Jedro

Presoja pravilnosti odločitve o vračilu dela akontacije najemnine zaradi odpadle podlage pravnega posla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnikoma plačati tolarsko vrednost zneska 84.067 DEM v skladu s srednjim tečajem Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava Banka Koper za hranilne vloge na vpogled za valuto DEM od 20.9.1993 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja pri dosedanjem stališču, da je lokal oddala v podnajem njegova žena D. G. kot najemnica, kar sta tožnika tudi vedela. Zato ni podana njegova pasivna legitimacija. Plačani znesek je sicer sprejel toženec, vendar samo zato, da sta tožnika lahko vstopila v posel. Plačala sta nekaj, za kar sta vedela, da nista dolžna, zaradi česar bi bilo treba pri presoji uporabiti določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in zavrniti zahtevek. Tožnika sta torej tožencu plačala "vstopnino" za opravljanje gostinske dejavnosti, zaradi česar je mogoče sklenjeni posel razlagati s stališča kupoprodaje. Plačilo je bilo enkratno in nepovratno. Če se je sodišče že ukvarjalo z višino "najemnine", bi moralo upoštevati kot odbitek tudi korist, ki sta jo tožnika imela z opravljanjem dejavnosti v polni turistični sezoni.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri presoji, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, vezano na dejanske ugotovitve. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Te dejanske ugotovitve pa so take, da sta tožnika, ko sta prevzela lokal v P. v najem (podnajem), plačala kot akontacijo in kot varščino znesek 120.000 DEM, pri čemer naj bi se o višini najemnine dogovarjali kasneje. Tožnika sta z delom v lokalu pričela 15.4.1993, vendar pa sta 19.9.1993 delo opustila, ker gostinski obrat ni bil tako donosen, kot je zatrjevala tožena stranka. Ugotovljeno je, da je toženec sicer sprejel denar, da pa gostinskega obrata ni imel v najemu (najemnica je bila njegova žena), zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da je bil glede uporabe restavracije sklenjen pravno neveljaven dogovor. Na tej podlagi je bil toženec po določbi 210. člena ZOR neupravičeno obogaten, zaradi česar ga zadene vrnitvena dolžnost. Ker pa sta tožnika lokal dejansko uporabljala s pridobitnim namenom v trajanju 5 mesecev in 4 dni, sta dolžna za navedeno obdobje plačati najemnino, ocenjeno z izvedencem na 7.000 DEM mesečno. Tako je sodišče prve stopnje izračunalo dolžni znesek v višini 84.067 DEM. Vendar pa se sodišče druge stopnje ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da sta tožnika tožencu denar izročila brez pravne podlage. Slednjo vidi v dogovoru o uporabi restavracije, ki je bil sicer realiziran, vendar je kasneje ta pravna podlaga odpadla. Po tem stališču ni pravno odločilno, da je bila najemnica lokala toženčeva žena. Dogovor o uporabi, čeprav s tožencem, je bil realiziran, tožnika pa sta v lokalu začela z dejavnostjo.

Pravna razlaga, sprejeta v izpodbijani sodbi, je pravilna.

Ugotovljeno je, da je bil toženec tisti, ki je od tožnikov sprejel znesek 120.000 DEM, da je bil denar dan kot akontacija in varščina za uporabo lokala in da je dogovor o uporabi bil realiziran. Revizija v tem obsegu postavlja trditev, da sta tožnika plačala nekaj, za kar sta vedela, da nista dolžna plačati. Taka trditev pa je notranje protislovna in povsem nejasna. Dejstva jo demantirajo: ob izročitvi denarja tožencu je bilo vsem jasno, za kaj se denar daje in kako se bo z opravljanjem dejavnosti poračunaval. Uporaba določbe 211. člena ZOR potemtakem ob dejanskih ugotovitvah ne prihaja v poštev. Končno revident postavlja tudi tezo, da sta tožnika s plačilom zneska 120.000 DEM "plačala vstopnino za opravljanje gostinske dejavnosti v lokalu", pri čemer naj bi bilo plačilo enkratno in nepovratno.

Opisana nenavadna razlaga nima stičnih točk s poslom kupoprodaje, sama po sebi pa le z drugimi besedami potrjuje, da je šlo za akontacijo najemnine. V navedenem obsegu pa je trditev, da je bilo plačilo "enkratno in nepovratno", novost, ki jo je tožena stranka podala šele v revizijskem postopku. Ne glede na to, da je ne podpira niti ugotovljeno dejansko stanje niti zanjo revident ne navaja argumentov, jo v celoti zadene prepoved navajanja novih dejstev na revizijski stopnji (372. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, po kateri bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Navedeni ugovor je tožena stranka postavila med postopkom na nižjih stopnjah, vendar sta ga sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zavrnili. Revizijsko sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, da se je toženec, čeprav je bila najemnica lokala njegova žena, dogovoril za njegovo uporabo in sprejel denar, nakar je bil posel v celoti realiziran, saj sta tožnika v lokalu poslovala več kot 5 mesecev. Pravni posel in pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko ima torej svojo pravno podlago, vrnitvena obveznost tožene stranke pa temelji na določbi 4. odstavka 210. člena ZOR: pravna podlaga je odpadla, tožena stranka pa v tej smeri nasprotnih trditev ni postavila.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.