Jedro

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 resda določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe v višini 12.362,67 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Spremembe tožbe z dne 22. 8. 2016 ni dovolilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 5.893,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje je zavrnilo (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 30,00 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka odločbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter brez izrecne navedbe predloga odločitve pritožila tožeča stranka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je zavarovanka tožene stranke povzročila prometno nesrečo iz malomarnosti, v kateri je bil huje poškodovan zavarovanec tožeče stranke. Zaradi posledic prometne nesreče je bil zavarovanec tožeče stranke spoznan za invalida II. kategorije. Priznana mu je bila pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije v višini 369,49 EUR mesečno ter pravica do povračila stroškov izobraževanja.

6. Po umiku tožbe (za škodo, ki je tožeči stranki nastala v letu 2011 in 2012) je bil predmet odločanja samo še zahtevek za povračilo škode, ki je tožeči stranki nastala v letu 2013. Tožeča stranka je sicer tekom pravde razširila tožbo še na povračilo škode, nastale v letu 2014 in 2015, vendar se tožena stranka s spremembo ni strinjala. Sodišče prve stopnje je zato ni dopustilo, za kar je imelo pravno podlago v prvem odstavku 185. člena ZPP. S pritožbo smiselno uveljavljana kršitev pravil pravdnega postopka, ker sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, tako ne more biti podana.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je obseg odškodnine, ki jo lahko zahteva tožeča stranka, omejen z določbo 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in da je ZOZP (tudi) glede na ureditev v Zakonu o pokojninskem zavarovanju-2 (v nadaljevanju ZPIZ-2) lex specialis. Ker 18. člen ZOZP ne predvideva povrnitve nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja, kar vtožuje tožeča stranka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka v pritožbi meni nasprotno: da je drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2 lex specialis glede na ZOZP in kot tak neposredno izključuje omejitve glede višine odškodnine, ki jih opredeljuje ZOZP. In da je zato (na podlagi določb ZPIZ-2 in ZPIZ-2B) upravičena do povrnitve celotne vtoževane škode.

9. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča (ki temelji na enotni sodni praksi - prim. VSL I Cpg 456/2016, II Cpg 1259/2016, I Cpg 502/2016, I Cpg 688/2016) še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja.

10. Prvi odstavek 190. člena ZPIZ-2 namreč določa: "Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca." Šele določba 190.a člena ZPIZ-2B pa je določila, da "Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi, ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu." Navedena določba je pričela veljati šele s spremembo ZPIZ-2B z dne 1. 1. 2016, kar je po obdobju, za katerega tožeča stranka terja povrnitev škode in se ne more retroaktivno uporabiti. Pred spremembo ZPIZ-2B z dodatkom 190.a člena pa je določba prvega odstavka 18. člena ZOZP lex specialis, saj ureja vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne generalne klavzule povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. V nasprotnem primeru ratio posebne ureditve povrnitve povzročene škode v prometu v 190.a členu ZPIZ-2B ne bi imel smisla, saj bi bila tožeča stranka ustrezno legitimirana že na podlagi 190. v zvezi s 193. členom ZPIZ-2 in bi bila določba 190.a člena odveč.

11. Tudi interpretacija odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 daje po oceni višjega sodišča jasno generalno opredelitev, da je ZOZP zakon, ki ureja obvezna zavarovanja v specialnih življenjskih okoliščinah - vključenosti v prometu, vključno s povrnitvenimi zahtevki s tega področja. Na tej podlagi mora biti prav ta njegov položaj urejanja specifičnih življenjskih okoliščin prevladujoč dejavnik njegove specialnosti v primerjavi z vsemi ostalimi življenjskimi situacijami, na podlagi katerih lahko pride do nastanka škodnega dogodka. Glede tega se po oceni višjega sodišča s samo spremembo ZPIZ-2, četudi je bila uvedena generalna klavzula "ne glede na omejitve v drugih zakonih" v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, do uvedbe 190.a člena ZPIZ-2 ni nič spremenilo. Še vedno je bil namreč ZOZP zakon, ki ureja povrnitvene zahtevke v zvezi z obveznim zavarovanjem v prometu kot specifični življenjski situaciji in je tako nujno lex specialis v primerjavi z ZPIZ-2, ki ureja povrnitvene zahtevke iz več različnih življenjskih situacij, kot so npr. poškodbe pri delu ipd. V skladu s tem je z logično argumentacijo mogoče razlago načela lex specialis v razmerju do ZPIZ-1 preslikati tudi na razmerje do ZPIZ-2, vse do uvedbe 190.a člena ZPIZ-2B, ko ni več nobenega dvoma, da je zakonodajalec s to določbo tožeči stranki podelil pravico zahtevati povrnitev povzročene škode v prometu, ne glede na omejitve v ZOZP.

12. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani odločbi pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka kot posredni oškodovanec omejena z dometom svojih zahtevkov na taksativno določene vrste škod iz prvega odstavka 18. člena ZOZP. Ker pravica do povračila izplačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja v omenjeni določbi ZOZP ni navedena, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

13. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).