbe in sklepa I Pd 180/2016 z dne 5. 3. 2016 ni vložila v roku 15 dni, je na podlagi šestega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ki se je dodal na podlagi 121. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP‑E), sodišče prve stopnje v tem delu (III. in IV. točka izreka sodbe) pravilno zavrglo kot prepozno. Pritožbeno sodišče je zato presojalo pritožbo tožene stranke le zoper I. in V. točko izreka sodbe in sklepa, ki pa je neutemeljena. Tožena stranka je podala obširne navedbe, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki (ker je bila pogodba o zaposlitvi fiktivna in zato nična), vendar je bila v tem delu pritožba prepozna, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja. Neutemeljene pa so pritožbene trditve tožene stranke, da tožniku ni bila dolžna plačati stroškov za prehrano v znesku 3.987,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in regres za leta 2011, 2012, 2013 in 2014, ker si je tožnik sam izplačal tako stroške za prehrano kot regres. Tožena stranka je navedla, da je bil tožnik prokurist in je zato poskrbel, da je prejel plačane vse prejemke iz fiktivnega delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče, ob pravilni dokazni oceni ugotoviti, da si je tožnik izplačal iz naslova fiktivnih potnih stroškov najmanj 15.000,00 EUR, in bi moralo zahtevek v I. točki izreka v celoti zavrniti.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med strankama postopka sklenjena pogodba o zaposlitvi in četudi stranki ne bi sklenili pogodbe v pisni obliki, to po četrtem odstavku 15. člena ZDR ne bi vplivalo na njen obstoj in veljavnost. Za pogodbo o zaposlitvi med zakoncema ni pogoj, da mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ker gre za delovno in ne za premoženjsko razmerje. Stranki sta se dogovorili, da je tožnik prokurist, da opravlja delo, povezano z računovodstvom in komunicira z računovodskim servisem. Po pogodbi o zaposlitvi je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu pomočnik direktorja, med opisom del in zadolžitev pa je bilo zapisano, da bo opravljal administrativna dela in svetovanje. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da gre za preplet odnosov med zakoncema, ki sta bila hkrati v odnosu delavec in delodajalec, vendar je pri urejanju razmerij s pogodbo o zaposlitvi potrebno v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju.

14. Toženka v odgovoru na tožbo glede zahtevka tožnika za povračilo stroškov za prehrano, v skupnem znesku 3.987,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi višine terjatve tožnika ni prerekala, trdila je zgolj, da zaradi neobstoja delovnega razmerja tožniku ne pripadajo stroški prehrane. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dejstva, ki so se nanašale na višino zahtevka štelo, na podlagi 114. člena ZPP, za priznana. Ker je tožnik bil zaposlen pri toženi stranki, je bil tudi upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo stroške prehrane v višini 3.987,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznih letnih zneskov, do plačila. Na podlagi 131. člena ZDR (ZDR-1) je bil tožnik upravičen tudi do plačila regresa za letni dopust in ker tožena stranka ni izkazala, da je tožnikov zahtevek glede plačila regresa ugodilo in tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti v plačilo posameznih zneskov regresa za posamezno leto do plačila.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, v skladu s 154. členom ZPP sami krijeta svoje pritožbene stroške.