Jedro

Delavec je lahko razporejen, če so izpolnjeni ostali pogoji, na manj zahtevno delovno mesto, če to ustreza njegovi strokovni izobrazbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je kot sodišče prve stopnje z odločbo z dne 12.6.1991 ponovno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa glavnega direktorja tožene stranke z dne 19.10.1990 o razporeditvi tožnice na delo pomivanje in pospravljanje v gostinskem področju komercialnega sektorja, in sklepa komisije za pritožbe tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena tožnicina zahteva za varstvo pravic zoper sklep glavnega direktorja.

Sodišče združenega dela Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo z dne 10.10.1991 zavrnilo pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo sodišča prve stopnje in to odločbo potrdilo. Enako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica razporejena na dela, ustrezna njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim in da je zakonito razporejena na delovno mesto pomivalke in pospravljalke posode.

Tožnica je zoper odločbo sodišča druge stopnje na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga - bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V reviziji navaja, da glavni direktor ni bil legitimen, enako tudi ne organ, ki je odločal na drugi stopnji, ker je bil tudi delavski svet nelegitimen, saj je bil nekaterim članom neprestano podaljševan mandat. Sklepa glavnega direktorja pa tudi ni podpisal glavni direktor, podpis ni verificiran s štampiljko, sklep naj bi podpisala neka neindetificirana oseba. Preganjanje tožnice je tipična šikana vodstva toženca, ker je tožnica pri takratni službi družbenega knjigovodstva prijavila nepravilnosti pri tožencu. V posledici tega je sledila razporeditev na nižje delovno mesto, nato čakanje, zatem nezakonita razporeditev k drugemu delodajalcu in slednjič nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Na koncu še tožnica navaja, da tudi odgovor toženca na njeno pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje ni podpisan od glavnega direktorja in da drugostopno sodišče sploh ni ugotovilo ali je ta nedoločena oseba, ki je podpisala za glavnega direktorja, pooblaščena za podpisovanje vlog na sodišče. Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za revizijo vloženo na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94), zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo tožnice za sodno varstvo zaradi razporeditve na drugo delovno mesto. Po določbi 3. odstavka istega člena revizijsko sodišče v tem primeru preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, torej ničesar po uradni dolžnosti. Pri tem še revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa zaradi katerih razlogov se jo lahko vloži (385. člen zakona o pravdnem postopku). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku). Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče to poudarja zato, ker so tožničine navedbe v reviziji dokaj pavšalne, ne konkretne in podprte z dejstvi ter dokazi, in ker se nanašajo tudi na dejansko stanje, zato jih revizijsko sodišče ne more presojati.

V času tožničine razporeditve na dela in naloge pomivanje in pospravljanje posode (19.10.1990) sta razporejanje delavcev urejala zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter kolektivne pogodbe. Po še veljavni določbi 2. odstavka 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Nižji sodišči sta ugotovili, da ima tožnica končano osnovno šolo in da se taka izobrazba zahteva za opravljanje del na delovnem mestu, na katero je bila tožnica razporejena. Prav tako sta nižji sodišči ugotovili, da je tožničina razporeditev bila potrebna zaradi spremenjene organizacije dela in potreb spremenjenega delovnega procesa. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta po mnenju revizijskega sodišča nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Tožnica uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri tem pa ne navaja, katero bistveno kršitev zakona o pravdnem postopku bi naj sodišče zagrešilo. Predmet revizijske presoje so lahko samo bistvene kršitve določene v 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku. V reviziji je zato treba določno navesti, katera od teh kršitev bi naj bila podana, ker revizijsko sodišče izpodbijano odločbo presoja le v obsegu, ki se izpodbija in v mejah razlogov navedenih v reviziji. V obravnavanem primeru zato revizijsko sodišče ni moglo presojati ali je podana katera od navedenih bistvenih kršitev določb zakona o pravdnem postopku. Ker v obravnavanem primeru gre za revizijo vloženo po 73. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih, revizijsko sodišče tudi ni ugotavljalo ali je podana katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero revizijsko sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti (386. člen zakona o pravdnem postopku).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člena zakona o pravdnem postopku).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvistnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).